Večer, 15.03.06, Narava, gore in ljudje: Iz Radovne na Pokljuko, na stari Ljubelj in Zelenico
Iz Radovne na Pokljuko, na stari Ljubelj in Zelenico
Gorske ceste, zanimiv zimski izziv
Navkreber s krpljami, navzdol s smučmi, pa o dveh sankaških progah na Ljubelju - Prav nič pa ne bo narobe, če bomo imeli v nahrbtniku tuid dereze
Zima še kar vztraja in se še sploh ne kani odpraviti iz naših krajev, da o gorah sploh ne govorimo. Letošnjo zimo so še sploh nevarne in nepredvidljive, zato moramo pamet vzeti v roke mi, da se ne znajdemo v škripcih in vanje po nepotrebnem ne vpletamo gorskih reševalcev. A da bi pozimi obviseli v dolinah nam tudi ne kaže. Prav lepe in zanimive ture nam pa zato omogočajo nekatere gorske ceste.
To, ki jo imam v mislih tudi v drugih letnih časih obišče le kak samoten kolesar. Na izletu bomo najbrž sami; kar je zanimiv pohodniški izziv s krpljami, s krajšimi smučmi, pripetimi na nahrbtnik in s prijetno smuko v dolino.
Zapeljimo se v Zgornjih Gorjah desno skozi vasico Krnico v dolino Radovne in po dolini skozi Spodnjo in tudi še skozi Srednjo Radovno, dokler ne bomo na koncu slednje opazili na desni stani odcep na levi strani ceste. Planinska karta je kajpak obvezna, saj odcepov v gozdu tudi, na tej cesti, mrgoli. Pred nami je zelo samotna cesta skozi Stresno dolino, ki se končuje visoko zgoraj pod planino Klek na višini okoli 1600 metrov, kar pomeni, da je pred nami kar dobrih 800 metrov vzpona. Ker se nahaja cesta na severni senčni strani Pokljuke, bodo sprva prav prišle krplje, prav nič pa ne bo narobe, če bomo imeli v nahrbtniku tudi dereze, še sploh, če bomo sem in tja našli kakšno bližnjico, saj cesta dela velike ovinke. Kmalu ostane dolina daleč spodaj in potem že pogledujemo čez hrbet Mežaklje na visoki greben Karavank. Koliko časa bomo hodili v breg, je odvisno od naših moči in kondicije, kot tudi snežnih razmer, ki se mimogrede lahko tudi poslabšajo. Takrat enostavno zamenjamo krplje s smučmi in se odpeljemo v dolino.
Za sankaške navdušence pa dve sankaški progi iz Ljubelja. Parkiramo zgoraj na prostorih pred predorom, ob nedeljah, ko je obiskovalcev več, pa okoli nekdanjega kompasovega hotela. Ena sankaška proga je speljana povsem gor do doma na Zelenici, večinoma vodi po desni gozdnati strani (gledano od spodaj navzgor), le na srednji postaji žičnice, se pravi na Vrtači in povsem zgoraj pod domom, je speljana preko plazu pod Begunjščico. Vzpona je kar precej, okoli 500 metrov, toda proga ni pretirano strma, čeravno se je brez okovanih čevljev ne lotite.
Druga, nemara bolj priljubljena, vendar krajša, toda zelo strma in ob pomanjkanju snega običajno tudi poledenela, letos pa naravnost sijajna je cesta na Stari Ljubelj. Začetek najdemo desno nad predorom, sprva strmina ni prehuda, zato pa je z nje prelep razgled na planino Korošico in preko nje na severno stran Košute in na Veliki vrh. Zgoraj na vrhu najdete planinsko kočo, kajpak oskrbovano in zadaj imeniten prostorček, imenovan kujavnik. V neposredni bližini koče boste opazili dve piramidi, onkraj katerih se cesta spusti na Koroško (avstrijsko) stran. Zanimiva je zgodovina tega prelaza. Uporabljali so ga že Rimljani. Preskočimo nekaj stoletij tja do let okoli 1575, ko je na tistem mestu, kjer sta piramidi, obstajal okoli 150 metrov dolg predor, ozko tovorno cesto so venomer popravljali, ker pa je predor grozil, da se bo podrl in koga pokončal, so ga razkopali in skozi pečevje napravili okoli 130 metrov dolgo in 3,5 metra široko cesto, kakršna je še danes, njene slavnostne otvoritve (25.8.1728) pa se je udeležil tudi cesar Karel VI., latinski napisi na piramidah pa govorijo o zaslugah tega cesarja za prenovo ceste. Po popitem čaju, prigrizku in kratkem skoku v zgodovino, bomo okoliškim goram naklonili še en lep pogled ter pozdrav, pa se zapeljali v dolino, kajpak na moč previdno, saj po isti cesti ljudje z otroki tiščijo v klanec, kar je pomanjkljivost večine sankaških prog.
Jože Praprotnik