Triglav, gora naših gora – več avtorjev, Obzorja, 1980; iz poglavja Triglavska stena - Franci Savenc
Triglav, gora naših gora – več avtorjev, Založba Obzorja Maribor, 1980
Franci Savenc
Triglavska stena
Čopov steber
Redki so najbrž, ki vsaj v grobem ne poznajo junaške zgodbe o prvem vzponu prek centralnega dela Osrednjega stebra, ki je danes znan kot Čopov steber. Tedaj že 52-letni Joža Čop je po njem postal znan po vsej domovini in tudi daleč onkraj naših meja. S Pavlo Jesihovo, odlično predvojno plezalko, sta 26. junija 1945 vstopila po Nemški smeri in po Zlatorogovih policah prečila pod Osrednji steber, ki je Jožo mikal že sila dolgo. Plezala sta vedno višje in višje... in vzpon je trajal vse do 30. junija, ko je Joža izplezal sam, Pavli pa je lahko šele dan kasneje vrh stene pomagal s tovariši reševalci.
Čopa in Steno je zanimivo popisal Tone Svetina v romanu »Stena«, ki je prvič izšel leta 1973 pri Cankarjevi založbi in kmalu postal uspešnica (še prej je izhajal kot podlistek v ljubljanskem Dnevniku). Zelo zanimiva sta tudi: zapis Evgena Lovšina v Planinskem zborniku (Planinsko društvo Slovenije, 1945) in članek Franceta Avčina (PV 1948, str. 281—291) s prvim tehničnim opisom.
Smer sta prva ponovila 18. in 19. avgusta 1948 France Avčin in Daro Dolar, ki sta za ves vzpon — začela sta ga po Slovenski smeri — potrebovala 16 ur in pol. O naslednjih ponovitvah pa je Avčin napisal nekako takole: Prvič za nama sta ga (septembra istega leta) ponovila Sandi Blažina in Dane Škerl, in sicer v začetku po Skalaški smeri do Skalaškega turnca, z njega pa vodoravno na steber in po njem navzgor. Tudi onadva sta morala zaradi slabega vremena bivakirati. Blažina, plezalec Comicijeve plezalne šole v Trstu, primerja Čopov steber z znanim severozahodnim Comicijevim razom(22) v Mali Cini, ki velja za turo prvega reda.
Vse težave so tam nakopičene na prvih 200 m, tu, v Čopovem stebru, pa na koncu in v silni izpostavljenosti 1000 m. Za njima sta ponovila (12. septembra 1948, op. F. S) smer Ciril Debeljak in Rado Kočevar, ki je malo predtem (25.—27. avgusta 1948, op. F. S.) prvi ponovil še veliko težjo Aschenbrennerjevo smer v Travniku. Ob najugodnejših razmerah, dobro poznavajoč Steno in odlično pripravljena, sta po vseh naših klinih in brez prtljage zmogla smer v pičlih zmogla smer v pičlih osmih urah(23). Tega časa zato ne smemo šteti za normalnega, saj sta potrebovala po Slovenski do Belih plati 11 minut in naprej po Zlatorogovih stezah do Gorenjskega turnca komaj uro in tri četrt, da bi se izognila bivaku v steni. — Stene niso dirkališča, sicer borno kmalu morali naše alpiniste, ki uživajo predvsem v brzinskih rekordih preko šestostopenjskih smeri, opremiti s stoparicami. — Nadalje so steber ponovili (19. septembra 1948, op. F. S.) Blažina, Krušic, Slavko Koblar in Šilar hkrati v dveh navezah. Njihov čas 11 ur potrjuje pravilnost navedenega normalnega časa 8 do 10 ur. Tudi Krušičevo mnenje se povsem ujema z najinim o Joži in njegovem stebru.
Prvi mešani ponovitvi sta opravili Danica Pajer, ki je smer preplezala 8. avgusta 1950 s Sandijem Blažino, in Nadja Fajdiga, ki jo je plezala istega leta z Vidom Vavknom. Prva ženska naveza: Barbka Lipovšek-Helena Lužar 16. septembra 1961. Tega leta je z Barbko in Dragom Zagorcem plezal (7. avgusta 1961) smer tudi predstavnik naše predvojne alpinistične generacije Marijan Lipovšek, ki je imel tedaj kot Joža že 52 let. 12. junija 1966 je Barbka plezala Čopov steber še z Nuško Purkeljc. Smer pa je seveda zamikala tudi soliste. Leta 1963 jo je preplezal Janez Zorko in dve uri za njim Drago Zagore. 18. avgusta 1973 je vstopil po Skalaški smeri še Velimir Barišić iz Zagreba in steber preplezal povsem brez družbe.
Ker je Čopov steber postal pojem našega alpinizma, smo seveda bolj pazljivo registrirali številne ponovitve. V sosednji Hrvatski smatrajo npr. za njihovo prvo ponovitev vzpon Ervina Hanzerja in Vjekoslava Šanteka dne 31. julija in 1. avgusta 1952. Iz Bosne in Hercegovine so mi sporočili, da sta prvo njihovo ponovitev opravila mladi Zoran Bošnjak in Erol Čolaković 29. ter 30. julija 1975 (23 ur, izredno slabo vreme), iz Makedonije: prvi je smer plezal Jovan Angelovski 6. avgusta 1964 v navezi z Rečanom Silvijem Veršo, prva povsem makedonska naveza Ivo Ivčevski-Jovan Popovski pa 7. julija 1976. In iz Srbije: 4. avgusta 1956 sta smer ponovila Milan Matić in Branko Štefanac, 26. julija 1959 je Radmila Bogdanović v navezi z Matjažem Deržajem opravila četrto mešano ponovitev (predtem — 17. julija 1955 je namreč Nadja Fajdiga smer plezala še z Markom Dularjem), nekaj dni kasneje pa jo je ponovila še Milanka Kolarski, doslej edina ženska z nazivom alpinistka v Srbiji in sicer z Milanom Matićem. Prvi tuji alpinist, ki je smer ponovil, je bil verjetno Avstrijec Rudi Herbst(24), ki je plezal (7. avgusta 1950) v navezi z Radom Kočevarjem in Marjanom Perkom.
Prvo zimsko ponovitev Čopovega stebra so — po številnih poskusih domačih pa tudi tujih, predvsem češkoslovaških navez — v dneh od 31. januarja do 7. februarja 1968 opravili Stane Belak-Šrauf, Aleš Kunaver in Tone Sazonov. Vstopili so (kot že med poskusom leto poprej) po varianti 17b, ki Prusikovo smer povezuje z Zlatorogovimi policami.
18. avgusta 1952 sta se Tone Jeglič in Aleš Kunaver preveč dobesedno držala opisa ter opozoril (... naprej je pa težko ...) in sledila povrhu vsega še napačno zabitemu klinu, tako da sta se v izstopnem delu Čopovega stebra zaplezala v levo. Varianti pa se sedaj uspešno izogibajo, saj je tehnično dokaj zahtevna. Doslej mi je znana le ena ponovitev: 8. avgusta 1959 so jo plezali Janez in Lojze Golob ter Lojze Šteblaj.
(22) Verjetno je prišlo do nesporazuma. Sandi Blažina se te izjave namreč ni spomnil, ko sem ga spraševal, pa tudi Comicijevega raza ni plezal. Povsem mogoče pa je, da je kdaj Čopov steber primerjal z Rumenim razom v Mali Cini, ki ga je plezal in katerega težave so tudi bolj primerljive.
(23) Tudi to smer sedaj mnogi plezajo celo mnogo hitreje. Znan je npr. vzpon Anteja Mahkote in Toneta Sazonova, ki sta — za trening — 1. oktobra 1961 šele ob 9.15 odšla iz Aljaževega doma, se po Slovenski smeri in Zlatorogovih policah povzpela do Čopovega stebra, ga preplezala in sestopila, ob 16.30 pa sta bila spet nazaj v Aljaževem domu. [Zadnji del stavka je tu popravljen po dodatni razlagi Anteja Mahkote.]
(24) Rudi Herbst je bil fotograf, doma iz Knittelfeida, Stm., in je bil tedaj pri nas menda na nekem poluradnem obisku še z nekaterimi avstrijskimi planinci. In ko je bil Rado Kočevar dva dni kasneje brez partnerja, ga je povabil celo na prvenstveni vzpon (Kočevarjeva smer; — VI/IV, V, 600 m, 5—7 ur — ob registraciji v PV 1952, str. 172, imenovana še Centralna smer) v Stenar, čeprav je vedel, da bo ves čas moral plezati prvi, Herbst je bil namreč brez nekaj prstov na roki. Njun vzpon pa je zanimiv še zato, ker je tedaj Kočevar menda prvi med našimi plezalci uporabil stopne lestvice, ki jih je prinesel v Vrata njegov inozemski partner.