Ko izbereš pot, kjer te razgledi navdušujejo.
Sredi dopoldneva voziva po avtocesti, s katere greva šele pred Jesenicami, čeprav je bil prvotni načrt drugačen, in peljeva v Javorniški Rovt in mimo Pristave do Križevca, a se ne ustaviva in nadaljujeva do in po slabši cesti preko Pustega Rovta do odcepa za Struško in Ptičji vrh, kjer končno parkirava poleg drugih avtomobilov. Oprtava nahrbtnika in stopiva po kolovozu skozi gozd na pašnike pod sedlom Kočna.
Številna čreda govedi mirno muli zeleno travo in prežvekuje, ko hodiva proti vrhu 1550 m visokega mejnega Ptičjega vrha. Srečava gospodarja živine in pohodnika, ko se odpirajo lepi razgledi na Julijce in sosednje pobočje Korenščice. Šele ko doseževa vrh, vidiva kočo pod Golico, Malo Golico in Krvavko.
Pod nama je lep pogled na planino Pusti vrh in nad njo na vrh Zdrtnik, na avstrijski strani pa prevladuje nizka oblačnost, iz katere štrli nekaj vrhov. Z vrha greva ob grebenu polnem kopriv v gozd, iz katerega prideva dobrih sto višinskih metrov nižje na sedlo Suha, pod katerim je makadamska cesta in do katerega se lahko pripeljemo z avtomobilom.
Pred nama stopata pohodnika, ki ju kmalu prehitiva, ko stopava po stezici pod samim 1646 m visokim vrhom Male Golice, kamor gre hči in tako malce zaostane, ko se spusti po mejnem grebenu nazaj na stezico. Višje sva več je razgleda in ponovno vidiva kočo pod Golico s pobočjem Krvavke, za katero v daljavi se vrste vrhovi Julijcev vse do Mangarta.
Pogled nazaj razkrije prehojeni Ptičji vrh in Struško, za katero se že kažejo vrhovi Košute in Stola z Vajnežem. Spustim se do manjšega sedla in pričnem vzpon po pobočju Krvavke. Hodim po stezici, se nekajkrat ozrem in vidim hči, ko gre na vrh 1784 m visoke Krvavke, od koder mi pošlje pozdrav, ko sem na naslednjem sedlu in pričenjam vzpon na vrh Golice srečajoč pohodnike, ki prihajajo od koče in one, ki že sestopajo. Korak sledi koraku in vzpon končam na 1835 m visokem vrhu, kjer izstopajo tri barve. Prva, zelena, je barva nizke trave, druga, rumenorjava, je barva visoke trave, ki se ziblje v ritmu sapice in tretja, nežnosiva, je barva posušenih stebel in cvetov volnonatoglavega osata.
Stopim po vršnjem grebenu malce proti zahodu, da vidim Klek, Hruški vrh, planino Rožco, Koprivnjak, Dovško Babo, Plevnike in za njimi vrh Kepe ter oddaljeni Dobrač, da o Julijcih niti ne izgubljam besed,
Po nekaj minutah se vrnem na vršnjo ravnico, kjer je že hči in sledi skupna fotografija, ki naju bo čez leta spomnila na skupno pot. Narediva nekoliko daljši premor tako za okrepčilo kot počitek ob pogledih na gore, oblake in sonce v družbi pohodnikov, ki so medtem prišli na vrh. Komaj je bila polna žigov knjižica slovenske pohodne poti, že je tu naslednja in prvi žig v njej je enak kot v prejšnji, žig Golice. Minevajo minute in odpraviva se z vrha. Da bo najina pot krožna, se spustiva po strmem travnatem pobočju do koče, od koder je prav tako čudovit razgled in kako lepi morajo biti sončni vzhodi in zahodi, ne veva, le ugibava. Še drugi žig roma v knjižico, sledi kratek odmor in že stopiva na stezico, ki preči dolgo pobočje Krvavke z le nekaj kratkimi spusti po spolzki strmini in vzponom na prejšnjo višino. Srečava družino, ki hiti proti koči in že sva na pobočju Male Golice, kjer stezica pride na greben, s katerega se ozreva na vijuganje reke Drave v sosednji deželi. Spustiva se na sedlo in stopiva na cesto, po kateri se vrneva do najinega jeklenega konjiča.
Pospraviva pohodno opremo in odpeljeva po cesti preko Pustega Rovta in Križevca proti Pristavi. Ob cesti je parkiranih veliko avtomobilov, vozniki in sopotniki pa s košarami iščejo gobno bogastvo gozdov. Ne ustaviva, le prepustiva se prijetni vožnji v dolino.