Več, 08.09.06 – Boštjan Fon: Večina planincev pri nas je še vedno prepričanih, da je reševanje zastonj
< Več, petek, 8. septembra 2006
Gorska groza čaka me
Večina planincev pri nas je še vedno prepričanih, da je reševanje v gorah zastonj. Klasično že morda, kaj pa če po vas pošljejo helikopter? Včasih je bolje, da se sami kresnete s cepinom po mezinčku, svetuje BOŠTJAN FON. Zavarovanje je namreč nepregledno in nedorečeno. Zmedo v Sloveniji pa pridno izkoriščajo na avstrijski strani. V njihovi planinski organizaciji je vse več naših.
Britanka
Susan Denyer se je z možem
Stephenom 13. maja letos vračala z Velike planine. Ob 17.40 ji je spodrsnilo, zlomila si je nogo. Sledilo je posredovanje gorskih reševalcev, zdravstvena oskrba v kliničnem centru in vrnitev mednarodne svetovalke za spomeniško varstvo in ugledne predavateljice Evropskega pokrajinskega sveta v domovino. Ambasadorju Slovenije pri britanskem dvoru je znanstvenica poslala pismo: »Čeprav sicer ni dobro, da si človek kjer koli zlomi nogo, če pa že, potem lahko iz vsega srca priporočam Slovenijo kot najboljši kraj, če se ti kaj takega pripeti.« Dodala je še, da bo posredovala informacije o izkušnji v slovenskih gorah naprej, saj je navdušena nad tem, kako so se slovenski ljudje odzvali na dogodek, ki bi bil lahko mučna osebna travma.
Lepo, toda za slovenskega planinca se lahko zadeva konča precej bolj boleče. Bolečine doletijo predvsem denarnico, ki lahko v nekaterih primerih reševanja v gorah, sploh če je vpleten helikopter, postane suha, da bolj suha ne more biti. Po ceniku stane helikoptersko reševanje 312.385 tolarjev za uro letenja.
Greh v gorah. Prvo soboto v septembru so izpeljali preventivno akcijo Triglavskega narodnega parka (TNP) in gorske policije. Usmerjena je bila v ozaveščanje o splošni varnosti v gorah. Kljub dobronamernosti akcije je bila mnogim poteza TNP in policije sporna, saj bi bila primernejša krovna planinska organizacija PZS in ne policija, ki je poleg akcije napovedovala tudi represivne ukrepe: »Naravovarstveni nadzorniki Triglavskega narodnega parka in pripadniki gorske policijske enote bodo obiskovalce gora ozaveščali o pomenu narodnega parka, jim svetovali o varnem obisku gora in izrekali opozorila, pri hujših kršitvah pa bodo tudi ustrezno ukrepali.« Ni se treba slepiti: izrekanje kazni nikoli ni prineslo pozitivnih rezultatov! Ozrite se samo na slovenske ceste: predvsem motoristi letos umirajo, kot bi tekmovali, kdo bo prej zavil v smrt, pa jih policisti obilno lovijo ob prekrških in debelo kaznujejo. Treba je storiti nekaj več za slovenske planince, ki so eden od stebrov, ki držijo nacionalno identiteto tako pokončno. Predvsem jim moramo dati občutek varnosti, sploh če se jim na visokogorskih poteh zgodi nesreča in potrebujejo pomoč.
Eden od najboljših poznavalcev razmer v slovenskih gorah Franc Savenc, ki vodi spletni gorniški portal gore-ljudje.net, je dejal: »Na zadnji konferenci IKAR (mednarodna zveza gorskih reševalcev) so francoski žandarji, ki opravijo precej helikopterskih reševanj v Chamonixu, jasno povedali, da se je s pojavom mobilnih telefonov sicer povečalo število klicev na pomoč in imajo več reševanj ljudi, ki niso poškodovani, vendar je kljub večjemu številu reševanj manj smrtnih nesreč. Torej ljudje kličejo prej, preden zaidejo v smrtno nevarnost, kar je prav!« Poklicati pomoč ali ne, to je zdaj vprašanje! In izstaviti račun za reševanje in komu, tudi to je vprašanje!
Ne kliči 112!? »Reševanje v gorah in povsod, kjer posreduje gorska reševalna služba, je za vse poškodovane in obolele brezplačno, ne glede na njihovo članstvo v PZS,« pravi Miro Pogačar, predsedujoči gorskim reševalcem, združenih v GRZS. Toda ali ima planinska zveza za svoje člane urejeno zavarovanje, takšno ali drugačno, za primer nesreče v gorah, kjer je potreben helikopterski transport v dolino? Vršilec dolžnosti generalnega sekretarja PZS Danilo Sbrizaj pravi: »Ob vseh razpravah, ki se pojavljajo glede neučinkovitosti PZS na področju zavarovanja, bi radi povedali, da žal nekateri razpravljalci streljajo v prazno in iščejo krivca na napačni strani.«
Resnici na ljubo je treba povedati, da si PZS že nekaj let prizadeva, da bi vprašanje plačila zavarovanja ob reševanju v domačih gorah rešili za vse člane PZS. Kako si prizadevajo vodilni PZS, to je poglavje zase, in številni planinci ob tem zasučejo oči nekam tja v višave. Sbrizaj pravi, da žal na njihove pozive, ki so jih naslavljali na pristojne ustanove, niso prejeli še nobenega odgovora, hkrati pa pove: »Nekaterim našim članom je še članarina 4100 tolarjev za B-člana previsoka in je po njihovem mnenju plačilo zavarovanja povsem nepotrebno. Zato PZS ni kriva, če se dogodi, da mora kdo plačati prevoz s helikopterjem po reševalni akciji.«
Cel ali mrtev. Člani planinske organizacije (razen kategorije članstva PNO) so zavarovani v gorah Slovenije, Evrope (s Turčijo vred): ob trajni invalidnosti za vsote do 2,000.000 tolarjev (A-člani do šest milijonov), ob nezgodni smrti pa za milijon (A-člani za tri). Ali je ob uveljavitvi zavarovanja bistven kakšen dokument PZS in kako ga lahko oškodovanec oziroma njegovi sorodniki pridobijo od PZS? Drugi človek PZS Sbrizaj odgovarja: »Odločilen dokument je potrjena planinska izkaznica za tekoče leto. Na tej podlagi lahko ponesrečenec uveljavlja pravico do zavarovanja. Vsa navodila za uveljavljanje odškodnine so objavljena vsako leto v 12. številki Obvestil PZS (tudi na spletni strani PZS) in v zgibanki desetih pomembnih prednosti članstva v PZS, v insertu Zavarovalnice Tilia, d. d. Doslej glede tega nismo prejeli nobene pritožbe.«
Kaj pa helikoptersko reševanje, pri katerem so stroški zaradi uporabe plovila in posadke veliko večji kot pri klasičnem reševanju? Na planinski zvezi pravijo, da stroške reševanja v slovenskih gorah krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, če imajo ponesrečeni seveda urejeno zdravstveno zavarovanje. Reševanje ponesrečenih z gorskimi reševalci je brezplačno. Po doslej znanih podatkih ni bilo letos nobenega reševanja s helikopterjem, ki bi bilo plačljivo.
Kaj pa če planinec ni poškodovan ali je mrtev? Za helikopterski prevoz mrtvih in nepoškodovanih ZZZS ne krije stroškov prevoza, saj reševanje in prevoz teh namreč ni področje zdravstva, ampak drugih resorjev. Če si živ, sicer nepoškodovan, a potrebuješ helikoptersko reševanje, se lahko s cepinom treščiš po nogi in tako daš zdravniku možnost, da napiše napotnico. Bizarno, a v trenutnem položaju z zavarovanji v gorah popolnoma razumljivo dejanje!
Sedem od 2688. Ministrstvo za obrambo, pod katerega pristojnost spadajo (tudi pod ministrstvo za notranje zadeve) helikopterji za reševanje v gorah, pravi, da povračilo stroškov intervencij uveljavljajo tako na državni kot na lokalni ravni izjemno redko. Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami je že ob sprejemu leta 1994 določil, da mora fizična ali pravna oseba, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročila ogroženost, zaradi katere so nastali stroški nujnega ukrepanja, te stroške pokriti.
Po statističnih podatkih gorske reševalne službe so v obdobju od 1994 do 2005 od skupno 2688 reševalnih akcij ali intervencij povračilo stroškov zahtevali v sedmih primerih. Ministrstvo za obrambo je v minulih letih poskušalo z različnimi dejavnostmi spodbuditi zavarovalnice, da bi zavarovale tudi tveganje, ki nastaja pri različnih dejavnostih posameznikov v gorah, med jadralnim padalstvom, soteskanjem in podobnim: »Razen načelnih podpor pri tem nismo bili uspešni,« potarnajo na ministrstvu in zato so v zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami letos predlagali razširitev 118. člena: »Fizična oseba, ki je zaradi malomarnosti, neusposobljenosti ali neustrezne opremljenosti povzročila ogroženost ali nesrečo ali stanje, zaradi katerega so nastali stroški nujnega ukrepanja, mora povrniti sorazmeren delež stroškov intervencije, ki jih določi vlada (tretji odstavek). V četrtem odstavku 118. člena pa je vlada pooblaščena, da določi dejavnosti, pri katerih morajo udeleženci pokriti sorazmeren delež stroškov intervencije, ne glede na vzrok in odgovornost za nesrečo in pri katerih morajo biti udeleženci zavarovani za primer nesreče. Sorazmeren delež stroškov krije v teh primerih zavarovalnica oziroma udeleženec, če ni zavarovan.«
Dobro naleteli. Po podatkih obrambnega ministrstva je bilo letos 192 reševalnih akcij v gorah, v 59 je bil vključen tudi vojaški ali policijski helikopter: »Dejanski nalet helikopterja Slovenske vojske, če ga pri reševanju odobri zdravnik, pokrije ZZZS, sicer stroški naleta bremenijo ministrstvo za obrambo. Enako velja za policijske helikopterje. Stroški naleta zaradi usposabljanja gorskih reševalcev in podobno se pokrivajo v okviru sredstev, ki jih zagotavlja Uprava RS za zaščito in reševanje za delovanje GRZS. Letos ni bilo nobenega postopka izterjave stroškov.« Iste podatke o neizterjevanju stroškov reševanja imajo tudi na Planinski zvezi Slovenije, predsednik zveze gorskih reševalcev pa je potrdil: »Če je bila nesreča povzročena iz hude malomarnosti, namerno, zaradi alkohola, predlagamo plačilo stroškov reševanja. Letos ni bilo predloga v tem smislu.«
Razmere glede zavarovanja oziroma plačila stroškov reševanja v gorah so milo rečeno katastrofalne, čeprav se večina poškodovanih reši brez računa. Svet se vrti naprej in zagotovo se bo na ministrstvu za finance kmalu našel spreten gospodič visokoletečih ambicij, ki bo začel seštevati stroške reševalnih ur in jih množiti z interesi vladne finančne malhe. Komu od starejših, ki mu pomaga pri vzpenjanju po karierni poti navzgor, bo ponudil rešitev v smislu obešanja stroškov na koga drugega, najraje na tistega, ki je reševanje potreboval.
Tako potezo je pričakovati v kratkem, zato je skrajni čas, da PZS kot predstavnica večine planink in planincev Slovenije transparentno in z zakonskimi akti podprto reši plačilo stroškov reševanja v gorah z enotnim, razumljivim in planinskemu žepu sprejemljivim zavarovanjem tudi za primer helikopterskega posredovanja. Predlagati cene vode in piva za vsako planinsko sezono v planinskih postojankah po slovenskih gorah in odobriti popuste pri prenočevanju pod vršaci je odločno premalo.
Boštjan Fon