v preteklih letih, predvsem v letu 2003 – Rado Nadvešnik

Gradivo za analizo nesreč
v preteklih letih, predvsem v letu 2003

Opis nekaterih »mobi« akcij, ki smo jih imeli na naši postaji

1. V soboto 28.oktobra 2000 smo imeli dve podobni akciji:
a) Ta dan je bila večina naših članov na Kamniškem sedlu. Imeli smo skupno iskalno akcijo s Postajo GRS Celje in Postajo GRS Prevalje. Iskali smo pogrešanega planinca. Tik preden smo zaključili iskanje, smo dobili iz RECO obvestilo, da se je nekdo zaplezal v južni steni Turske gore in potrebuje pomoč. Ura je bila 16.30 in bi do njega težko prišli pred nočjo, zato smo poklicali helikopter. Reševalca letalca in zdravnika je pobral na Kamniškem sedlu, od koder smo odleteli na južno stran Turske gore in pobrali iz stene planinca in njegovega psa. Pristali smo v Kamniški Bistrici. Med razgovorom je dejal, da ne bi šel tako daleč v steno, če ne bi imel s sabo mobilnega telefona!

b) Še preden smo prišli domov, nas je klical drugi izgubljeni. Ta je zašel z lovske poti pod Vežico in obstal v Skoku, približno 20 m nad tlemi. Ko smo prišli v eni uri po klicu do njega, nas je pohvalil, da smo bili še prej, kot si je mislil. Pozanimal se je, ali imamo zanj toplo odejo, ker da ga že zebe. Od nas je zahteval, da mu poiščemo še psa, ki je lajal nekje višje v gozdu. Preden smo spravili možaka čez steno, je bil pes že pri nas.

2. Julija 2003. V Repovem kotu se je v brezpotju zaplezal planinec in nas poklical. Preden smo lahko prišli do njega, se je že spustil iz nevarnega sveta, a nas o tem ni obvestil.

3. Julija 2003 sta mož in žena iskala prehod iz Žmavcarjev na Kotliče. Tik pod Kotliči se je mož zaplezal v strmo in krušljivo steno, od koder ni mogel ne naprej ne nazaj. Njegova žena je poklicala RECO in s tem tudi nas.Do njega sta priplezala dva reševalca in ga z vrvmi spustila iz nevarne stene.V dolini je dejal: Zdaj vem, kje bom šel drugič.

4. 14. decembra 2003, Veliki greben. Ob 14.30 dobimo obvestilo, da se je nekdo zaplezal v steni, ki ji ne ve imena. Po pogovoru z njim smo ugotovili, da je možakar verjetno v steni Velikega grebena. Štirje reševalci smo se odpravili proti Koglu. Takrat je prišlo do nenadnega vremenskega preobrata. Prišla je megla in začelo je močno snežiti z močnim vetrom. Bila je že noč, ko smo zagledali svetilko v steni Velikega grebena. Takrat je zapadlo 5 cm snega, ki se je z močnim vetrom oprijemal skalovja. Do iskanega je bilo potrebno splezati približno 30 metrov, od koder smo ga spustili z vrvjo. Ker je bila pot poledenela, smo ga varovali vse do gozda.
Gospod je bil rojen leta 1948. Bil je izkušen planinec, ki je do tedaj hodil le po markiranih poteh. Tudi opremljen je bil dobro. Žal pa si ni izbral prave poti.

5. Grintovec
21. decembra 2003 ob 18.45 dobimo iz RECO obvestilo, da sta dva alpinista na vrhu Grintovca.
Ob 20.40 odidemo štirje reševalci v akcijo.
Do iskanih pridemo naslednji dan ob 4. uri.
V dolino Kamniške Bistrice pridemo ob 9. uri.
Vreme: Močno deževje do 1100 m, višje sneženje z vetrom.

Opis dogodka: Nedelja, 21. decembra, deževen dan. Kljub temu sta dva mlada alpinista odšla iz Kamniške Bistrice proti Grintovcu. Okoli 14. ure sta bila tik pod vrhom, kjer sta začela razmišljati o sestopu. Vračati sta se začela po svojih stopinjah in jih kmalu izgubila. Pripovedovala sta, da ju ni motila megla, ampak močan veter, ki jima je metal sneg v obraz in s tem onemogočal gledanje predse in s tem tudi orientiranje. Ker sta se izgubila, sta se začela vračati nazaj proti vrhu.Z vrha sta spet poskušala nazaj po jugovzhodnem grebenu in sestopila v eno izmed grap proti Zgornjim Jamam. V grapi je bil skok, ki ga nista mogla preplezati. Poskusila sta ga obiti, a zaman. Poskusila sta tudi v sosednji grapi, a tudi tam ni šlo. Ob18.30 sta poklicala eno od mater, ki je nato poklicala RECO. Alpinista sta se spet povzpela na vrh in naprej na severno stran, kjer je bilo zavetrje pred močnim JZ vetrom. Okoli polnoči je začel divjati severni veter in ju je pregnal na južno stran gore.Tam sta si približno 30 m pod vrhom steptala poličko in po njej hodila sem ter tja do našega prihoda ob 4. uri zjutraj.

Opis reševanja:
Ob 21. uri začnemo štirje reševalci hoditi iz Konca proti Kokrskemu sedlu, kamor pridemo malo pred polnočjo.Tam je že 20 cm novega snega. Piha tudi močan veter, ki dela klože in zamete. Na sedlu vklopimo GPS.
Prvič smo ga potrebovali tik nad odcepom poti proti Velikim Podom, nato pa ves čas za korekcijo poti. Ko smo iskali varno pot pred plazovi, smo se od poti precej oddaljili.Vendar smo približno vedeli, kje smo, saj puščica na GPS-u kaže točko nahajanja in smer gibanja.Tik pod vrhom smo našli iskana alpinista. Prvotno smo hoteli na tem prostoru počakati do dnevne svetlobe. Vihar je bil zelo močan in alpinista zelo ohlajena in bi se stanje njima in nam samo še slabšalo, zato smo takoj začeli sestopati. Iskali smo sledi vzpona, a jih kmalu ni bilo več. Zabrisal jih je veter in novozapadli sneg. Med vzponom smo sprožili štiri plazove kložastega snega, med sestopom pa enega, ki je mene tudi odnesel približno osem metrov. Ob 7. uri smo bili pri koči na sedlu. Šele takrat smo lahko pospravili svetilke.Ves čas je snežilo in je pihal veter, ki je sproti delal zamete in klože. Čez noč je padlo še pol metra snega in se je s tem dvignila nevarnost snežnih plazov s 1. na 3. stopnjo. V dolino Kamniške Bistrice smo prišli ob 9 uri.
Ko je 17. januarja 2004 plaz pod Kokrskim sedlom zasul štiri Hrvate (dva mrtva in en poškodovan) ni bilo nič več snega kot tedaj, ko smo tam hodili mi.

6. Kalška gora
Nedelja, 28. decembra 2003. ob 7.20 obveščena Postaja GRS Kamnik prek RECO.
Ob 8. uri odhod štirih reševalcev v iskalno akcijo
Ob 16. uri prihod v Kamniško Bistrico.

Opis dogodka: Alpinist in pripravnica sta prišla v kočo na Kokrskem sedlu v petek popoldne in tam prespala. Naslednji dan sta se okoli 9. ure odpravila v severno steno Kalške gore. Priplezala sta na vrh in sestopila pod škrbino med Kalško goro in Kalškim Grebenom ter se povzpela na Greben in naprej proti Dolgi njivi. Tam sta zavila nazaj pod južno steno Kalškega Grebena in proti Kalški gori. Sneg se jima je prediral do kolen. Tik pod vrhom Kalške gore ju je ujela noč. Ta dan je bilo lepo vreme. Okoli 22. ure se je pojavila megla in močan JZ veter. S sabo sta imela bivak in spalno vrečo.Tako sta bivakirala tik pod vrhom gore. Ker se proti jutru vreme ni izboljšalo, sta začela klicati 112.

Opis reševanja: Štirje reševalci smo se do njiju vzpenjali po nemarkirani poti čez Kalce. Pihal je jugozahodnik in rahlo je snežilo. Nad 1100 m je bila še megla. Nad zapuščeno planino Ovčarija smo ju začeli klicati. Kmalu smo ju zaslišali. Z vrvmi smo ju spustili prek strme stopnje. Skupaj smo sestopili v Kamniško Bistrico.

7. Brana
Sobota, 7. februarja 2004 ob 15.45, obveščena Postaja GRS Kamnik prek RECO.
19.30 odhod štirih reševalcev proti Kamniškem sedlu.
Nedelja, 8. februarja. ob 9. uri, vzlet helikopterja z Brnika z našim zdravnikom letalcem in reševalcem letalcem.

Opis dogodka: Dva planinca (športna plezalca) sta v soboto, 7. februarja 2004 šla plezat Bosovo grapo v JV steni Brane. Pas oblakov je bil med 1800 in 2000 m.Tam sta zašla proti Kotličem, kar je zelo daleč stran od prave smeri. Ko sta prišla dovolj visoko izven megle, sta poiskala vrh Brane. V načrtu sta imela sestop v območju markirane poti na Kamniško sedlo. Vendar se jima je zdel sestop na severno stran gore prezahteven. Nazaj po isti poti se tudi nista upala spustiti, zato sta poklicala RECO. Čez noč sta na južni strani gore v sneg izkopala luknjo in se v njej skrivala pred močnim vetrom vse do prihoda helikopterja.

Opis reševanja: Ta dan je imela naša postaja zimsko vajo v Repovem kotu. Ko smo dobili sporočilo iz RECO, smo bili še skupaj po celodnevni vaji. Ker se je bližala noč, smo poskušali dobiti pomoč helikopterja. Ker je bil pas oblakov na višini okoli1800-2000 m in je obstajala zanesljiva možnost zaledenitve plovila, se pilot ni odločil za polet. Po telefonu sta nam dejala, da bosta poskusila sestopiti na severno stran proti sedlu. Dogovorili smo se, da nas pokličeta, ko prideta na sedlo, ali če bosta ostala na vrhu gore. Možnosti dostopa do njiju so bile po Bosovi grapi, po Šiji Brane in po severnem pobočju. Bosova grapa in Šija sta v slabem vremenu in ponoči preveč tvegani za vzpon. Na severnem pobočju je bilo veliko nepredelanega napihanega snega in je obstajala velika verjetnost sproženja le-tega. Tudi spomini na leto 1996, ko smo v podobnih razmerah in podobni reševalni akciji izgubili našega kolega Pubija, so narekovali kar največjo previdnost. Naredili smo načrt reševanja za naslednji dan, ko bomo začeli zelo zgodaj, če pa bi bile vremenske razmere ugodne, bi uporabili tudi helikopter. Planinca se po dogovoru nista oglasila, njun telefon je bil nem, zato nas je zaskrbelo, da sta nekje na severni strani Brane, kjer ni gsm signala. Zato smo se štirje reševalci odpravili že zvečer na sedlo, kamor smo prišli okoli 23. ure. Ravno takrat se je vreme močno poslabšalo in spremenilo v pravi vihar. Iskanih v koči ni bilo, zato smo šli proti severnem pobočju Brane. Veter je bil tako močan, da nas je kar premetaval. V slabi vidljivosti nismo opazili nobene svetlobe ali kaj ljudem podobnega na tem pobočju, zato smo se vrnili v kočo. Nedeljsko jutro je bilo povsem jasno z močnim vetrom (12 m/s).V dobri vidljivosti smo še enkrat pregledali severno pobočje, pa ni bilo nič. Ob 7.30 sta poklicala na naš mobilni telefon in povedala, da sta bivakirala tik pod vrhom, da ju zelo zebe in da je eden od njiju sladkorni bolnik. Ker je bila v dolini močna megla, helikopter ni mogel poleteti vse do 9. ure. Še takrat je bil polet zelo tvegan (slepo letenje). Pol ure kasneje so ju že pobrali v plovilo in odleteli na Brnik. Planinca sta bila premražena, vendar brez omrzlin.

8. Pasje peči. V ponedeljek, 1. marca 2004 ob 23.45 dobi Postaja GRS Kamnik obvestilo iz RECO, da sestopa nekdo z Male planine čez Pasje peči in da je obtičal v snegu ter potrebuje takojšno pomoč. Njegov glas je bil čisto tih in slabo razumljiv. Takoj se je zbralo večje število reševalcev in dva lavinska psa. Pet reševalcev in dva psa smo se s terenskim avtomobilom odpeljali do planine Kisovec, do kamor je bila gozdna cesta splužena. Od tam smo hiteli peš na pot, ki vodi čez Pasje peči proti Sv. Primožu in naprej do Stahovice. Druga skupina je šla z gondolo (izreden prevoz) in snežnim teptalcem na Malo planino in od tam pregledala vse možne gazi v globokem snegu. Pregledali so tudi svet okoli doma na Kisovcu, pa ni bilo nikjer nič. Okoli 4. ure zjutraj je možakar po telefonu povedal, da gre po cesti proti Mekinjam. Zato smo prenehali z iskanjem. V dolini pa so ga začeli iskati policisti. Okoli 5. ure je njegov telefon obmolknil. Njega pa tudi ni bilo nikjer. Policija je vložila sum za kaznivo dejanje, imenovano »zloraba klica na pomoč«. Javna tožilka je morala podpisati zahtevek za izpis baznih postaj, kjer klical omenjeni telefon. Tam se je videlo, da je bila iskana oseba daleč od gora, med Dolenjskimi Toplicami in Žužemberkom.

Kaj imajo skupnega ti dogodki?

1. Klic na pomoč preko mobilnega telefona.
2. Nihče od prosilcev pomoči ni bil poškodovan.
3. Slabo vreme.
4. Ujela jih je noč visoko na gori, ali pa so se zaplezali in izgubili.

Kaj imajo skupnega reševalne akcije v teh primerih?

1. Majhno število reševalcev, ki so šli na goro.
2. Reševalne akcije so potekale ponoči v slabih vremenskih in snežnih razmerah .
3. Relativno točno smo vedeli, kje so osebe.
4. Osebe niso bile poškodovane, zato so nas reševalce potrebovale le za spremljanje z gore. Torej smo delali kot gorski vodniki s svojimi gosti.
5. Vsaj dve akciji sta bili tvegani in izredno nevarni; na Grintovcu plazovi, na Brani plazovi in let helikopterja skozi meglo od letališča do višine 1400 m in nazaj.

Zakaj je prišlo do teh dogodkov?

1. Neupoštevanje osnovnih napotkov za hojo v gore: čas odhoda, vreme, snežne razmere itd.
2. Precenjevanje lastnih sposobnosti: telesnih, duševnih, uporaba opreme, poznavanje gora.
3. Podcenjevanje zahtevnosti ture; Kamniško-Savinjske Alpe so manjše kot Julijske in zato veljajo za lažje dostopne.
4. Neustrezna planinska ali alpinistična izobrazba.
5. Premajhna odgovornost do sebe in do drugih.
6. Prosilci pomoči se zanašajo na mobilni telefon in na nesebično pomoč gorskih reševalcev.
7. V dnevnem časopisju so taki ljudje celo kot junaki in jih je zato vedno več.
8. Zanje ni nobenih finančnih ali sodnih nevšečnosti in zato lahko z lahkomiselnostjo segajo po mobilnih telefonih in kličejo 112.
9. Temu smo krivi tudi reševalci, ki v zadnjih desetih letih nismo nikoli dvignili glasu o neumnostih in lahkomiselnosti določenih obiskovalcev gora (mobi akcije).

Čemu smo izpostavljeni reševalci, za tem ko dobimo klic »na pomoč«?

1. Na gori smo izpostavljeni vsem nevarnostim, ki so takrat v gorah. Dostikrat delamo v gorah v takšnih vremenskih razmerah ali drugih nevarnostih, v katerih sami ne bi nikoli šli v gore.
2. Vodja akcije je odgovoren za svoje člane in za ponesrečence s tem je izpostavljen odgovornosti do svojih kolegov, njihovih družin, javnosti in sodnih oblasti.
3. V primeru, ko se reševalci odločijo, da ne gredo takoj v reševanje zaradi svoje varnosti, smo ravno tako izpostavljeni: svojcem ponesrečenih ali iskanih, našim kolegom, ki so lahko drugačnega mišljenja, javnosti - medijem in sodnim oblastem.

Kaj naj stori GRS Slovenije, da bo takih nepotrebnih in tveganih akcij čim manj?

Nekaj mojih predlogov:

1. GRS Slovenije naj sestavi dopis in ga pošlje PZS. V njem naj bo zahteva, naj PD in njihovi MO in AO naredijo več za vzgojo svojih članov.
2. GRSS sama zase izdela izjavo o tveganju, kjer bo čim bolj točno opredeljeno, kdaj se lahko rešuje in kdaj so razmere tako nevarne, da se iz varnostnih razlogov ne sme reševati.
3. Izdelati se morajo postopki za različna reševanja: snežni plaz, stenska nesreča, iskalna akcija, reševanje iz sotesk, reševanje padalcev, pomoč nepoškodovanim itd.
4. Začne naj se izvajati 118. člen zakona o naravnih in drugih nesrečah, ki govori: Fizična ali pravna oseba, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročila ogroženost, zaradi katere so nastali stroški nujnega ukrepanja, oziroma povzročila nesrečo, mora pokriti:
   - stroške zaščitnih in reševalnih intervencij,
   - stroške sanacije in vzpostavitev v prejšnje stanje,
   - stroške odškodnin fizičnim in pravnim osebam.
5. Ko bodo vse te spremembe znotraj GRS urejene, sporočiti javnosti naše sklepe in priporočila obiskovalcem gora, saj se mora miselnost naših obiskovalcev gora temeljito spremeniti v smislu odgovornosti do sebe, svojih bližnjih in tistih, ki jih s svojim neodgovornim dejanjem spravljajo v nevarnost.

Ali je naše delo humanitarno?

Vsekakor je naše delo humanitarno, saj pomagamo poškodovanim in izgubljenim ljudem, ki si sami ne morejo pomagati, potem ko se jim je zgodila nesreča.Vprašanje humanitarnega dela se pojavi takrat, ko moramo reševati ljudi, ki so v neugodni situaciji izključno zaradi svoje malomarnosti, nevednosti, neznanja, pretiravanja itd.
Kadar gremo reševat v razmerah, ki so za reševalce nevarne, to ni humanitarno delo, ampak je norost.

Morala! Kaj je morala?

Morala so nepisana pravila določene družbe.
V zadnjih letih opažamo, da mnogo ljudi odhaja v gore v poznih dopoldanskih urah. Dostikrat jih na poti presenetijo nevihte, še preden preidejo do koče pa jih ujame noč. S sabo nimajo osebne zaščitne opreme, opreme za orientacijo, izbirajo si prezahtevne ture. Vedno pa imajo s seboj mobilni telefon! Po njem sežejo brez kančka slabe vesti. Saj so prepričani, da so storili za svojo varnost vse, ko so poklicali na pomoč gorske reševalce. In tako postajajo napačna lahkomiselna dejanja stvar utečene navade in s tem tudi moralna. Posledic za taka dejanja ni, zato se lahko taka morala razvija naprej pa čeprav proti vsem pravilom varne in premišljene hoje v gore.

Rado Nadvešnik
Fotografiji Marko Prezelj