Nedelo, 09.05.2004 – Tea Černe: Te dni mineva petindvajset let od odprave na Everest, ki jo je vodil Tone Škarja, eden izmed tistih, ki so najbolj zaznamovali povojni razvoj slovenskega alpinizma. Bil je vodja dvanajstih himalajskih odprav, sodeloval je še v štirih - Kako vidi Nepal Tone Škarja
Kako vidi Nepal Tone Škarja
Dežela, kjer sem srečal
najbolj iskrene ljudi
Te dni mineva petindvajset let od odprave na Everest, ki jo je vodil Tone Škarja, eden izmed tistih, ki so najbolj zaznamovali povojni razvoj slovenskega alpinizma. Bil je vodja dvanajstih himalajskih odprav, sodeloval je še v štirih.
Za njim je že kakšnih šeststo vzponov in je avtor več kot tridesetih prvenstvenih smeri. Plezal je tudi z Nejcem Zaplotnikom, Alešem Kunaverjem - ustanoviteljem pohodne šole v Katmanduju, Stanetom Belakom in drugimi, ki so ostali v gorah. Do danes, 9. maja, je na ogled fotografska razstava o Nepalu v ljubljanskem Slovenskem etnografskem muzeju, 13. maja pa bodo v Gorenjskem muzeju v Kranju odprli razstavo z naslovom Naši alpinisti na Everestu.
Toneta Škarjo, enega najvidnejših slovenskih alpinistov, pisca gorniške literature in tudi fotografa, so gore očarale že v otroštvu. Plezati je začel v Alpah, potem je spoznaval gore na Kavkazu in bil je med prvimi slovenskim alpinisti, ki so prišli v stene Himalaje. V Nepalu je bil več kot petindvajsetkrat, prvič leta 1965 kot član jugoslovanske odprave na Kangbačen pod vodstvom Jožeta Govekarja. Kaj ga je tedaj najbolj presenetilo? »Prvi šok zame in tudi za druge člane odprave je bil že prihod v indijsko mesto Kalkuta, kjer smo počakali vlak proti Nepalu, natančneje za Biratnagar. « Spominja se množice sestradanih ljudi, pravih okostnjakov, na železniški postaji v Kalkuti. »Pogosto navade drugih merimo po sebi in vse, kar odstopa od naših navad, se nam zdi čudno. Eno izmed spoznanj zahodnega človeka, ki se sreča z vzhodno kulturo, je, da so ljudje v Aziji bolj sprijaznjeni s svojo
usodo,« ugotavlja.
Kaj pa v samem Nepalu? »Osupnilo me je dejstvo, kako malo informacij o zunanjem svetu imajo tamkajšnji prebivalci. Večina je tedaj vse življenje prebila na istem koščku ozemlja. Ni bilo ne radia ne televizije. Zanje smo bili popolni tujci, o katerih niso imeli predstave, ne od kod prihajamo niti kam se potem, ko zapustimo njihovo območje, vračamo. Tedaj sem prvič videl tudi bolezni, ki so bile drugje že izkoreninjene. Na primer črne koze. Danes je seveda marsikaj drugače.«
Izjemno sožitje ver
»Zelo jasno opazna je bila tudi geografsko določena ločnica med pripadniki obeh ver: hindujci si zgradijo domove v dolinah, više v gorah pa živijo budisti. Kar se mi je zdelo resnično pomembno, je to, da med seboj živijo v sožitju. Vpliv budizma se kaže tudi v odnosu do tujcev, turistov. Budisti so namreč bolj odprti do sočloveka in njihovo notranje življenje je bolj sproščeno. Razlike so tudi v položaju žensk, ki imajo pri budistih bolj enakopraven položaj kot pri hindujcih. Ko sem prvič prišel, je bil v vsakdanjem življenju hindujcev še močno zakoreninjen kastni sistem z jasno zahtevo, da se verniki strogo držijo kulturnih in socialnih pravil svoje kaste. Kaste so v Nepalu utrdili kralji iz dinastije Malla v 13. stoletju in so temeljile na poklicih. Vsaka je govorila svoje narečje, a jezika sta le nepalščina in nevarščina. Prehod iz ene kaste v drugo ni bil mogoč. Na vrhu kastne piramide so bili brahmani - misleci, duhovniki, sledili so četriji - trgovci, arhitekti in graditelji templjev, kasta vojakov, kmetov, obrtnikov. Zanimiv se mi je zdel tedaj odnos, ki so ga imeli do kovačev. Vsi izdelki iz kovin so bili še v začetku šestdesetih let izjemno cenjeni, na kovače, ki so te predmete izdelovali, pa so gledali kot na nižjo kasto. Skoraj zagotovo je bil ta odnos povezan z odnosom do zemlje, ki daje kovino. Zemlja je za Nepalce sveta, in kdor pridobiva iz nje kovino, jo po svoje ropa. Zato so kovači živeli celo zunaj vasi in sodili med kaste nedotakljivih. Hkrati pa se je tako razkrival povsem drugačen odnos do tehnologije, ki je v vzhodni kulturi manj pomembna kot v zahodni.«
Ugotavlja, da se je v Nepalu v zadnjih tridesetih letih precej spremenilo: »Sistem kast so opustili. V isti šolski klopi zdaj sedijo otroci različnih kast, ki se prej - po večstoletni tradiciji - niso smeli niti dotakniti.«
Mnogoženstvo in mnogomoštvo
Ugotavlja, da je Nepal pravi mozaik različnih ljudstev. V osrednjem delu živijo narodnostne skupine Gurke, Limbu, Tamang, na severovzhodu Raj ter v zahodnem osrednjem Nepalu Nevari in Magari. Nad 1500 metri živita predvsem tibetantski ljudstvi Botiji in Gurungi. Za alpiniste pa so nedvomno najpomembnejše ljudstvo Šerpe, katerih ime se je uveljavilo tudi za poklic višinskega nosača in nepogrešljive pomočnike odprav. Med ljudstvi je veliko razlik, a Tone Škarja omeni le nekatere. »Medtem ko je pri ljudstvu Šerp mnogoženstvo dovoljeno, poznajo Tibetanci mnogomoštvo. Žena je gospodar v hiši. Ko se poroči, ne dobi le enega moža, ampak se poroči z vsemi brati na kmetiji. Ta sistem zagotavlja, da se gospodinjstvo ne drobi.«
Slovenci prvič na Everestu
Od šestdesetih let naprej so naši alpinisti napravili neverjeten kakovostni skok in ujeli tudi Angleže, prve osvajalce velikih himalajskih sten na ekspedicijski način. Med največje uspehe sodijo preplezana južna stena Makaluja, zahodni greben Everesta (8848 m), Jalung Kang (8505 m), južni greben Kangčendzenge (8586 m), prvi smučarski spust z Anapurne (8091 m) bratov Davorja in Andreja Karničarja ter prvi popolni smučarski spust Davorja Karničarja z Everesta.
Tone Škarja je leta 1979 vodil petindvajsetčlansko odpravo, ki je prva na svetu preplezala celoten zahodni greben Everesta, najtežjo smer na najvišji gori sveta. Kako se spominja tega podviga? »Odprava je štela petindvajset alpinistov, šest spremljevalcev, dva novinarja, dva radioamaterja, akademskega slikarja in dvajset šerp ter sedemsto trideset nosačev, ki so nosili približno enaindvajset ton tovora. V odpravi je vladalo enkratno skupinsko ozračje. Vsak med nami si je želel doseči vrh, a vsi smo delali za skupen uspeh.«
Videl in preplezal je toliko gora. Katera med njimi ga je v Himalaji najbolj očarala? »Kangčendzenga, ki združuje vse značilnosti Himalaje. Je čudovita, mogočna gmota ledu in granita, kjer je narava najbolj nepredvidljiva.«
Velike spremembe v zadnjih letih
V Nepalu je bil prvič pred devetintridesetimi leti in v teh desetletjih se je marsikaj spremenilo. Kaj najbolj opaža? »To je zapleteno vprašanje. Miselni svetovi prebivalcev Nepala so bili stoletja stabilni, z zdajšnjimi spremembami pa so se marsikomu podrli. Televizija je z informacijami prodrla tudi tja. Spremembe so največje na turističnih območjih. Zdaj imajo šerpe svojo organizacijo v dolini in marsikateri ima celo dve gospodinjstvi z dvema ženama: eno v dolini, drugo na stari kmetiji v hribih. In za obe je enako odgovoren. Šerpe so postali organizacijsko sposobnejši in sami urejajo zadeve, ki so povezane s transportom odprave; za te smo morali na prvih odpravah poskrbeti mi sami. Brezposelnost je glavni izvor nezadovoljstva, a dobri in uspešni nosači imajo tudi tam vedno dovolj dela. V turističnih krajih Nepala vidimo veliko sprememb. Marsikje, le uro stran od središč, še vedno najdemo vasi in kmetije, kjer živijo tako preprosto kot nekoč. Gosta prijazno sprejmejo in mu ponudijo hrano, ki jo sami pridelajo in skuhajo. Cene so tam še vedno nizke,« ugotavlja Škarja.
»Druga velika sprememba okolja je tudi onesnaženje. Leta 1965 še ni bilo materialov iz plastičnih mas in narava je vse sama razgradila. Tedaj se je še dogajalo, da so nas domačini prosili, ali jim odstopimo prazno konzervo, ki je bila za nas že smet. V preprostih kulturah je konzerva dragocen predmet! Od mojega prvega prihoda do danes se je turizem v Nepalu dobro razvil, zlasti na območju Everesta. Med ogroženimi naravnimi dobrinami so tudi gozdovi, ki so jih pretirano posekali. Ta pojav je bil povezan s širjenjem paše jakov, najpomembnejše živali. Posledica je bila erozija in med prvimi ukrepi vlade je bila tudi prepoved kurjenja z drvmi. Danes je dovoljeno kurjenje s plinom ali kerozinom. Nekoč so smeti sežigali in njihovo uničenje je bilo odvisno od dobre volje alpinistične odprave. Zdaj je to zadeva države in na pobočjih Everesta plačamo ekološko takso.«
V kapitalizmu večina ne obogati
Kaj se mu je zdelo najbolj pozitivno? »Ne glede na vse težave, s katerimi se spopadajo prebivalci Nepala, sem tam srečal najbolj iskrene ljudi, najbolj uglašene z življenjem,« pravi. »Morda je razlog v tem, da je še vedno kar devetdeset odstotkov ljudi tesno povezanih z zemljo. Celo uradniki obdelujejo svoj košček zemlje. V kapitalizmu obogatijo le nekateri, večina pa ne.« Na vprašanje, ali ga še vleče v Nepal, odgovori s preprostim - da.
Tea Černe
Foto Igor Modic
Ko obiščete Nepal, ne pozabite, da ...
... imajo v Nepalu številna slikovita svetišča. V Katmanduju in okolici si oglejte trg Durbar, svetišči Bodnat, Svajambunat ter stari mesti Patan in Baktapur. Hindujska svetišča običajno lahko obiščejo le verniki, ne pa turisti. Za turiste so bolj dostopna budistična. A vedno pokažite toleranco in spoštovanje ter upoštevajte vse njihove običaje.
... če se odpravite na šotorski treking, hrano kuhajo že Nepalci, ki jo najo pripraviti tudi po evropsko. Jejte kuhano hrano ali takšno, ki jo olupite. Izbira sadja je v Nepalu velika. Dobro je, da se vam priljubi jed dal-bat (riž, kuhana leča, krompirjev kari), ker boste za svoj denar dobili največ in tudi zato, ker je to nepalska nacionalna jed, ki je vedno sveže pripravljena, svetuje Tone Škarja.
Ali vste, da ...
... v Katmanduju živi tudi Kumari, živa boginja, ki se pojavi v javnosti le nekajkrat na leto. Ta naslov podelijo čisto majhni deklici (na gornji fotografiji je stara pet let), vendar ga izgubi ob prvi menstruaciji. Ker se tako zgodaj "upokojena" živa boginja težko vrne v normalno življenje - zlepa denimo ne najde ženina - se sodobni nepalski starši branijo takšne vloge za njihove hčere.
... je nepalska zastava edina, ki ni pravokotne oblike. Je nazobčana, kot če bi združili dva trikotnika.
... je trg Durbah v Katmanduju poln starodavnih svetišč in templjev. Mnogi so preživeli uničujoč potres leta 1933, nekatere pa so obnovili, a žal ne vseh skladno z nekdanjo podobo.
... se najznamenitejša hipijevska ulica v Katmanduju neuradno imenuje Freak Street.
... najpomembnejši festival, ki ga prirejajo po vsem Nepalu, poteka oktobra. Imenuje se dasain, razvpit pa je po tem, da tedaj žrtvujejo veliko živali. Njegovo nasprotje je tihar (v novembru), ki je posvečen čaščenju živali.
... živi v Nepalu 90 odstotkov hindujcev, pet odstotkov budistov, trije odstotki muslimanov in dva odstotka predstavnikov drugih religij. Uradni jezik je nepalščina, ki jo govori 90 odstotkov prebivalstva, slišati pa je še približno dvanajst drugih jezikov in 30 glavnih narečij. V vladnih službah in poslovnih krogih je zelo uveljavljena angleščina.
... bolj ali manj vsi Nepalci jedo z desno roko. Jedilni pribor uporabljajo le v mestih in mladi prebivalci. Jed običajno postrežejo na kovinskem krožniku, ki je lahko večkrat predeljen.
... je nepalska hrana zelo hranilna, zdrava in okusna. V večini države, zlasti v predelih, kjer gojijo riž, je glavna jed dal bat. Uživajo jo dvakrat na dan, zjutraj in po sončnem zahodu.
... je Nepal med najrevnejšimi in najmanj razvitimi državami na svetu. Približno 42 odstotkov prebivalstva živi pod mejo revščine. Pred tremi leti so ocenili, da je tudi brezposelnih okoli 42 odstotkov prebivalstva.
... je doslej v Nepalu zaradi okužbe z aidsom umrlo 2400 ljudi.
... Nepalke v povprečju rodijo štiri otroke.
... je pismenost med moškimi 62-odstotna in med ženskami 27-odstotna.
... po nekaterih podatkih vsako leto prodajo v Indijo 10.000 nepalskih deklet in jih prisilijo v prostitucijo. Stare so od devet do šestnajst let.
... je v Nepalu kar osem od deset najvišjih vrhov na svetu.
... se osem od desetih Nepalcev ukvarja s kmetijstvom.
Tea Černe