Sto let naših poti (2004), PD Idrija – Janez Jeram: Gradnja koče na Hlevišah je bila še težja kot na Javorniku
Sto let naših poti / Planinsko društvo Idrija 1904 – 2004, str. 82-3
Janez Jeram
GRADNJA KOČE NA HLEVIŠAH
Komaj smo se nekoliko odpočili in posvetili izletom v gore, že smo začeli s pripravami za gradnjo koče na Hlevišah. Ogledali smo si kraj, kjer naj bi stala koča. Prvotno je bilo mišljeno, da bi bila više proti vrhu. Ob ogledu smo ugotovili, da bi bile velike težave pri prevozu ali prenosu gradbenega materiala in pozneje tudi za oskrbovanje koče. Največji problem pa bi bila voda. Studenci so precej nižje, kot je kraj, kjer je bilo prvotno predvideno za gradnjo. Že na prvem ogledu smo se odločili za prostor, kjer danes stoji koča. Tu je bolj zaščitena pred vremenskimi neprilikami, lažji je bil prenos materiala in v kočo priteka voda iz studenca.
Odbor se je z odločitvijo, kje naj bi gradili kočo, povsem strinjal. Domenili smo se z lastnikom zemljišča, Francem Križičem, da odkupimo zemljišče za kočo. Dovolil je, da lahko kar gradimo, da se bomo že domenili za plačilo, ki je bilo potem komaj omembe vredno. Že prej smo imeli v njegovi rojstni hiši postojanko. Še isto leto -1952 so stekle priprave, gradnja pa se je začela 1953. leta.
Gradnja koče na Hlevišah je bila še težja kot na Javorniku. Do koče je bila komaj zaznamovana steza in globoko v dolini gozdarska pot. Rudarski mojstri so nam napravili žičnico od gozdarske poti do koče, ki je bila dolga okrog 250 metrov in zelo strma. Vlečna vrv se je navijala na valjar, ki so ga vrteli štirje moški in v pol ure privlekli do vrha okrog 200 kg. Do žičnice v Slanicah smo material vozili z vsemogočimi prevoznimi sredstvi: od voza, traktorja in tudi manjšega tovornjaka. Nekaj materiala pa so znosili iz Idrije na Hleviše tudi bosanski konjički. Les nam je brezplačno odstopilo Gozdno gospodarstvo, ki smo ga posekali v okolici in ga na ramenih znosili do koče. Marsikaj koristnega nam je odstopil Rudnik živega srebra. Zidake in tudi strešnike smo dobili pri med vojno bombardirani hiši, ki smo jo porušili. Prostovoljcev je bilo pri gradnji te koče nekoliko več, ker je bila bliže kot Javornik. Prav posebno so se obnesli Graparji. Marsikdo je prišel na Hleviše z namenom, da bo spraznil dva deci, pa je potem poprijel za delo in se še marsikdaj vrnil. Ob začetku gradnje smo imeli v planinski blagajni 60.000 din in še danes ne vem, kje vse smo dobili sredstva, da smo imeli manj finančnih težav kot na Javorniku in tudi material se je že lažje dobil. Vsak, ki je delal nekaj ur, je dobil dva deci vina in udi malico. Celodnevni prostovoljci, ki so delali tudi dvanajst ur, so dobili kosilo in malico. Nekatere zidarje in druge strokovnjake smo tudi nagradili za delo. Preko 5000 ur prostovoljnega dela so izvršili marljivi člani na Hlevišah. Da bi bila koča na Hlevišah popolnoma nared, je pripeljal Jože Vončina skupino pleskarjev, da so zaključili delo pri koči. Na Hleviše smo zadnji dan privlekli 500- litrski sod vina, nekaj sto kg razne hrane in pijače in 19. junija 1955 smo slavili. Otvorili smo novo planinsko kočo. Na Hleviše je ob izredno lepem vremenu prispelo nad tisoč Idrijčanov. Mnogi od teh še niso bili na tem vrhu. Presenečeni so bili, ko so videli kočo, ki so si jo prej predstavljali kot barako. Niso se mogli načuditi, kako je bilo mogoče tako naglo zgraditi pod takimi pogoji. Ob otvoritvi je govoril Lado Božič, ki je bil takrat občinski funkcionar na okraju v Tolminu. Na proslavi je sodeloval tudi ansambel iz Idrije, tj. del rudarske godbe na pihala. Praznovanje je trajalo pozno v noč. Koča pa je bila potem redno oskrbovana. Idrijčani pa so vsako nedeljo romali na Hleviše in tudi med tednom ni manjkalo obiskovalcev. Na Hlevišah je bil zgrajen razgledni stolp že 1948. leta, vendar ga je kasneje strela tako poškodovala, da ga ni bilo mogoče obnoviti. Tudi novega nismo več zgradili, pač pa nekoliko posekali rastje, da je bil razgled lepši.
Kupili smo istrskega osla, ki ga je imel v oskrbi Viki Čar. Z njim je nosil na Hleviše vso potrebno pijačo in prehrano ter druge potrebščine. Kasneje smo od Križiča odkupili tudi staro hišo z vsem zemljiščem.