Aguja Guillamuet
Gašper Reberšak
Prva uspešna smer v Patagoniji nam je prinesla veliko. V največji meri je bilo to izjemno zadoščenje ob plezanju v lepi liniji, fenomenalni strukturi granita in zares lepem vremenu. Druga spoznanja so bolj kompleksna, ampak pojdimo lepo po vrsti.
Najprej dostop ... 4 ure hoje z vso opremo se niti ne sliši veliko. A nekaj je posebnega na Patagonskih dostopih, ki noge nekoliko bolj napolni z mlečno kislino in utrujenostjo. Verjetno gre za kombinacijo dodatne teže zimskih čevljev, derez in cepinov, ter dejstva, da jih človek v žgoči vročini navidezno nepotrebno nosi po dolgih kilometrih ravnih, dobro uhojenih poti, še preden sploh prvič zares zagrize v kolena.
Na moreni Piedra Negra nad ledeniško laguno, kjer smo si pripravili bivak, je bilo že ogromno šotorov in ljudi - preveč, da bi zvečer z vsemi izmenjali kakšno besedo o planih za prihodnji dan. Odločimo se za "rašiško" pozen štart, ki se je izkazal za zelo dober timing. Ko so ostale naveze sredi noči z lučkami dostopale do stene, smo mi še sladko spali. Šele ob 6ih krenemo na pot, ki nas v slabih dveh urah preko morene, manjšega ledenika in strmega 45° snežišča pripelje do vstopa v smer. Dve navezi nas zaradi hitrega dostopa kar takoj spustita naprej. Še dobro... ena od njih je za isto smer potrebovala 2krat več časa in nam ponoči povzročala kar nekaj skrbi.
Skupno nas je bilo v smeri šest navez! Toliko o patagonski divjini. A pravilna izbira časa nam je prinesla zares lepo, mirno in samotno plezarijo, ki je potekala izjemno tekoče. Smer razen enega raztežaja ni bila zahtevna in je idealna za prve korake plezanja v Patagoniji. Kljub nekaj malega nasprotnega prometa proti koncu smeri, menjavi plezanja v vodstvu in obuvanju zimskih čevljev smo vrh dosegli le v 6 urah. Odpre se še (n+1) varianta pogleda na vrh Fitz Roya, nekoliko stran pa neskončna razsežnost celinskega lednega polja z najbolj belimi in oddaljenimi vrhovi kar sem jih videl do sedaj.
Tudi spust gre kot po maslu in nazaj v kampu smo bistveno prej kot ostale naveze, ki so štartale že ponoči. Kot rečeno, ena od njih ostane ujeta v steni še celo noč. Udobno zaviti v spalkah si delimo eno novoletno pivo ob huronskem vetru, ki se je sicer napovedano pojavil le v nekaj urah. Sprašujemo se kako hude so razmere v steni, če že na varnem platoju odnaša šotore in meče pesek v usta in oči. Soji čelnih svetilk v steni pa še kar ne ugasnejo... dolgo časa sta člana naveze tudi daleč stran drug od drugega. Signala za pomoč ni in v jutru še vedno začudeno a z olajšanjem spremljamo zadnje abzajle dokler naveza ne doseže relativno varnega snežišča. Patagonija ni šala, očitno gre hitro lahko kaj narobe.
Nato pa dol, nazaj v udobje El Chaltena. Ob pisanju ugotovim, da so druga spoznanja vezana prav na bivanje v tej neverjetni vasi, ki je kljub množici turistov še vedno obdržala neverjetno pristno plezalsko vzdušje. Skupnost je zelo povezana, kar ugotovimo v naslednjih dneh. Na koncert lokalne skupine (glavna pevka z neverjetnim glasom je ena od rangerjev nacionalnega parka), prideji vsi domačini in "udomačeni" plezalci, gorski vodniki, trenerji plezanja in ostali, ki so v El Chaltenu našli svoje mesto. Nekateri za vse življenje, drugi kot sezonski delavci ali obiskovalci. Nekaj smo jih spoznali že med bivakiranjem prejšnji dan, nekaj po naključju v spontanih pogovorih, ki tukaj niso redkost.
Ko na zaprašeni ulici nasproti pride z vrvjo ovešen lik, na rokah črne sledi granita, na obrazu mešanica sreče in utrujenosti je pogovor o plezanju skoraj neizogiben.
In ker v tem okolju poletje zasleduje tudi plezalska smetana sveta se hitro zgodi, da se pogovori ne vijejo več o enostavnih smereh kot smo jih plezali mi ampak se preselijo nekaj stopničk više. In kar naenkrat se lahko zgodi, da za mizo sedi 5 ljudi in pije pijačo... Trije so naključni slovenski plezalci, druga dva pa sta delni lastnik Edelrida in Colin Haley. Takrat se vsaj eden od naključnih slovenskih plezalcev potihem vpraša če mu je res mesto tam kjer je... In odgovor se sicer zelo ponižno in z velikim spoštovanjem glasi "Da, zakaj pa ne..." Lepo je, ko se v skupnosti ne dela primerjav, kdo je boljši, kam kdo spada in kdo je kaj dosegel... Včasih se zdi, da pri nas doma to pozabljamo. Mogoče je razlog za to sproščeno vzdušje res pripisati temu neverjetnemu kraju, ki na poseben način hrani tiste, ki se mu zares prepustijo. Še Colin nam je rekel, da ima baje Chalten neko "seksualno energijo". Je pa res, da je bil večer takrat že kar v pogonu.
RAŠICA V PATAGONIJI, AJGA! Naš namestnik načelnika, Gašper Reberšak, in starešina Matevž Kramer - Matko se zadnje tedne Patagonizirata skupaj z Matevžem Gradišnikom. Pa se je splezala Aguja Guillamuet, Comesaña-Fonrouge (400m, 30° 6b+ A0).