Dejan Grm je v dobrih 17 urah pretekel grintovško podkev ... v 59 kilometrih je opravil za 6300 metrov vzponov in ravno toliko spustov

Grintovci Extrem - 17 h 9 min (9. 8. 2014 )

Dejan Grm: Vstopil sem v zadnji z drugo besedo živčni teden pred težkim izzivom Grintovcev. Dnevi so hitro minevali, vedno slabše sem spal oz. le za nekaj ur. Veliko sem gledal v svojo beležko in odseke, čase, kje se bo dalo veliko nadoknaditi. Treninge sem si podredil temu primerno, saj sem pazil, da ne bi bilo kakšnih bolečin. 2 dni kolesa z razgibanim terenom in nekaj teka, predvsem bolj kratkih (5-10 km) z hitrejšimi 100 m pospeševanji.

Imel sem vse pripravljeno za moje pomagače. Petkovo jutro izkoristim za 5 km tek in pripravo sendvičev, saj druga je bilo že na mestu. Za dodatno moč sem kosil ajdove žgance. Veliko sem pil, posledice so bile vidne, saj sem bil vsakih 20 minut na stranišču. Popoldan do dvajsete ure sem preživel v temi, trudil sem se spati vendar ni šlo. Ob dvaindvajseti uro obilno večerjam. Makarone in kar nekaj kosov kruha z medom spravim vase. Glavo sem imel malce utrujeno, zato je poskrbela mama z zelo dobro kavo in še neko prašno pločevinko redbulla sem našel v omari za na pot. Poslovim se od Staše, vendar ne za dolgo, saj se okrog dvanajstih vidiva na Grintovcu, kjer me bo čakala s svojo sestro in kolegom s še dodatnimi močmi. Bodoča tašča Merry je pa tudi že s prijateljico Jasno prejšnji dan prespala na Okrešlju, kjer se bosta zgodaj zjutraj odpravila skozi Turski žleb in me počakala blizu Male Rinke.

Ob polnoči sem bil že na parkingu in seveda kolega Urban me je prehitel kot ponavadi. Ena glavnih članic Športnega društva Socka Karmen, ki dela v laboratoriju (Calcit) mi je prišla zaželet srečo, saj je bila ravno v nočni službi. Ni bilo dolgo in pripeljala sta se tudi Jure Šuligoj in Luka Mihelič, ki me bosta spremljala od začetka pa vsaj do Kamniškega sedla.

Urban je pa imel čas in jo bo še mahnil čez Repov kot proti Planjavi in me počakal na sedlu, kjer bo glavna "šerpa" od tukaj naprej z večino hrane in pijače. Nekaj minut pred eno uro zjutraj se postavimo na štart tega izziva, natančno pred tablo, kjer piše Velika planina (3 h 45 min). Na sebi sem imel pas z bidonom ob katerem sem imel prišit Garmin. Malo pod ramo pa manjši pas z nekaj "nastrelanimi" energijskimi ploščicami, manjkal seveda ni nekaj cm dolg fotoaparat, ki je bil prejšnje leto res eden najboljših nakupov. Urban mi je posodil še svojo Suunto uro, ki bi naj tudi zdržala dvajset ur in še za dodatni dokaz ob morebitnem najboljšem dosežku. Jasno nebo, predvsem pa polna luna mi ja dalo še dodatno motivacijo.

Začetek izziva
Do sekunde natančno se ob eni uri zjutraj poženemo v začetni res strm alsfaltni breg, katerega kaj hitro zamenja makadam. Noge sem imel fantastične, lahko bil tekel res hitro, vendar kje je bil še cilj. Na kakšnih odsekih, kjer lahko zaideš sem moral malo počakati, da ne bi kolega zašla, saj mi nista uspela slediti, jaz pa nisem mogel počasneje. Od zadaj je bilo slišati, da pri takšnem tempu bo težko nadaljevati oz. se bo potrebno obrniti. Pri tabli, kjer se zavije levo proti Veliki planini smo bili v triindvajsetih minutah, kar je bilo hitro. Hoje nisem uporabljal, venomer rahlo tekel, saj sem tako navajen, čeprav si s hitro hojo morda hitrejši. Najbolj zaskrbljujoč je bil moj prst na nogi, saj sem že tukaj po nekaj kilometrih čutil rahlo bolečino.
Prijetno je bilo teči po planini, sprva Mali in kaj kmalu po Veliki med hišicami.

Gradišče
Ni bilo potrebno, vendar sem odšel do najvišje točke Velike planine Gradišča in naredil sliko. Sledil je spust do gostišča Zeleni rob, kjer smo se malo ustavili in vzeli v roke vsak svojo plastenko cedevite. Velika zahvala, saj nas oskrbnica ni pustila na cedilu in še prižgana luč nam je pustila. Zanimiv spust med kočice mimo planine Konjščica vse do planine Dol (1308 m). Od tukaj pa ponovno grizenje v strmino, saj se je bilo potrebno povzpeti 500 m do vrha Konja. Nisem smel več piti, saj sem imel trebuh poln malo nazaj popite cedevite. Kakšno ploščico sem pa že tudi snedel. Od planine Rzenik naprej pa sem počasi jedel Lidlova sladka vanilijeva krofa vse do vrha 1803 m.

Konj
Res, da ni dvatisočak, vendar so pravila takšna da je potreben podpis in slika. Spust s Konja je eden najtežjih in krušljiv na nekaterih delih. Lukova svetilka je bila res fenomenalna, ki je osvetljevala od zadaj daleč naokrog. Po petnajstih minutah smo bili na Presedljaju.

Nadaljujemo po stezici polno korenin na kateri mi je dvakrat rahlo spodrsnilo. Kocbekov dom na Korošici je bil vse bližje. Pri travnatem spustu do omenjenega doma sem kar malo pazil, saj je bilo dva tedna nazaj razpršenih ogromno krav po tem prelepem zelenem "tepihu".

Naročene štiri plastenke vode so nas čakale na mizi. Prijazni ljudje, katere nikoli ne pozabim, predvsem pri tem domu, saj je oskrbnica nadvse dobrosrčna. Pomalicam mafin, banano in popijem kar nekaj tekočine. Odpravimo se naprej proti prvem dvatisočaku Ojstrici s čokoladnim sendvičem v moji roki. Nekaj ni bilo vredu pri začetnem vzponu in vedno slabše je bilo. Bilo mi je vroče v glavo, vse me je motilo, predvsem pa čelna svetilka. Jedel bi, a kaj ko tisti suhi kruh ni šel v želodec. Podrto skalovje nam je povzročalo nekaj težav, saj smo na trenutke hodili izven poti.

Ojstrica
Z nekaj težavami le pridemo na vrh 2350 m s časom 3h 52 min, čeprav tega nisem omenjal mojima pomagačema. Močno je pihalo, čeprav napoved ni bila takšna. Podpis, slika in že smo odšli nazaj po isti poti do zgornjega odcepa za Škarje.

Tukaj smo se kar malo lovili, saj je bilo težko v temi najti ta odcep. Bili smo na pravi poti in tudi meni je gel s kofeinom zelo pomagal, da sem se počasi vračal v prvotno stanje. Pri sedlu Škarje pospravimo svetilke, saj se je počasi danilo.
V tem delu je težak vsaj zame le vzpon mimo Lučke Brane, od tukaj pa nekaj spusta in poplezavanja in že smo bili pri smerokazu Planjava nekaj minut.

Urbanu, ki nas je čakal na Kamniškem sedlu sporočim preko walki talki, da prihajamo in naj me na mizi čakajo makaroni z dodatkom specijalne njihove pite.

Kamniško sedlo
Navzdol je letelo kot še nikoli. Na sedlu sva bila z Juretom skoraj v dvajsetih minutah, malo za nama Luka. Urban vesel, da gre vse kot po maslu, jaz pa tudi. Menjava nogavic in obliža na prstu je bila potrebna oz. bolj preventivna.

Čas je bil spodbuden, saj sem bil uro in pol pred rekordom. Točno takšen plan sem imel že doma začrtan in vesel sem bil, da sem se ga držal. Veliko stvari je Urban pretovoril na sedlu in zdaj še je dobil dodatnih nekaj stvari od Jureta in Luka.
Vesel sem bil, ko sem zagledal tudi Staneta Lotriča, ki mi je pravtako prišel pomagat. Po pol urni pavzi se odpravimo naprej in kmalu je začela teči šesta ura mojega teka.

Brana
Tretji dvatisočak je bila Brana na katero sem prišel v 25 minutah. Tukaj se poslovim od Jureta in Luka, ki sta morala v dolinu, saj je prvega še čakala popoldanska služba.

Turska gora
Jaz pa s pospeškom naprej na Tursko goro, za mano pa Stane. Potreboval sem malo pod štirideset minut do 2251 m, kjer me je že čakal Urban s kozarcem medu, katerega sem mu preko sprejemnika sporočil naj ga pripravi.

Rinke
Stašino mamo in njeno kolegico pa sem že tudi od daleč videl pri smerokazu Skuta-Rinke in tudi preko postaje jih ni bilo težko preslišati. Ura je bila točno osem oz. sedem ur gibanja za mano. Tukaj je bilo že skoraj 3 h prednosti. Bil sem na svojem terenu in tukaj se bo prednost samo še stopnjevala.

Tekel sem kot nor z vrha proti Merry, saj me je tam čakal Bhip napitek. Proti Rinkam nadaljujem v zmernem tempu, za mano pa Stane. Urban pa jo je z vrha Turske ucvrl proti Skuti, kjer bo naslednje srečanje z njim in z vso potrebno opremo.

Proti Kranjski Rinki sem ubral prečno pot nad snegom in kaj kmalu sem bil tudi pri njej. Tukaj sem si malo odpočil, saj se mi nikamor ni mudilo.

Staneta sem poslal naprej, saj sem vedel da ga bom kmalu ujel. Nadaljujem prečno, sprva še malo po snegu, skalah in že sem prišel na drugo stran, pod varianto Dolgih nožev (III/3). Bil sem na markirani poti in le nekaj minut me je ločilo, da vstopim na zasneženo prečnico pod Skuto, za njo pa v skalni plezalni del.

Skuta
Tukaj je bilo veliko pohodnikov/navijačev, ki so me spodbujali z glasom dajmo Redbull! Urban mi je sporočil, da me na vrhu že čaka naslednji spremljevalec, to je Tone Karničar. Domačin oz. oskrbnik Češke koče, ki mi je z veseljem priskočil na pomoč.

Hitro sem bil na vrhu kot bi mignil. Odločil sem se, da ne zamenjam obutve, saj ni imelo smisla razen obliža na prstu za vsak slučaj. Nekaj minut za preložitev opreme k Tonetu in že sva drvela proti Štruci.

Tašča in kolegica nazaj v Logarsko, proti večeru pa v Stahovico. Urban in Stane pa naprej čez Dolgi hrbet, slednji je moral v dolino, Urban pa k Cojzovi, kjer nas bo počakal.

Štruca, ki nima vpisne knjige
Tempo je bil res hiter oz. težko bi lahko bil hitrejši pa tudi, če si spočit. Pri skrinjici na Dolgem hrbtu sva bila skoraj po pol urah s Skute.

Dolgi hrbet
Z njega do Mlinarskega sedla pa v nekaj minutah. Tukaj je kolega Roberto že komaj fotoaparat pripravil in že sva "švignila" mimo. S časom sem se seveda uštel, saj sem punci Staši že nekaj dni prej razlagal, da pred pol dvanajsto me ne bo na vrhu Grintovca.
Nekaj metrov od Mlinarskega smo se že srečali, saj sem bil skoraj uro pred mojim začrtanim časom. Pizzo, palačinke in še nekaj stvari ponovno preložimo in s Tonetom jo mahneva na vrh najvišje gore Kamniško-Savinjskih Alp. Naslednje srečanje s punco in prijatelji bo pa na Kokrskem sedlu.

Do sedaj mi je najbolj ugajala pizza na vrhu Grintovca, saj sladkih sendvičev nisem mogel več gledati, kaj šele jesti. Pojedel sem tri kose slastne slane pizze in že sva zagledala Ivija, kateri se nama je pridružil in bo ostal z mano do Stahovice. Sledil je spust pod severno stran Grintovca, kjer je še vedno veliko snežišče in bo tudi ostalo.

Malo po snegu, šodru in že smo bili ponovno v skali. Tek sem zamenjal z hojo, saj takšne velike moči pa nisem imel več kot pred nekaj kilometri nazaj. Megla kot ponavadi nas je začela zagrinjati proti Kočnam, vendar zelo prijetno ozračje.

Kočna
Na prvi Jezerski Kočni smo bili v petinštiridesetih minutah, nekaj pavze in že smo odšli naprej proti Kokrski. Po nekaj metrih sem se moral ustaviti, saj sem moral na nujno veliko potrebo. Še dobro, da je imel Ivi zraven "rolico" papirja in da bi bilo seveda še bolj zanimivo se mi je odpeljala oz. odvila po skalah navzdol. To je bil kar smešni pripetljaj, pa še gospa se me je ustrašila ob pogledu name navzgor, ki se mi je približevala.

Na zadnji Kočni je bilo ogromno pohodnikov in tudi veliko smeha na različne teme. Tukaj sem se poslovil s Tonetom in se mu zahvalil saj brez njega bi bilo težko narekovati takšen tempo, z drugo besedo extremen spustaš. Zdaj sva bila sama z Ivijem in tudi on ni nič kaj popuščal. Uprizorila sva hiter spust do melišča in po njem do mehkih trav pod Ovnovimi čermi. Od tukaj pa preko njih po mehkih travah vse do razcepa za na Grintovec.

Pri Cojzovi
Isogel high od Top Athleta mi je pri tem vzponu zelo pomagal kot ponavadi. Preko postaje jim javim, da se jim bližava in da naj pripravijo kaj za pod zob. Oddahnili so se, saj jih je skrbelo, ker se nisva nič javljala. Najbolj Urbana, ki je tekal čez Dolce in mislil, da sva mu že ušla, ker je imel vso opremo pri sebi. Veliko počitka ni bilo potrebnega, vendar čas je hitro mineval. Nisem vedel kaj bi pojedel, saj mi od palačink in makaronov ni nič ugajalo. Oskrbnica mi je pripravila navadni sendvič s šunko, sirom in kumaricami. To mi je pa povzelo po grlu kot še nikoli, lahko rečem, da je to bila danes edina noro dobra hrana poleg pizze na Grintovcu. Priznam, da že dve leti nisem jedel sendviča s šunko in sirom. Zadržala sva se skoraj celo uro na sedlu in lahko se vprašamo koliko rezerve je še brez tega počitka. Poslovimo se, saj se kmalu vidimo na parkingu pri Calcitu.

Kalška gora
Na Kalški gori sva bila v dvaindvajsetih minutah oz. že pred tem sem imel šest ur prednosti pred Matejevem rekordu.

Kalški greben
V pol urah sva bila že na Kalškem grebenu, zadnjem štirinajstem dvatisočaku. Počitek na sedlu je pustil še večje posledice na prstu, saj zaradi ohladitve me je še bolj bolelo.
Zdaj je sledil večinoma le še spust z nekaj strmine na nekaterih delih, predvsem do Vrha Korena. Ni dvatisočak, zato je potrebno kakšen meter poskočiti, saj mu manjka pravtoliko.

Pri spustih sem večinoma pritiskal na levo nogo, saj desno z mojim prstom si nisem preveč upal naprezati. Nekaj hoje, teka in že sva bila na Kriški planini, kjer sva zavila levo proti Kamniškem vrhu.

Kamniški vrh
Spust po gozdu ni bil prijeten, saj je polno korenin, listja in vej na poti. Nižje zavijeva desno za Planino Osredek, čeprav naslednji bi zagotovo raje odšel čez Kamniški vrh v dolino. Tukaj se mi je pravzaprav lepa tekaška potka začela vleči po dolgem in po črez. Ivi mi je ponujal pijačo, vendar sem je za danes imel dovolj. 6 litrov sem imel dovolj, saj nisem vajen tolikšne tekočine. Tukaj se mi je že bolj svetilo v očeh, saj sem bil vse bližje mrzlemu pivu, ki mi je začuda hodilo po glavi.

Prispela sva do alsfaltirane ceste, ki pelje v Bistričico oz. naprej v Stahovico. Začela sva rahlo teči, vendar vse hitreje. Tempo je bil tam okrog 4,10 na km po mojem občutku. Srknil nisem nič, zadovoljen sem bil saj me je tukaj manj bolelo zaradi ogretosti.

Stahovica
Calcit je bil pred nama in na odcepu zavijeva levo in prečno tečeva čez visoko travo. Mimo hiš čez most in bila sva na cilju, kjer sem zjutraj začel svoj podvig. Čas je bil 17h in 9 minut, kar je bolje za več kot šest ur. Od Cojzove pa do Stahovice sva prišla v treh urah in pol.
Staša me je bila najbolj vesela in seveda vsi drugi. Pivo mi je pasalo, kar je pomenilo, da ni bilo nobene dehidracije, saj ponavadi ob takšni dolžini marsikomu nič ne ugaja jesti in piti. Pri meni je bilo obratno.

Zahvala gre glavnemu sponzorju Športnemu društvu Socka in Pizzeriji Skok iz Kamnika, saj je posrbela za slastne pizze na koncu tega izčrpljajočega ultra izziva. Nekaj se jih je pripeljalo tudi z Logarske doline meni v pozdrav in čestitke za odlično opravljeno nalogo.

Najbolj hvaležen sem pa vsem, ki ste me v živo na trasi držali pokonci. Začetna pomagača Jure in Luka, ki sta me spremljala do Brane. Urban in Stane vse do Skute. Bodoča tašča Marjana s kolegico. Tonetu posebna zahvala za expres od Skute pa vse do Kočn in Iviju, kateremu ni nikoli težko se odpraviti na daljšo pot, katere obožuje. Punco Stašo sem bil najbolj vesel, saj je že pred začetkom vedela da bom podrl rekord. Oskrbnike koč, ki sem jih že omenjal jih pravtako ne pozabim.

Energijsko pijačo High 5 z okusom tropsko sadje me je odlično držala pokonci skozi celotnih sedemnajst ur, pravtako geli, ploščice in proteinske tablice od proizvajalca Top Athlet High 5.

Nazadnje pa še enkrat omenim Urbana, s katerim sva se spoznala konec junija na poti s Triglava. Največ je bilo na njemu, saj je imel najtežji nahrbtnik in on je edini, ki točno ve kaj hočem, čeprav se poznava le mesec in pol.

Dejan Grm