Slovenske novice, 03.11.05 – Drago Kralj: Popotovanje od zadnjih hiš Tržiča do Korenove koče na vrhu Ljubelja
Lajf
Dolga in visoka Šentanska dolina
Popotovanje ob Mošeniku od zadnjih hiš Tržiča do Korenove koče na vrhu Ljubelja, mimo spomenikov in zglednih domačij, mimo dobrih gostiln in izletniških kažipotov
Dolga vas, pravzaprav ne ena sama, temveč skupek, niz vasic in zaselkov. Podljubelj se imenuje kraj, ki je bil svojčas Sveta Ana, zato je še danes bolj v navadi, da rečejo Šentanska dolina. Od prve do zadnje podljubeljske hiše – teh je kar blizu ali že malo čez tristo – je za dobre tri ure hoda. Kilometrov je resda le petnajst, a strmca je kar precej. Od prve hiše na Čegeljšah, zaselku, ki se drži zadnjih blokov Tržiča, do Korenove bajte na vrhu (starega) Ljubelja je kar 820 metrov višinske razlike. To bi lahko naneslo nič manj kakor štiri tisoč stopnic.
Lahko bi nehal že pri vhodu v ljubeljski predor, kjer v zadnji stavbi ždi le na videz ugledna mejna trgovina. Zadnje čase si je začela preganjati dolgčas z zasilnim bifejem, saj so skoraj veličastno panoramsko restavracijo pri razpadajočem parkirišču pred nedavnim neslovesno zaprli. Tudi hotel Kompas je zaprt, celo nekdanja Bornova počitniška vila za cerkvijo ne kaže znakov turističnega življenja. Tudi Korenovi so zaprli veliko trgovino in restavracijo nižje v vasi, zaprta je tudi trgovinica Tina v središču kraja pri šoli.
Izletniški cilj in izhodišče
Kamp pod Tominčevim slapom ni v sezoni nikoli prepoln, tenis igrišča pri Ahačičevih ob jezercu pa so še kar obiskana. Nemalo izletnikov in popotnikov z obeh strani meje se pogosto oglaša v vseh treh šentanskih gostilnah – pri Ankele (04/594-90-81), pri Školjki (04/592-42-40) in pri Korenu za spomenikom v nekdanji karavli (04/596-22-75). Prvi dve slovita po zavidljivi ponudbi poznavalsko pripravljenih morskih rib, tretja pa neredko gosti šole v naravi in naskakovalce andrenalinskega parka. Tu in tam bi se našlo tudi prenočišče. Korenova kočica (041/811-911) na vrhu prevala pa je odprta najpogosteje konec tedna. Spodaj pred mejnim prehodom je kažipot, ki pove, ali so duri odprte.
Izletniki prihajajo v Podljubelj bodisi spotoma na poti na Koroško bodisi s planinskimi nameni, ko s koleni naskakujejo kar priljubljene cilje – prelaz Ljubelj (1369 m), Kofce pod Košuto (1488 m), planino Korošico (1554 m), Zelenico (1536 m) in Preval (1311 m). Na vseh teh točkah, ki niso domala za nikogar previsoko in prestrmo, se ponuja vsaj poleti ali ob koncu tedna planinska ali planšarska postojanka. Zelenica je seveda tudi smučarsko središče, kjer naj bi žičnice to zimo zagotovo delovale. Pogorela koča pa je toliko pod streho, da za prvo silo ponudi kaj malega.
Podljubelj ni kar tako; turistično postaja privlačen – kljub marnjam številnih črnogledcev, ki mu napovedujejo nič manj kakor turistično smrt. Zdi se mi, da je med njimi tudi precej takih, ki so se v zadnjem desetletju priselili v Podljubelj, pa bi zdaj bili radi čim bolj sami, brez izletniškega hrupa. Odsotnost velikega in gostega prometa je po letu 1991 prinesla Podljubelju pravšnji bivalni mir, zato ni čudno, da je v vasi že 350 hišnih številk; v šestdesetih letih jih je bilo komaj 95.
Središče Podljubelja je Plaz
Posebnost Šentanske doline je, da se je poleg nove ceste, zgrajene takoj po drugi svetovni vojni, v vsej dolžini ohranila tudi stara cesta. Po večini je tudi asfaltirana ter na voljo lokalnemu prometu, kolesarjem in pohodnikom.
Povsod v dolini ob Mošeniku so vidni ostanki ledeniških in mlajših posipov ter podorov, odlomov in nanosov, poraščenih plazov in vršajev ter še živih melišč. Pobočja so odeta v temno jelovje in svetlo travnato zelenje, počasi pa prehaja obod doline v razdrapana ostenja, ki na kratko povsem stisnejo dolino nad betonsko galerijo, ki se boči nad cesto. Polj, njiv, vrtov in sadovnjakov je malo, komaj kaj na samem dnu doline.
Največji in osrednji zaselek je Plaz (654 m), ki leži približno na pol poti med Tržičem in predorom. Tam so gostilni, šola, kamp in zaprta trgovina (na prodaj!). S Plaza vodi štirikilometrska ozka in skoraj do vrha asfaltirana cestica po grapi Gebnovega potoka do zaselka Pod Košuto. Najvišje stoji Matizovčeva kmetija (1072 m) pod južno steno Košutinega Velikega vrha (2088 m), priljubljenega izhodišča pohoda na Kofce.
Sredi naselja stoji na trati prikupen spomenik zmaju, ki naj bi svojčas lomastil po tistih hribih in delal zgago. Podrl naj bi tudi nekdanji – prvi – Tržič, od koder so preživeli prebivalci zbežali in zakoličili novi Tržič – tam, kjer je danes. Del beguncev pa naj bi ušel čez Karavanke in tam ustanovil Borovlje. Napis na spomeniku omenja tudi, da je bilo to takrat, ko je hud potres med letoma 1268 in 1350 sprožil podor z Dobrača, ki je zasul Podklošter in več ziljskih vasi. Omenjeni potres je butnil natanko 25. januarja leta 1348; zasul je ziljske vasi, ne pa Podkloštra. Prav tako je malo verjetno, da bi Borovlje ustanovili prišleki z naše strani, saj je bil kraj prvič omenjen že leta 1246.
Naselje Plaz leži ob čelni ledeniški groblji, ki je tam ostala, ko se je led stopil. Kraj so imenovali po domnevnem plazu, saj so menili, da je groblja ostanek plazu ali podora. Velikanske skale, ki so posejane po dolini, niso padle z gora, temveč so prijezdile na ledeniku.
Spomini na živo srebro
Malo nad Plazom je zaselek Lajb (780 m), nekdanje rudarsko naselje. Tam je po vsej verjetnosti v 12. stoletju nastal majhen trg ali tržič, ki je v starih letopisih zapisan z imenom Forum Lubelinum (Ljubeljski trg). Naselje je nastalo zaradi potreb popotnikov po prenočišču in storitvah obrtnikov: kolarjev, konjarjev, pasarjev, kovačev, trgovcev, gostilničarjev idr. Ta prvi Tržič naj bi podrla ter zasula podor in plaz, pomagale pa so tudi hudourne povodnji.
Pri Lajbu so v Potočnikovem grabnu še vidni ostanki nekdanjega rudnika, kjer so od sredine 15. stoletja kopali sadro ter železovo in bakrovo rudo. Kopanje živosrebrove rude so začeli v 18. stoletju, ko so prišli rudarji iz Idrije. Po desetih letih so kopanje ustavili, leta 1830 pa obnovili. V štirih letih so pridobili 400 kilogramov živega srebra, kar za tisti čas sploh ni bilo malo. V sedemdesetih letih 19. stoletja so odprli sedem rovov, postavili topilnico in do leta 1883 pridobili 27 ton tekoče kovine. V prvih letih prejšnjega stoletja je rudnik kupil baron Julij Born, ki je ustavil rudarjenje.
Ohranilo se je umetno melišče, svojčas odlagališče žgalniških ostankov, iz katerih so v topilnici pridobivali cinobarit. Ohranili so se tudi kupi jalovine in odbiralna ploščad ter vhod v rudnik. Zadnja leta organizirajo skupinske obiske rudišč (031/513-645).
Zadnji zaselek je Sveta Ana prav na vrhu pri ploščadi pred predorom (1058 m). Prvo kapelico in gostišče ali hospic so tam postavili stiški menihi leta 1261. Tristo let pozneje so postavili cerkev in ji poslikali oboke. Današnjo obliko je dobila v Valvasorjevi dobi. V temeljih je gotska, ima pa ličen baročni zvonik. Barvna okna so stvaritev slikarja Staneta Kregarja.
Sanjali so o predorih
Ljubeljski predor, dolg 1600 metrov, so zvrtali med drugo svetovno vojno, za javni promet pa so ga odprli šele leta 1963. Delavci z Gorenjskega in Hrvaškega so ga začeli graditi že pozimi 1941/42. Partizani so njihovo taborišče junija 1942 požgali. Potem so Nemci pripeljali internirance iz zloglasnega taborišča Mauthausen pri Linzu; večina je bila doma iz Francije, Belgije in Luksemburga. Le redkim je uspelo pobegniti k partizanom, saj je taborišče vedno stražilo kakih 300 esesovcev s tropom psov.
Kjer je bilo na gorenjski strani taborišče z barakami, so se ohranili temelji. Leta 1954 so ob novi cesti postavili spomenik po načrtih Borisa Kobeta; železnega okostnjaka je skoval kroparski kovač Joža Bertoncelj. Na spomeniku je napis: J/ accuse! (obtožujem). Prvi predor so izkopali na ljubeljskem prevalu tik pod vrhom grebena že v 16. stoletju, ko so cesto prvič temeljito prenovili. Dolg je bil le 150 metrov. Valvasor ga je videl in opisal ter upodobil na eni od svojih grafik. Takrat je načrtoval 1200 metrov dolg predor med cerkvama sv. Ane in sv. Lenarta, kar je bilo za tisto obdobje na meji tehnične domišljije. Po njegovi sledi je grof Jurij Kristalnik leta 1725 načrtoval nov predor. Sledil je načrt, ki sta ga leta 1830 pripravila dr. Jožef Jabornik pl. Altenfels in Andrej Kapus pl. Kamnogoriški. Samo 23 let pozneje so koroški deželni stanovi načrtovali železniški predor pod Ljubeljem, pa spet ni bilo nič. Končno je druga zamisel železniškega predora propadla še leta 1901, pred začetkom gradnje karavanškega predora pri Jesenicah.
Tisočletna zgodovina ceste
Ko danes obiskujemo preval Ljubelj, gresta naša pozornost in občudovanje predvsem (stari) Ljubeljski cesti, ki pleza čez glavni karavanški greben. Ta hip je zaprta za javni promet in le za skrajno silo vzdrževana. Le tu in tam jo odpro za kako paradno vožnjo ali celo dirko starosvetnih avtomobilov in motorjev. Na voljo pa je pohodnikom, kolesarjem in sankačem.
Pot je vodila čez preval od kdo ve kdaj. Dokaz, da so imeli Rimljani tam speljano cesto, je več votivnih oltarčkov, ki jih je našel arheolog Valter Šmid na avstrijski strani prevala. Rimsko tovorniško pot so uporabljali popotniki tudi v srednjem veku, ko so jo vedno bolj zagnano vzdrževali. Prvič je ljubeljska cesta omenjena v listinah v 11. stoletju, ko je biograf Eme Breže - Seliške poročal, da so tovorili grofičino železo čez Ljubelj. Leta 1370 so pot toliko razširili, da so lahko peljali po njej tudi manjši in lažji vozovi. Le nekaj let pozneje (1382), ko je Trst postal habsburški, je postala cesta čez Ljubelj pomembna. V sedemdesetih letih 16. stoletja so jo prenovili in razširili ter izkopali predorček na vrhu. Cesar Karel VI., oče cesarice Marije Terezije, je na začetku 18. stoletja izdal odlok, da naj bo cesta čez Ljubelj najpomembnejša povezava (Hauptkommerzialstrasse) med Dunajem in Trstom. Leta 1724 so se lotili nižanja klancev in vnovičnega širjenja ter utrjevanja Ljubeljske ceste; takrat so podrli tudi predorček, ker se je posipal in ogrožal potnike. Na odprtje je prišel sam cesar (25. avgusta 1728); v spomin so mu postavili obeliska.
Cesto čez preval so potem redno vzdrževali in pogosto obnavljali, zlasti po francoskih vojnah, ko je bil Ljubelj (leta 1809 in 1813) prizorišče mnogo spopadov med avstrijsko in francosko vojsko. Železnice, zlasti karavanški predor (1906) in vedno večja uveljavitev ceste čez Trojane so odtegnili Ljubelju večji del prometa. Med obema vojnama je postal živahna izletniška točka in prizorišče pogostih motorističnih ter avtomobilističnih dirk in sankaških spustov. Zadnja temeljita (vojaške) obnova ceste čez preval na gorenjski strani je bila med letoma 1936 in 1940.
Legenda za turizem!
Izhodišče stare makadamske ceste čez Ljubelj je zdaj pri vhodu v predor (dostop pred mejnim prehodom!). Cesta se je ohranila taka, kakršna je bila pred ukinitvijo prometa čez preval (1966). S tržiške strani se cesta vzpenja po tako strmem pobočju, poraščenem z gostim gozdom, da ni bližnjic. Klanec je ponekod zelo hud (do 32 odstotkov!); od predora do vrha se na treh kilometrih in 311 metrih višinske razlike zvrsti deset kratkih, a zelo ostrih serpentin, ki so deloma vkopane v pobočje ali zidane v strmino.
Cesta čez Ljubelj je postala legenda! Cesta čez Ljubelj je muzejski objekt! Njeni legendarnost in muzejskost je treba razglasiti, obesiti na veliki zvon ter privabiti radovedne turiste, ki jih bodo pritegnile tudi naravne lepote, pohodniške poti, slikovita naselja, dobra gostišča, spomeniki iz različnih obdobij – zgodovinski, arheološki, narodopisni, umetnosti in tehniški (nekdanji rudniki, stare elektrarne). Tako na gorenjski kakor tudi na koroški strani. Še in še je vsega!
Bodo Tržičani in Boroveljčani hoteli, zmogli in znali speljati podvig Ljubelj v 21. stoletju? Morda pa je zmajski spomenik na Plazu prvi korak k temu?
Drago Kralj