Delo, Trip - Igor Fabjan: Jungfraujoch, gorska železnica med oblaki, praznuje sto let obratovanja – Prevrtali so švicarski gori Eiger in Mönch
V šestdesetih letih 19. stoletja so začeli Švicarji drzno razmišljati o gradnji najviše ležeče gorske železnice na svetu. Speljali naj bi jo na kar 4158 metrov visoki vrh Jungfrau (Devica). Vendar jim takrat za dragi projekt ni uspelo dobiti investitorjev ...
Nekaj desetletij kasneje pa se je kot rešitelj pojavil industrialec Adolf Guyer Zeller (1839–1899), ki je videl v progi priložnost za razvoj turizma v težko dostopnih alpskih dolinah bernskega kantona. Guyerjev oče je bil uspešen v bombažni industriji in Adolf naj bi ga kot edinec nasledil. Toda po študiju, še bolj pa po poldrugo leto dolgem potovanju po Evropi in Egiptu sta ga začela bolj kot vodenje tekstilne tovarne zanimati načrtovanje in gradnja železniških prog. Verjel je v potencial in prihodnost novih transportnih sredstev. Zato je kupil delnice železnice Gotthard, ki so bile zaradi težav pri gradnji zelo poceni. Po odprtju proge so dosegle štirikratno vrednost in Adolf Guyer Zeller je postal znan pod vzdevkom Kralj železnic.
Vlak na 3454 metrih
Guyer Zeller je dobil leta 1894 koncesijo za izvedbo drznega projekta, dve leti kasneje pa so začeli graditi železniško traso. Ročno izkopavanje so začeli pri začetni postaji Kleine Scheidegg (2061 metrov), do katere je iz doline že vodila gorska železnica. Leta 1898 so odprli prvo postajo (Eigergletscher) na trasi nastajajoče proge ob vznožju Eigerja. Naslednje leto je Guyer Zeller žal umrl, a projektu je že postavil trdne temelje, saj mu je s pomočjo delničarjev uspelo zbrati predvidena sredstva. Graditelje je zdaj čakal najtežji del, skopati so morali več kot sedem kilometrov dolg predor v živo skalo dveh štiritisočakov.
Leta 1903 je bila dokončana prva postaja (Eigerwand). Tu so prebili zunanjo steno predora in tako z galerije omogočili razgled s sredine mogočne Eigerjeve severne stene. Leta 1905 je bil končan odsek proge do druge podzemne postaje Eismeer (3160 metrov). Tudi tu so uredili razgledno galerijo in začasno turistično postojanko. Predvidena denarna sredstva niso zadoščala za nadaljevanje projekta, zato so spremenili načrt in se odpovedali gradnji do samega vrha Jungfrau, kot je bilo sprva načrtovano. Enaindvajsetega februarja 1912 so po šestnajstih letih napornega dela (in šestih stavkah) prevrtali na prosto zadnji del trase skozi ledenik Aletsch.
Prvega avgusta 1912 je bila najvišja gorska železniška proga v Evropi uradno odprta in prvi gostje so se pripeljali do postaje Jungfraujoch (3454 metrov) na sedlu med dvema štiritisočakoma. Švicarski časopisi so odprtje razglasili za velik triumf drznih gradbenikov. Strošek gradnje je bil na koncu 16 milijonov frankov, skoraj še enkrat toliko, kot so predvideli. Delavci so večinoma prihajali iz Italije in mnogi so zapustili svoje družine za več let. Trideset izmed njih je med delom z eksplozivom izgubilo življenje.
Spektakularna razgledna ploščad
Leta 1924 so pri končni postaji odprli prvo postojanko, sedem let kasneje se ji je pridružila raziskovalna postaja, leta 1937 pa so odprli observatorij Sphinx (Sfinga). Od tega leta je bila železnica odprta vse leto, saj jim je uspelo zagotoviti stalno čiščenje snega s proge. Leta 1972 je postojanka pogorela, a so tri leta kasneje zgradili novo.
Do danes je prerasla v sodoben turistični objekt z restavracijo, trgovinami, muzejem in razglednimi ploščadmi. Najbolj spektakularna je pred observatorijem, kjer razgledišče predstavlja mrežasta konstrukcija, pod katero zija globok prepad. V želji ponuditi še več so v ledenik izrezali predor, ob katerem se vrstijo kipi, narejeni iz ledu. Pot vodi tudi skozi manjšo kraško jamo, ki velja za najviše ležečo v Evropi. Gorska železnica je danes ena največjih turističnih zanimivosti Švice. Lani jo je obiskalo kar 765.000 turistov, tudi več kot 8000 na dan! Med njimi vsaj na prvi pogled prednjačijo skupine Azijcev. Glede na velik obisk in prav tako visoko ceno povratne vozovnice (okoli 150 evrov) gotovo prinaša tudi lepe prihodke.
Od leta 2008 razmišljajo o še hitrejši povezavi z vzpenjačo, ki bi za kar polovico skrajšala čas, potreben za prestižni obisk gore. Pri študijah morajo upoštevati tudi vpliv na okolje, saj je gorsko območje na Unescovem seznamu svetovne dediščine.
Jubilejni srebrniki
Prestižna gorska železnica tudi po stoletju vzbuja spoštovanje. Dolga je 9,3 kilometra in skoraj v celoti (80 odstotkov poti) speljana skozi predor, ki so ga izvrtali v na prvi pogled nepremagljive stene gora Eiger in Monch. Vlak premaga višinsko razliko 1393 metrov po železniških tirih z razmikom 1000 milimetrov in največjim naklonom 25 stopinj.
Obe vmesni postaji sta podobni kot nekoč, le da so razgledni galeriji zasteklili in tako poskrbeli za večjo varnost. Za transport že od vseh začetkov uporabljajo električni motorni vlak. Ta v dveh vagonih lahko hkrati prepelje 230 potnikov. Njegova največja hitrost je 25 kilometrov na uro. Približno polovico potrebne energije za vzpon dobi s pretvorbo energije, ki se sprosti pri spustu, ko motorji delujejo kot generatorji.
Stoto obletnico odprtja železniške proge so počastili z različnimi prireditvami. Švicarska pošta je izdala spominsko znamko, zbiratelje pa so razveselili še 20-gramski srebrniki nominalne vrednosti 20 švicarskih frankov.
Po sledeh Jamesa Bonda ...
Do spodnje postaje Kleine Scheidegg sta speljani dve progi gorske železnice. Prva pride iz kraja Lauterbrunnen, druga iz Grindelwalda, do obeh pa vodi še železniška povezava s turističnim krajem Interlaken in drugimi deli Švice. Železniške povezave so pomembne za zimski turizem, saj so za nekatere kraje (na primer za znameniti Wengen) edini možni dostop. Celotno območje pod severno steno Eigerja je smučarski paradiž z okoli 50 smučarskimi napravami in več kot 200 kilometri smučarskih prog – in s slovito smukaško preizkušnjo Lauberhorn.
Za obisk razglednega kompleksa Jungfraujoch si je treba vzeti vsaj sedem ur, s kakšno krajšo planinsko turo ali postanki v krajih ob železniški progi vred pa kar ves dan. Iz Lauterbrunnena se velja zapeljati še z eno gorsko železnico, ki se povzpne do enega najbolj idiličnih smučarskih krajev Murren (1634 metrov). Iz njega je speljana gondola na razgledni vrh Schilthorn (2970 metrov), ki je znan kot prizorišče spektakularnih posnetkov v Bondovem filmu (V službi njenega veličanstva). Za snemanje so uporabili restavracijo na vrhu, ki se še danes imenuje Piz Gloria – kot v Flemingovi knjigi o Bondovi pustolovščini v švicarskih Alpah.
Igor Fabjan besedilo in fotografije