Gorenjski glas, 12. maja 2006 – Miha Naglič: Ena najbolj tragičnih osebnosti med slovenskimi ustvarjalci 20. stoletja
Gorenjski glas, petek, 12. maja 2006
DOMOLJUBJE – Razgledi
Umrl je Vlasto Kopač (1913-2006), ena najbolj tragičnih osebnosti med slovenskimi ustvarjalci 20. stoletja. Najhujša leta svojega življenja je prestal v bavarskem taborišču Dachau in med dachauskimi procesi v udbovskih zaporih. Lepa so bila njegova otroška leta na Gorenjskem, v Žireh in Kranju, najlepša pa tista, ki jih je preživel v gorenjskih gorah, zlasti v Kamniških planinah, ki so bile njegov drugi dom ...
Domovi Vlasta Kopača
Miha Naglič
Bili so časi, ko je večina ljudi, zlasti tistih iz nižjih družbenih slojev, večino svojega življenja preživela v eni sami hiši; v njej so se rodili, živeli in umrli. Izjema so bili nekateri moški, ko so šli k vojakom, na daljša romanja ali po kšeftarskih poteh. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje se je veliko naših ljudi odločilo za selitev življenja, ko so odhajali v Ameriko. V minulem stoletju sta mnoge od doma pregnali obe svetovni vojni. V novejšem času pa potujemo predvsem kot študenti, turisti in poslovneži, a se vračamo. Doma Slovenci ne menjamo prav pogosto.
Življenjska pot Vlasta Kopača je bila taka, da je na njej zamenjal mnogo domov. Njegova rojstna hiša stoji v Novi vasi (pod Žirovskim vrhom), ki je zdaj del Žirov. V njej se je rodil 3. junija 1913, potem ko sta se oče Franjo in mama Božena (1891-1928, rojena Souček) vrnila iz Prage, kjer je Franjo študiral na slikarski akademiji. Ko je naslednje leto izbruhnila vojna, je moral med prvimi na fronto in se je šele konec leta 1918 vrnil iz ruskega ujetništva. Kar ne morem si predstavljati, kako je bilo mladi Pražanki v majhni podstrešni sobici sami s sinkom, ki mu je izbrala češko ime Vlastimil. Domo(vino)ljub bi se reklo po slovensko; "vlast" pomeni v češčini domovino, "mil" pa je drag ali ljub - tako mi je pred leti Vlasto sam razložil.
Ko sva ob 50. obletnici osvoboditve taborišča Dachau naredila obsežen intervju (Gorenjski glas, 14. aprila 1995), se je v njem spomnil tudi svojega prvega doma. "Spominjam se še, da oče Matevžk ni dovolil ribati poda v hiši; po njegovem se je z ribanjem podnic delala škoda. Zato so ženske pri Matevžku lahko poribale pod le tedaj, ko je bil hišni oče v Žireh pri maši, čeprav je bilo, potem ko se je vrnil, v hiši dosti grmenja ... Zvečer je bila v naši hiši, če niso šivali, tema. Luči niso prižigali, kajti "smrdljivec" (petrolej) je bil drag. Berač, ki je čez noč ostal pri nas, je v temni hiši pripovedoval novice in razne grozljive zgodbe, ki so jih domači in moja mama poslušali ob peči, stari oče v zapečku, jaz pa na peči. Moja mama se je dobro razumela z očetovo materjo in z njegovo sestro Mici; gotovo pa ji je bilo težko sami v čisto drugačnem okolju, kot ga je bila vajena doma v Pragi, pa še brez moža, ki je bil na fronti nekje v daljni Rusiji." Ja, kje so že časi, ko so se po hišah namesto radia in televizije oglašali berači...
Ko se je oče vrnil, je nastopil službo gimnazijskega profesorja. Poklicna pot ga je vodila v Kruševac (1919/20), Kranj (1920-26) in Split (1926-41). V teh mestih so bili torej tudi novi domovi Vlasta Kopača. V Kruševcu (kjer sem bil v letih 1979-80 tudi sam pri vojakih) so jim za stanovanje namenili "sobo v pritlični hiši na robu mesta". V Kranju pa so stanovali "v pritlični hiši na Primskovem". V Splitu je živel do mature in šel po njej odslužiti devetmesečni dijaški vojaški rok v Tuzlo. Jeseni 1934 pa se je odpravil v Ljubljano in se pri profesorju Jožetu Plečniku vpisal na arhitekturo. Postal je njegov pomočnik in najboljši risar, v letih 1938-40 je po njegovih zamislih zrisal Vrt mrtvih, pozneje imenovan Žale, kjer smo ga 5. maja pokopali. Umrl je 27. aprila, na praznik, ki ga je spoštoval, v ljubljanski bolnišnici. Na Žalah pa je zdaj njegov in profesorjev zadnji dom. Redko se zgodi, da lahko človek tudi po smrti počiva v domu, ki ga je sam zasnoval.
Med vojno mu domovina ni bila mila. Najprej ga je pregnala v nemški, po vrnitvi ga je čakal še slovenski Dachau. Oktobra 1943 ga je aretirala domobranska policija, januarja 1944 je bil poslan v Dachau, ga preživel, bil oktobra 1947 zaradi suma, da je v taborišču sodeloval z gestapom, aretiran in avgusta 1948 na dachavskih procesih obsojen na smrt, "pomiloščen" na 20 let "odvzema prostosti s prisilnim delom", aprila 1952 "pogojno izpuščen", 1971 pravosodno in 1986 še politično rehabilitiran ... V času od januarja 1944 do junija 1945 je bil njegov dom v zloglasnem taborišču na Bavarskem, od 3. oktobra 1947 do 12. aprila 1952 pa v Centralnih zaporih Udbe ob Ljubljanici. Najprej poldrugo leto in potem še štiri leta in pol prisilnega domovanja!
Ko se je vrnil iz Dachaua, je bil predvsem telesno izčrpan, s seboj je prinesel le 49 kg žive teže. Slovenski dac-havski zapori pa so ga tudi psihično poškodovali. Hčerki Mojci je risal živali, ki pa niso imele ušes; on jih je videl, na sliki jih ni bilo - takšna je bila posledica okvare v percepciji, do katere je prišlo, ker so mu v zaporu med zasliševanji dozirali zdravju škodljive kemikalije. Pozdravil se je obakrat v gorah. Vanje je zahajal že pred vojno, najraje v Kamniške planine. Ko je bil v letih 1963-69 ravnatelj medobčinskega Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana, je udejanjil svoj največji lastni arhitekturni podvig: rešil je Veliko planino in postal eden od njenih novih "bajtarjev". Ena od bajt, zgrajenih v novem naselju po starih zgledih, je bila njegova in vanjo je pogosto zahajal. Planine so bile ves čas njegov drugi dom.
Zadnja desetletja svojega dolgega življenja je ta veliki poznavalec in ljubitelj slovenske kulturne dediščine preživel v stanovanju, ki je za takega človeka nadvse primerno: v spomeniško zaščiteni Cojzovi hiši ob Ljubljanici (Breg 22). Ko se je sredi šestdesetih prvič po vojni vrnil v rodne Žiri, je bila ob njegovi rojstni hiši že zložena opeka za novo. Tedaj se je Vlasto zavzel za staro hišo, ki so jo nameravali podreti, jo odkupil in ohranil tako dosledno, da je bila pred leti razglašena za kulturni spomenik. Vsa leta in še lani sta s hčerko Mojco tu preživela del poletja, to pomlad so po njegovem naročilu prekrili streho na hiši in kozolcu. Vesel sem, da sem bil v obeh njegovih domovanjih, ljubljanskem in žirovskem, večkrat njegov gost in vsa ta srečanja in pogovore bom ohranil v najlepšem spominu. Lepo se je bilo družitiu s tem domoljubnim človekom v njegovih domovih.