Ampak, avgust – september 2004 – Boštjan Šaver: Razsvetljenstvo, imperializem in sodobna alpska kultura slovenstva na potovanju po EU
Gledati s Triglava in ne biti viden
Razsvetljenstvo, imperializem in sodobna alpska kultura slovenstva na potovanju po EU
V obdobju sekularnih odkritij razsvetljenstva je slovenski gorski svet celovito pritegnil dominantne družbene sloje, ki so s svojo znanstveno ideologijo raziskovanja
nekoristnega sveta obeležili kantovski izstop uma iz spoznavne nedoletnosti in vzpostavitev avtonomnega liberalnega uma onkraj tradicionalne
religiozne produkcije smisla. V luči odkrivanja naravnega okolja so tako pričeli slovenski razsvetljenci pod Zoisovim mecenstvom obiskovati, popisovati, meriti, zbirati, klasificirati ipd. slovenski alpski svet, pri čemer je enega izmed vrhuncev takšne dejavnosti utelešal vzpon Balthasarja Hacqueta na Mali Triglav leta 1777. Kmalu zatem se je na vrh Triglava leta 1795 skupaj s svojim mladim varovancem grofom Hohenwartom v spremstvu domačinov povzpel tudi Valentin Vodnik, ki je tako v pomembni meri opozoril, da
narodno prebujanje in kasnejša konstrukcija nacionalne identitete
alpske kulture slovenstva temelji – tudi v luči sodobnih političnih evropskih integracij – na okolju, iz katerega izhaja. V kontekstu
slovenske evropeizacije pa je pomembno tudi dejstvo, da so takšna alpska odkrivanja slovenskega razsvetljenstva odražala skupni evropski duh takratnega odkrivanja celotnega alpskega sveta, torej pomembno sekularno evropsko vrednoto več kot dve stoletji pred sodobnimi evropskimi integracijami.
Ko izhajamo iz dejstva, da je nacionalna identiteta proces nenehne preobrazbe in pogajanj o začasnih smislih – torej hrbtenica kolektivnih načinov življenja kot piše Debeljak, potem lahko tudi v primeru Mons Terglau – gore Triglava razčlenimo številne zgodovinske, družbene in kulture preobrazbe, ki so privedle do unikatnega evropskega mita, ki je svoj identitetni potencial unovčil kot hrbtenica samostojne slovenske države (nekatere družboslovne študije sicer v pomembni meri opozarjajo, da je takšen identitetni potencial še vedno neprepoznan in v evropskih merilih neizkoriščen v luči trendov negativnega nacionalizma).
Sodobna peristaltika triglave mitologije in kulturnega pomena Triglava se danes odraža na številnih ravneh vsakdanjega družbenega življenja in množične/popularne kulture. Značilnosti triglave mitologije se tako odražajo kot tradicionalni označevalci kulturnega pomena Triglava, ki – prvič – odražajo fiksiranost na slovensko kri in grudo, občutje slovenskega Heimata – domačijskosti, hkrati odražajo – drugič – projekcijo trdnosti, mogočnosti, varnosti, trajnosti in vztrajnosti, pri čemer pogosto na ravni zunanjih reprezentacij – tretjič – utelešajo simbolno podobo slovenstva kot takega. Tako v dnevnem tisku prebiramo denimo na področju gospodarstva in ekonomije borzne kotiranja vrednostnih papirjev Triglav steber 1 in Triglav steber PID, hkrati spremljamo tudi dogajanja o aferah v največji slovenski zavarovalnici Triglav. Pri tem je zanimivo, da simbol Triglava – kot utelešanje varne trajnosti in trdnosti – prevzemajo tudi druge zavarovalnice, denimo zavarovalnica Merkur na svojih reklamah tako upodablja goro Triglav, ki ga obletava balon z logotipom podjetja, hkrati pa je podoba podkrepljena s sloganom Merkur zavarovalnica – moja varnost. Hkrati je Triglav kot označevalec prisoten v številnih institucionalnih poimenovanjih športnih društev, klubov, restavracij ipd. – denimo v vsakdanji uporabi je Prešernova pesnitev o krstu pri Savici pogosto preimenovana v krst pod Triglavom – na primer Laibach in NSK, prav tako najdemo v Ljubljani koncertni klub TriGlav, v Kranju nogometni klub Triglav, dvorano Triglav, izseljenska društva z imenom Triglav, košarkaški klub Triglav, kegljaški klub Triglav, nekdaj tudi časopis Triglav, na spletnih straneh najdemo uradno navijaško stran www.trigi.si in maskoto Trigi – pomanjševalnica iz besede Triglav, na Jesenicah radio Triglav, nekdaj restavracijo Triglav, v nekaterih pekarnah najdemo tudi Aljažev kruh – ki je bil krščen po zagotovilu prodajalk na vrhu Triglava ipd. Najbolj ilustrativen primer totalnega označevalca Triglava so denimo tudi in predvsem številne karikature v dnevnem časopisju – pri jedrnatem upodabljanju slovenstva številni karikaturisti in ilustratorji (izstopa Kočevar s karikaturami v časniku Delu) pogosto upodabljajo v ozadju ilustracij tudi triglavo silhueto.
Nedvomno se pomen Triglava v sodobnem kontekstu ne kaže zgolj kot totalni označevalec ali vseprisotna triglava mitologija slovenske tranzicije, temveč tudi kot že omenjena simbolna hrbtenica slovenstva – parcialni drobci pa podajajo celovito sliko kulturnega pomena Triglava. Takšna slika sicer ponuja nekakšno fundamentalno podstat, hkrati pa odpira tudi vprašanje, katere so tiste temeljne vrednote slovenstva na prepihu med Balkanom in Evropo? Ko si torej zastavljamo vprašanje, kako bi simbol Triglava lahko služil kot nova evropska vrednota, se moramo najprej ozreti v imperialistične temelje slovenske kulture. Šele s popolno afirmacijo takšne podstati bo nacionalni kolektiv pridelal dovolj veliko merico samozavesti, ki bo nahranila podhranjeno identitetno strukturo slovenstva – drugače povedano, le tako se bo nacionalno zelena dežela postavila ob bok zrelim dedinjam imperialistične Evrope, ne da bi ob tem kolebala, ali je mera samozadostne nacije kolektivna, ozemeljska ali pač duhovna širina. Namreč ravno prek organicističnega momenta orientacije slovenstva v naravo si je slovensko ljudstvo pričelo prilaščati prostor, na katerem je stoletja živelo kot narod. Torej najdemo imperialistični moment slovenske kulture tako v slovenskem jeziku in slovenski kulturi, ki ju že dolga leta vzorno častimo kot ohranjevalki slovenstva – vendar hkrati ne smemo pozabiti, da je bila takšna kultura razvejana. Od književne pa do razsvetljenske kulture raziskovanja naravnega okolja, ki opozarja na drugo plat alpske kulture slovenstva – slovansko in krščansko romarsko religiozno izročilo, ki je v pomembni meri vplivalo na sekularizacijo romanj na Triglav v preteklem obdobju. Namreč poleg instrumentalnega političnega označevanja Triglava danes planinska inklinacija v pomembni meri odseva v sodobni instituciji športa, ki se ne ozira na trenutna ideološka ozadja.
Triglav kot evropska vrednota je lahko v tem pogledu kohezivni označevalec vseh ljudi, nacij, ljudstev – ki v svojem kolektivnem spominu ohranjajo kulturni pomen Triglava. Pri tem pa je v isti sapi potrebno gojiti zavest, da sublimna mapiranja, prisvajanja v imenu posameznikov in osebnega okoriščanja, skupin in narodov še vedno niso stvar preteklosti, temveč živa tvarina sodobnega časa. Tudi zato smo sicer v današnjem času navdušeni nad bližino Evrope in polni upravičenega odpora do nekdanje srbske politične blaznosti, vendar pri tem pozabljamo dolgotrajni zgodovinski vpliv Evrope na slovensko mentaliteto. Ravno v tem momentu se je potrebno zavedati, da je pot v Evropo kovana po meri njene imperialistične zgodovine, po meri smehljajočega fašizma, in le v rekonstrukciji lastnega imperialnega momenta se bo slovenstvo, kljub travmatični mentalni žepni velikosti vseh vidikov, lahko postavilo ob bok ostalim rumenim zvezdam na modri šahovnici. V tem smislu pa je potrebno besedne puhlice številnih pojavnih oblik popularne kulture tipa narodnozabavnih pesmi o zvezdicah v Evropi kritično dekonstruirati in opozoriti, da obstajajo tudi stranpoti takšnega slepega poskokovanja čez brv nad deročim evropskim hudournikom. Seveda pa lahko ravno splet številnih prepletenih, opredeljenih in kritično prepoznanih elementov alpske kulture slovenstva služi kot nova evropska vrednota in most stikanja različnih ti. evropskih in balkanskih kultur.
V tej luči je še posebej zanimiva in aktualna perspektiva Josipa Vidmarja – namreč zanj je narodnost posebna notranja urejenost neke skupine, ki ni le abstraktna ideja, temveč živa ustvarjajoča moč in pomemben vidik ohranjanja ljudstva. Ravno nasprotno so na primer na koncept naroda krščanski socialisti in komunisti gledali povsem drugače – z vidika univerzalizma Rimskokatoliške cerkve oziroma internacionalizma delavskega razreda so izpostavljali religiozno oziroma socialno identiteto pred nacionalno. Vsemu navkljub je prišlo najprej z ustanovitvijo države SHS leta 1918 do prvih potez politične in kulturne nacionalne samostojnosti Slovencev, pred iztekom 20. stoletja tudi samostojne države, s katero pa se danes pogosto kaže, kot da ne vemo, kaj bi z njo počeli. Tudi takrat ko na vrata trkajo številni sublimni označevalci dobrovoljne evropskosti, ki za bleščečimi zobmi skriva jezik številnih ksenofobičnih germanskih, romanskih ali saksonskih nacionalizmov. Vsekakor je tudi zato poglavje o Triglavu kot evropski vrednoti še vedno poglavje, ki ga piše današnji čas, pri tem pa je danes bolj kot kadarkoli doslej ultimativna oblika imperializma gledati in ne biti viden – tudi zato je vedno znova na kolektivni ravni potrebno rekonstruirati visoke razgledne točke, s katerih bo slovenstvo lahko zrlo v svet.
Boštjan Šaver