Večer, 18.11.04 – Urška Šprogar: Hoja po jesenskem gozdu. Steza kaže smer, misli pa se svobodno potikajo po rebrih med drevesi.
Gozd kot breme in olajšanje
Hoja po jesenskem gozdu. Steza kaže smer, misli pa se svobodno potikajo po rebrih med drevesi. Tisti, ki jim je gozd tuj, se v njem izgubijo, tisti, ki vidijo kubike in denar, se naslanjajo na najdebeljša debla. Kdor pa je v gozdu doma, ima v glavi občutke in misli, ki smo jih podedovali po svojih prednikih.
Zbistrena čutila vidijo,vohajo, se dotikajo, okušajo, me spajajo z gozdnim okoljem, me stapljajo z njim, me polnijo z občutkom zadovoljstva, veselja nad obstojem. Tu je življenje, polno sprememb, pestrosti, presenečenj, boj, rojstev in smrti. V gozdu vidim življenjske zgodbe rastlin, živali in ljudi, vse so enake in različne hkrati. Vidim združbe, življenjske niše, prilagoditve, uspehe in neuspehe. Več kot o gozdu vem, več vidim v njem in obratno. Čutim, da so to misli, ki izvirajo iz korenin moje človeške vrste, izvirajo iz gozda.
In kje je breme? Breme so potomci človekovih sorodnikov, ki so ostali v gozdu, ki se niso odločili za pobeg iz gozda, za priseganje na razum, na tehnologijo in kar je še pogruntavščin, ki so človeka odtujile od gozda, od njegove pradružbe, prasorodstva in ga naredile za to, kar danes je, za kar se danes ima, za gospodarja. Na ramena smo si zadali skrb za svoje prasorodstvo, od naše modrosti je odvisno, ali bo gozd preživel ali pa ga bomo uničili. Pa ne z žagami, uničujemo ga z onesnaženim ozračjem, s kemijo in napredno tehnologijo. S tem uničujemo svoje korenine, svoje prebistvo, postajamo neodvisni od gozda in njegovih modrosti. Saj nočemo, da bi nam o gozdovih ostale samo še pravljice.
Urška Šprogar
Oglarjenje na Kozjaku Foto: Urška Šprogar