Radio Dur, 03.06.2004 – Miha Pavšek: Ste opazili, da smo vstopili v meteorolško poletje? Ob pogledu na zasnežene vršace prav gotovo ne. Te dni so še posebej zanimivi takrat, ko švigajo med njimi strele, ki nam že nekaj časa naganjajo strah v kosti. In to že samo ob misli, da bi se z njimi pobliže srečali kje višje zgoraj! Pa zakaj ne gredo vendar naravnost iz oblaka v tla, ko imajo vendar prosto pot?
Górniška popotnica
Pa smo zakorakali v rožnik oziroma junij, prvi mesec meteorološkega poletja. Ime je dobil po priimku rimskih in staroselskih plemičev Junius. Nekateri trdijo, da so ga poimenovali po stari italijanski boginji Junoni, ki so ji bile sicer že posvečene kalende oziroma prvi dan vsakega meseca pri starih Rimljanih.
Prve statistike za pravkar minuli mesec kažejo, da je bila srednja mesečna temperatura zraka ponekod tudi za več kot stopinjo Celzija pod dolgoletnim povprečjem, podobno odstopanje pa velja tudi za prvo petmesečje letošnjega leta. Kakorkoli že, do konca tedna bomo morali počakati, da se unesejo plohe in nevihte, čeprav tudi takrat še ne bo povsem suho, več možnosti za to pa je v nedeljo. Vsakokrat, ko se ravno že navadimo na kratke rokave nas hlad spet prisili, da skočimo nazaj v spomladansko garderobo. Potrpimo še kakšen dan, že nedelja, marsikje pa tudi sobota, bo v glavnem suha in prijaznejša, z več sonca in toplote.
Sicer pa bo letos spet vroče poletje, vsaj če sodimo po prodaji in montaži »podnebnih« naprav. Kdo sploh še danes zrači stanovanja in hiše ter dviga in spušča rolete ali zapira in odpira polknice, če lahko to namesto nas storijo ročne, avtomatske in podobne klima naprave. Elektro podjetja imajo poleti presežek električne energije, ki ga morajo nekam plasirati in tovrstne naprave so kot nalašč za to. Sicer pa z elektriko ni šale, kar lahko spoznamo že na primeru statične elektrike ob preskoku iskre iz predmeta na naš prst. Te »mini« strele potekajo precej naravnost in so povsem drugačne od obsežnejših in mnogo bolj znanih »gorskih sester«, ki spremljajo nevihte. Ste se že kdaj med enim najlepših prizorov v gorah, med spremljanjem nevihte namreč, vprašali, zakaj so te tako nazobčane in priostrene?
Bistvena za razliko izoblikovanosti poti obeh strel, majhne prasketajoče in velike grmeče, je njuna dolžina. Med prsti in kljuko na vratih je le nekaj centimetrov, medtem ko lahko napravi strela ob nevihti tudi po več kilometrov dolgo pot. Zrak je slab prevodnik električne energije. Ko nastanejo območja z velikim nabojem različnega predznaka tako znotraj oblaka kot tudi med njim in zemeljskim površjem, pride med temi polji do ogromnih napetostnih razlik velikostnega razreda 20, 30 in celo tja do 100 milijonov voltov (za primerjavo-navadna baterija ima napetost 1,5 volta). Za sprostitev teh napetosti pošlje oblak šibko, negativno naelektreno »izvidnico«, ki išče najbolj prevodno pot k nasprotnosmernemu naboju. Ta svojevrsten žarek napreduje nezvezno, po posameznih, nekaj manj kot 50 metrov dolgih stopnjah, pri čemer ionizira okoliški zrak, ki postane prevoden s čimer odpre pot vodilni streli. Vendar žarek strele vseeno vedno poišče najugodnejšo pot in to milimeter za milimetrom.
Vodilna strela sikne z neba povezujoč območja najmanjšega upora, pri čemer nastane nepravilno oblikovana pot, podobna tisti, ko se lovimo po gozdu semintja med drevesi. Gozdne ovire je namreč lažje obiti, kakor pa iti naravnost skoznje, in tako naključno so izbrani tudi odseki z večjo električno upornostjo. Kadar naleti vodilna strela na dve poti s podobno prevodnostjo, se viličasto razcepi in »raziskuje« najugodnejšo različico. Ko se poveže z območjem pozitivnega naboja na zemeljskem površju, švigne v nasprotni smeri strela, pri čemer steče skozi ioniziran zračni kanal kratkotrajen,a ogromen električni tok. Ta sprostitev se pokaže kot močno osvetljena, nazobčana in priostrena pot bliska - strela. Za popolno razelektritev polj nasprotnosmernega predznaka je pri povprečnem blisku potrebnih več strel. Tudi v gorah jih lahko prav lepo opazujemo, a z varnega in predvsem suhega opazovališča ali pa se gremo celo »lovca na strele«, kar pa je seveda bolj nevarno početje, ki pa ga sicer goji kar lepo število tovrstnih fotografov onstran Velike luže. Seveda pa počnejo vse skupaj večinoma v ravninskem svetu, kjer lahko nevihto bolje spremljamo oz. predvidimo njen razvoj.
Gorniški pozdrav, Miha