Večer v nedeljo, Gore: Gorniški filmski dnevi / Strelovec (1763 m) / Sezono reševali tujci / Kako si, stara kost?

Gorniški filmski dnevi

Tatjana Vrbnjak: Filmi o alpinizmu, plezanju, gorah, športu in avanturi ter gorski naravi in kulturi na ogled na 9. festivalu gorniškega filma Domžale

Festival gorniškega filma Domžale, ki se začne jutri, 23. februarja, v Cankarjevem domu v Ljubljani, projekcije pa bodo tudi v Celju in na Ptuju, že od leta 2007 organizira Društvo za gorsko kulturo. Društvo je član Mednarodne zveze gorniškega filma (IAMF), družine 22 festivalov gorniškega filma iz 17 držav. Letos si bo mogoče v tekmovalnem programu ogledati 50 filmov, in sicer 10 filmov o alpinizmu, 13 o plezanju, 12 v kategoriji šport in avanture, 15 pa bo filmov o gorski naravi in kulturi.
Takšna razdelitev filmov po tematiki je v veljavi že od začetka, povzeli so jo po vzoru tujih festivalov, še najbolj po najstarejšem festivalu gorniških filmov, festivalu Trento, razlaga direktor festivala gorniškega filma Silvo Karo.
"Filmi o alpinizmu večinoma govorijo o posamezniku, o alpinistih, ki so pustili pečat v zgodovini alpinizma, o kakšni alpinistični odpravi in kakšni alpinistični zgodbi. V kategoriji plezalnih si bo mogoče ogledati tako filme o čistem skalnem plezanju kot filme o lednem plezanju in kombinacije enega in drugega, pri gorskem športu in avanturi je čedalje več novih vsebin, saj določeni športi pred 20 leti še niso potekali v gorah, nastajajo pa tudi novi, filmi o gorski kulturi in naravi pa govorijo o različnih kulturah, življenju v gorah, tradicionalnih navadah, ki se že izgubljajo, in drugem. V vsaki kategoriji imamo zelo dobre filme, njihovo kvaliteto je mogoče meriti tudi po tem, koliko nagrad so dobili na drugih festivalih. Največji gorniški festivali po svetu so namreč novembra in decembra in filme, ki na njih zmagajo, skušamo dobiti na našfestival," pravi Karo. Nekateri bodo prikazani premierno, denimo jutri film Boštjana Slatenška Tone, javi se!, ki opisuje gorniško pot staroste slovenskega alpinizma Toneta Škarje, ter film Vojka Anzeljca Aljažev stolp - Ta pleh ima dušo! V tekmovalnem programu bo poleg omenjenih predvajanih še šest slovenskih filmov: Anapurna - gora preizkušenj Boža Grlja, Hribovci pod krilom Jake Šuligoja, Bala Bala! Nika Čebulca in Luke Fonda, Druga stran Roka Klančnika, Nekoč je bil ledenik Matjaža Fistravca in Čevlji iz Trsta Gregorja Božiča. V avstrijskem kratkem filmu Odločnost pa bomo spoznali portret slovenskega alpinista Luke Lindiča. Letošnji festival bo sicer odprl večkratni festivalski zmagovalec Ostal boš kmet, nemški film o predajanju znanja o tradicionalnih načinih kmetovanja v tirolskih hribih.
Poleg filmov bodo obiskovalce gotovo pritegnila tudi predavanja. "Že na začetku smo se odločili, da bodo predavanja ena od izjemno pomembnih stvari našega festivala. Vsako leto povabimo zelo eminentne goste iz sveta alpinizma, plezanja ali tudi s kakšnega drugega področja, ki je povezano z gorami," pravi Karo. Letos bo takšno predavanje nepalskega raziskovalca ptic s fotoaparatom in kamero v roki Sudarsona Karkija Ptice Himalaje; človeka, ki ozavešča ljudi v Nepalu o stvareh, ki jih prinaša današnji čas in niso dobre, na primer o škropljenju, onesnaževanju, in ki spremlja ptice in ima pregled nad njihovim stanjem.

  Svoja doživetja in spomine bodo predstavili člani              Himalajski ptici (Suderson Karki)
odprave Makalu 1975 (Marjan Manfreda)

Poleg tega bo na festivalu mogoče prisluhniti še drugim izjemno eminentnim gostom: v sredo legendarni ameriški plezalki Lynn Hill, ki je premikala meje prostega plezanja in 1993. prva prosto premagala znameniti Nos v El Capitanu, njen podvig je več kot desetletje ostal neponovljen in je mejnik sodobnega prostega plezanja; v petek mojstru športnega plezanja Mauriziu Zanolli - Manolu iz Italije, ki pri 56 letih še vedno pleza smeri z oceno 9a; pa seveda članom odprave Makalu 1975, ki bodo predstavili svoja doživetja in spomine na ta izjemni podvig; in tudi Ljubljančanu Matjažu Jeranu, znanem po doživeti plezalni in popotniški fotografiji.
Na alpinistično-plezalnem večeru bo Planinska zveza Slovenije v sredo ob 16. uri razglasila najboljše alpiniste in športne plezalce leta 2014. V spremljevalnem programu bodo predstavili pohodniško pot Alpe-Adria, ogledati pa si bo mogoče tudi tri razstave: Aljažev stolp - Ta pleh ima dušo! ob 120-letnici simbola slovenstva, Planinski vestnik - 120 let z nami na planinskih poteh in razstavo ilustracij Jelke Godec Schmidt iz knjige Polonce Kovač Gorski vrt, za vse odprt.
Festival gorniškega filma je namenjen vsem ljubiteljem narave, kultur, zanimivih dogajanj v gorskem svetu. Glavno prizorišče dogajanja bo med 23. in 27. februarjem v Cankarjevem domu v Ljubljani, v sredo in četrtek pa bodo filmske projekcije tudi v Kinu Metropol v Celju in Mestnem kinu Ptuj. Zmagovalni filmi pa bodo na ogled v petek v Celju ter v petek in soboto v Mestnem kinu Domžale.

Tatjana Vrbnjak

Strelovec (1763 m)

Janez Mihovec: Razgledni vrh nad Robanovim kotom

V samotni in skriti svet pod Strelovcem se odpravimo tako, da v Zgornji Savinjski dolini med Lučami in Solčavo zavijemo s ceste po dolini na levo strmo v breg preko morene nekdanjega ledenika. Na drugi strani se svet poravna in odpre se pogled na Ojstrico nad zatrepom doline. Makadamska cesta pri Robanovi kmetiji zavije ostro v levo in se v mogočnih serpentinah začne strmo vzpenjati. Zapeljemo se mimo starodavnih kmetij do prav zadnje, Knezove kmetije na višini 1200 metrov. Že častljivih pet stoletij stoji na prekrasno razglednem kraju.
Z njenega dvorišča se začne pešpot proti Strelovcu. Nekaj časa pot pelje po kolovozih, nato pa se ti spremenijo v planinske poti. Prečkamo pobočja in podobri uri hoje se znajdemo na Knezovi planini. Širni travniki stoje sredi mogočnih vrhov. Sredi njih pa idilični pastirski stan. Na tem mestu prvikrat pred seboj vidimo tudi Strelovec. Vrh je neizrazit in je le manjša izboklina v grebenu med Robanovim kotom in Logarsko dolino. Nad planino se pot razcepi. Bližnjica nas popelje naravnost na vrh, vendar je tako strma, da ves čas pošteno krizemo kolena. Precej bolj udobna je pot nekoliko naokoli, preko macesnovih gozdov, kjer naredimo veliko zanko in se po grebenu povzpnemo na vrh.
Na vrhu nas pričakata žig in vpisna skrinjica. Poleg tega pa še prekrasen razgled po vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank. Precej daleč na vzhodu je mogočni hrbet Pece, pred njo kot skakalnica nagnjena Raduha. Proti jugu stoji Smrekovško pogorje, kjer je pred davnimi časi stal menda edini vulkan na območju današnje Slovenije. Proti severu in zahodu pa gore postanejo prav divje. Globoko pod nami je Robanov kot, nad katerim se dviga Dleskovška planota, ki preide proti zahodu v Krofičko in Ojstrico ter osrednje Grintovce. Strelovec z višino 1763 ni posebno visoka gora. Njegova prednost je v njegovem čudovitem razgledu in samotnosti.

Janez Mihovec

Sezono reševali tujci

Lansko vreme, ki je bilo poletni planinski sezoni izrazito nenaklonjeno (predvsem ob koncih tedna je bilo praviloma slabo vreme, ki je mnoge odvrnilo od obiska v gorah), je glavni krivec za slabši obisk v planinskih kočah in torej tudi za skupne prihodke v lanskem letu. Analiza, ki so jo pripravili v Planinski zvezi Slovenije in v njej zajeli četrtino od 162 planinskih postojank, je potrdila ocene, ki so jih oskrbniki dajali lani: obisk je bil daleč najslabši v visokogorju, poletno planinsko sezono pa so reševali tuji planinci.
Skupno je bil promet v slovenskih planinskih kočah v primerjavi z letom 2013 nižji za 15 odstotkov. Največji izpad so imele koče v visokogorju, ki so zabeležile za kar četrtino manjši obisk kot leto poprej, medtem ko so bile planinske koče v nižjih predelih nekoliko bolje obiskane, a še vedno za devet odstotkov slabše v primerjavi z letom poprej. Delež tujih gostov v slovenskih hribih pa je bil lani v primerjavi z letom pred tem skorajda enak. Največji "izpad" so zabeležili v Koči na Čavnu - kar 60 odstotkov manj prometa so imeli -, Zavetišče pod Špičko pa je obiskala polovica manj ljudi. Izjemoma so imeli ponekod tudi večji obisk in promet, denimo Planinski dom na Zelenici je ustvaril za 30 odstotkov večji skupni promet kot leto poprej.
Prihodek od prometa je za društva edini vir, s katerim pokrijejo vse stroške s kadrom, vzdrževanjem in obnovami koč, vse zahtevnejši pa so tudi zakonski predpisi, ki v planinskih postojankah veljajo enako kot povsod drugod, pa četudi so razmere in pogoji delovanja izrazito specifični. "Še ene tako slabe sezone kot lani si planinska društva kot upravljavci koč ne morejo zamisliti," pravi Janko Rabič, načelnik gospodarske komisije PZS, ki si za letošnje leto želi predvsem prijaznejše vreme.
Planinska zveza Slovenije je letos za planince, izletnike in druge turiste izdala brezplačni letak planinskih koč v osrednjem delu Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank, ki se je pridružil podobnemu v Julijskih Alpah. Na voljo bosta v turistično-informacijskih centrih in planinskih kočah v slovenskem in angleškem jeziku, njun namen pa je informirati čim širši krog ljudi s podatki o kočah, dostopih oziroma prehodih, smerjo hoje do planinskih koč v urah, prenočitvenih kapacitetah in kontaktnimi podatki, QR-kodo vseh predstavljenih koč in priporočili PZS. Planinska organizacija ima namen v prihodnje podobna letaka narediti tudi za preostale dele Slovenije.
"Planinskih koč in planinskih poti Slovenija še vedno ne prepoznava kot del turistične infrastrukture, kljub temu da smo vsi turisti - tako planinci kot gostje, ki so nastanjeni v hotelih in se podajajo na krajše izlete v gore, vendar uporabljajo planinsko infrastrukturo, ki jo planinci vzdržujemo s prostovoljnim delom. Zato nas čaka zahtevna naloga, da spremenimo zavest, da mora biti tudi planinska infrastruktura deležna pozornosti širše družbene skupnosti," pa opozarja podpredsednik PZS Miro Eržen. (tv)

Kako si, stara kost?

Glorija Lorenci: Na Tratah je bila najdena dvanajst milijonov let stara plečnica zobatega kita, ki je šele druga takšna najdba v naši državi. Morje je zapisalo: Bilo sem tukaj

Si lahko predstavljate, da je prav tukaj, kjer ta hip sedite, stojite ali ležite in si razbijate glavo s podaljšanjem zavarovalne police proti poplavam denimo, valovalo toplo, razmeroma plitko, ravno prav slano morje? Skočimo kakšnih 15 milijonov let v preteklost - v srednjem miocenu je bila naša država del morskega območja, Centralne Paratetide. Ampak za namakanje smo se, žal, rodili milijone let prepozno. V morju - omejeno kopno tokrat puščamo na miru - je vrvelo od življenja, od polžev, školjk, rakovic, mahovnjakov, morskih ježkov, alg, koral, glavonožcev, rib ... Na svetu od nekdaj nič novega - veliki so žrli manjše, tudi pri nas so bili najdeni fosilni zobje megalodona, 20 do 24 m dolgega in 60 ton težkega morskega psa, ki ga imajo nekateri paleontologi za največjega vseh časov in ki je plenil med kiti in delfini; slednje, vemo, štejemo k zobatim kitom. No, treba je reči, da so o velikosti in teži sklepali po velikosti zob, prav pred kratkim pa so v Južni Ameriki prvič našli celoten megalodonov skelet, ki meri med 14 in 15 metri. Zato sta pravi velikost in teža tega plenilca še nedorečeni.
Ali se je v zobeh megalodona izteklo tudi življenje zobatega kita, katerega plečnico imamo priložnost pobožati (Kako si, stara kost?), ne bomo izvedeli, je pa občutek, ko se dotikaš dvanajst milijonov let stare, v sediment ujete kosti, ki je bila nekoč čisto zaresno migajoče življenje, hecen in gre proti vzhičenosti. No, na tem prostoru se je po tem, ko naš fosil še ni bil fosil, dogajalo marsikaj, bilo je veliko prerivanja, narivanja in podrivanja med afriško in evrazijsko celinsko ploščo, kar je postopno dvignilo današnjo osrednjo Slovenijo. Panonsko morje se je začelo pomikati proti vzhodu, bilo je vedno plitkejše, reke so ga zasipavale z nanosi in pred kakšnimi 4,7 milijona leti je izginilo. V dokaz, da je bilo tam, nam je pustilo v peščenem apnencu na tisoče in tisoče fosilnih ostankov školjk, polžev, ježkov ... in tako zapisalo: Bilo sem tukaj. Zato lahko v Slovenskih goricah, natančneje v občini Kungota, stopite na Pot vinogradništva in fosilov in si poleg vina privoščite denimo še nabiranje okamenelih mehkužcev.  

   
(Glorija Lorenci)

Odličen dan ob Muri
Bil je čisto običajen dan, pravi Boris Bezjak s Trat, naselja v občini Šentilj. "Z družino smo šli dol k Muri, radi hodimo tja. Mala dva sta metala kamenčke v reko, obrežje je bilo spet malo spremenjeno, kot je vsakič, ko Mura poplavi, v roke sem vzel večji kamen, ki se je kar odprl ... nobenega spektakla, nič nisem iskal. Po poklicu sem gradbeni inženir, učil sem se geologije, zato mi je bilo jasno, da gledam nekaj organskega, nekaj, kar je bilo nekoč živo. Najprej sem pomislil, da je to fosil velike školjke, tu na obrežju Mure je ogromno odtisov lupinarjev v apnencu, odtisov listov ... Sestra pravi, da hodim po svetu z odprtimi očmi, zato vidim stvari, ki bi jih večina spregledala. In vem, da je v teh krajih veliko razkritega in še več nerazkritega bogastva, zgodovinskega in naravnega. Poslal sem fotografije na SAZU in Zavod RS za varstvo narave. Prišla sta dr. Vasja Mikuž in dr. Aleksander Horvat s Paleontološkega inštituta Ivana Rakovca, skupaj smo preživeli odličen dan ob Muri in izvedel sem veliko o najdbi, geoloških dobah, ki se tu odtisujejo." Zelo previdno, pravi, je povprašal, kako je z lastništvom fosila.
"Po zdaj veljavnem zakonu je najditelj tudi lastnik najdbe," pravi doc. dr. Vasja Mikuž. "Če gre za redek ali prvič najden fosilni ostanek na naših tleh, je zaželeno, da se najdba dokumentira in prijavi Agenciji za varstvo kulturne in naravne dediščine, ki deluje v sklopu Ministrstva za okolje in prostor. Torej je registracija najdbe še vedno odvisna od volje in odnosa najditelja do naše skupne naravne ali kulturne dediščine."

dr. Vasja Mikuž (Glorija Lorenci)

V preteklosti, pravi, so ljudje pogosteje iskali strokovnjake, če so našli fosile. "Ker je bilo bistveno manj poljudno napisanih člankov in dostopnih pripomočkov. Danes je veliko takšnih virov in seveda je tu še google, ljubitelji naravne dediščine pa so vse bolj samostojni, nekateri celo preveč."
Kamnina s plečnico, ki je, kot ocenjuje Vasja Mikuž, stara dvanajst milijonov let, bo našla prostor v cmureškem gradu, kjer deluje zavod Muzej norosti Trate; slednji, pravi Boris Bezjak, lepo združuje, kar sta nekoč ločevali Mura, še bolj pa jugoslovanska meja: živelj obeh strani, Avstrijcev in domačinov. Zavod si je zadal med naloge tudi oživljanje lokalne kulturne in naravne dediščine in v prirodoslovnem delu muzeja - "ki ne bo tipičen muzej", kot pravi Boris Bezjak, ampak bo obiskovalce na svež način popeljal skozi zgodovino Mure in vsega, kar jo obdaja - bo murski fosil spet našel svoje mesto počitka.
"Vabimo ljudi tod okoli, da prinesejo pokazat fosile, ki jih imajo doma, od marsikoga namreč slišiš, da je kaj našel."

Ne najdba, ampak Najdba
Vasjo Mikuža smo vprašali, koliko "tehta" fosil z obrežja Mure. Ali je to najdba, ki jo je treba zapisati z veliko začetnico, Najdba, ali pa se ob podobne stare kosti pogosto spotaknemo. "Vsekakor je pomembna in ni ena od mnogih, saj sta na slovenskih tleh doslej najdeni samo dve bolje ohranjeni sarmatijski delfinovi plečnici. Tista iz profila sarmatijskih sedimentnih kamnin pri Beli Cerkvi in ta z obrežja Mure blizu nekdanjega mejnega prehoda Trate."
Kaj se da o njej povedati v strokovnem, a vsem nam razumljivem, poljudnem jeziku? Vasja Mikuž: "Najdena je leva plečnica manjšega vodnega sesalca. Najverjetneje pripada delfinu rodu Champsodelphis ali Atocetus iz izumrle družine zobatih kitov Kentriodontidae. Tako sklepamo po oblikovanosti in velikosti plečnice ter primerjavi s plečnico, ki je bila najdena v enako starih sarmatijskih kamninah pri Beli Cerkvi na Dolenjskem. Tovrstni manjši delfini, veliki od 1 do 1,5 metra, so bili v obdobju sarmatija zelo razširjeni, saj so jih našli v številnih najdiščih nekdanje Paratetide, največ na območjih nekdanjega Dunajskega in Panonskega bazena. Po mnenju nekaterih raziskovalcev je Blatno jezero ostanek nekdanje obširne Paratetide. Najdba je ohranjena v razmeroma grobi klastični kamnini, sestavljeni iz delcev peska, proda in lupin mehkužcev, ki so 'cementirani' v mešanico peščenjaka in konglomerata. To pomeni, da je ta tvorba nastala blizu obale ali celo blizu izliva reke v morje. Zanimivo je, da se je tako občutljiva, ploščata in tanka kost ohranila v takšnem debelozrnatem sedimentu."
Mura je tam, kjer je pred kratkim odkrila fosil, žuboreča in poskočna čez kamne. Kje so zdaj tisti usodni vrtinci, ki te potegnejo na dno? "Eh, mi smo se vedno kopali v Muri. Morala je imeti sloves nevarne reke, da bi ljudje prepogosto ne bežali na drugo stran," pravi Boris Bezjak. Moji z ilovico na debelo obloženi gojzarji me na gladkih kamnih spravljajo ob ravnotežje. "Tu poglejte ... fosiliziran list, pa tu ... drobne školjke, tudi stare milijone let." Ja, dobro dene.

Glorija Lorenci

NAŠE NAJDBE NA DUNAJU, V GRADCU
Vasja Mikuž: "Kar nekaj ostankov vodnih sesalcev je bilo najdenih na slovenskih tleh že v času avstro-ogrske monarhije. Takratni geologi Dunajskega geološkega zavoda, ustanovljenega leta 1849, so začeli izdelovati tudi geološke karte slovenskih območij. Vse pomembnejše in razmeroma redke najdbe so odnesli v ustrezne ustanove na Dunaju, v Gradcu ali kam drugam, kjer so pač bili zaposleni ustrezni poznavalci za fosilne ostanke, minerale, kamnine in vse ostale geološke terenske najdbe. Če upoštevamo samo najdbe miocenskih vodnih sesalcev, ki so shranjene v Sloveniji, lahko povemo, da jih ni veliko. Zato smo vsake najdbe sesalca zelo veseli. Večinoma so to ostanki kitov (Cetacea), v manjši meri vosatih kitov (Mysticeti), več je najdb zobatih kitov (Odontoceti), med katere sodijo tudi delfini."