Delo, 10.07.04, Sobotna priloga - Tone Škarja: ... Prostor, kjer je nekje v njem obtičal Jože, je trikotnik s stranicami 11, 12 in 6 km, torej s površino najmanj 30 km² in višinsko razliko 2700 m...
V petek, 9. julija, so iz Nepala sporočili: Eden od domačinov je našel Jožeta, mrtvega
Himalaja
prej ali slej izstavi račun
Ponedeljek 24. maja: lepa vožnja čez Vršič proti Trenti. Bleščeča jasnina, gore na debelo pokrite s snegom, zdaj še z novim vrh starega, spodaj pa pravi izbruh pomladnega zelenja. Že dolgo, pol življenja, nisem videl tako lepe kombinacije.
Fotografiram Martuljkovo skupino, potem Razor in Prisojnik od jezera Jasna, z Vršiča Prisojnik, Škrlatico in spet Špik - a z druge strani, nad Trento pa še Bavški Grintavec in bronastega Kugyja s skupino šolarjev na njegovi ploščadi. Jim še ima kaj povedati? Na ljubo fotografiranju sicer zamujam na proslavo 80-letnice Triglavskega narodnega parka, a zamudili so tudi drugi in vse je prav. Tik pred slavnostnim govorom ministra za »varstvo in uničevanje narave« (oboje v eni osebi) me spet doteče telefonska prošnja sina Jožeta Šepiča, naj grem pomagat iskat njegovega očeta, ki je v sredo, 19. maja izginil na povratku z odprave Daulagiri. Kdaj? Jutri. Denar je že v Katmanduju, nekaj bi ga nesel s seboj, radi bi šel tudi on zraven. Proslava je le še nekaj, kar se dogaja nekje v ozadju, kot na platnu ali ekranu. Nič rad ne grem, a od vseh najbolje poznam tisto področje. Pet minut pozneje že sekretar PZS Danilo Sbrizaj ureja prevoz za tja in čez dober teden nazaj. Spet sprememba: namesto sina, ki ga žena ne pusti (pametna žena: »Izgubili smo enega, ni treba še drugega.«), naj bi šel Peter Podgornik, družinski znanec in prijatelj izginulega Jožeta. Prav, bova lažje branila kako odločitev, če sorodnikom ne bi bila všeč. Plačali nama bodo vozovnici, zavarovanje in pokrili stroške, s seboj pa dali še nekaj denarja za helikopterje. Nekoliko me sicer stisne ob misli na stare ruske helikopterje ob stenah sotesk, ovitih v težke monsunske oblake. No ja, Himalaja vsakemu slej ko prej izstavi račun – bivališče bogov pač. Popoldne prvi sestanek s sorodniki – prevzem daljnogledov, telefona, nato k Sbrizaju po karte, zvečer drugi sestanek – pregled zemljevidov, dogovor o trajanju iskanja in o sprejemljivem obsegu.
Torek 25. maja: S Petrom sva bila zadnjič skupaj na odpravi Jalung Kang 1985, potem ni bil več v Himalaji, pač pa skoraj po vseh drugih gorstvih sveta. Z odletom prične akcija in tesnoba prejšnjega dne izgine. Poleti Avstrijci žal ne lete naravnost v Katmandu, tako da naslednjo noč preleživa na foteljih delhijskega letališča, čakajoč na zvezo v Nepal.
Sreda 26. maja: S katmandujskega letališča na Wilderness Experience. Danes je prepozno in še dež se ponuja. Monsun je zgoden in ne bomo imeli lepega vremena. Dipak Lama, šef agencije, je helikopter naročil za zjutraj. Pripravil nam bo lepake z Jožetovo sliko in razpisom nagrade za najditelja. V hotelčku Thorong Peak, »večnem« oporišču slovenskih odprav in trekingov, so zdaj že vsi člani odprave, razen Andreja, ki naju čaka v Tukučah. Utrujeni so in potrti tako od nekajdnevnega iskanja kot od izgube. »Od vseh najbolj prijetna odprava«, pravi zdravnik Damijan, "zdaj pa tole". Poldrugi mesec prej sem jih šel pozdravit, ko so odhajali z Brnika: »Držite skupaj in bodite dobra odprava, da bo Andreju lažje: voditi mora celotno odpravo, poskrbeti za dva mlada himalajca, da bosta plezala samostojno in vendar pod nadzorom, pomagati mora ženi na njen četrti osemtisočak in še vodnik bo Jožetu.« Kratek popoldan in večer porabiva za razglednice in nakup hrane za jutri.
Četrtek, 27. maja: Vso noč in zjutraj dežuje, a ob devetih le gremo na letališče – šest šerp in midva. Na razmočenem travniku nas čaka MI-17, civilna različica MI-8. Posadka je ruska, letijo za družbo Asian Airlines Helicopters, katere lastnik je Ang Čering, predsednik nepalske planinske zveze (NMA). Ker sta jim lani padla dol dva helikopterja - enega sploh nikoli niso našli – so prepleskali ime firme in tudi registrske številke naš helikopter nima več, le oznako MI-17. Posedemo po obeh klopeh, po sredi pa zložimo plastenke z gorivom. Tam v hribih ga pač ni. Koliko se jih lahko pelje? »Potnikov le sedem, vojske trideset ali več, za tole pa po potrebi.« Letimo čez Pokro, a zaradi megle po grebenih Gore Pani naredimo ovinek čez Baglung in Beni (ki so ga še pred kratkim imeli v rokah maoisti) in od tod sledimo reki Kali Gandaki navzgor. Prej kot v uri smo v Tukučah, vasici, ki je Jože ni več dosegel. Pričaka nas Andrej in preostanek dneva s helikopterja preučujemo pobočja, kamor bi Jože lahko zašel. Vidimo le spodnji del prepadnih pobočij med 2500 in 3500 m, višje je vse v oblakih. Zelo malo je prehodnega terena, tudi pobočja med Tukučami in Marfo so zgoraj in spodaj prepadna, le v srednjem pasu je nekaj strmih jakovskih pašnikov, ki jih povezuje ne povsod jasno začrtana pot. Potem helikopter odleti parkirat na letališče v Džomosom, midva s Petrom, Patrik (solastnik hotelčka »High Plains Inn«, kjer smo se utaborili, sicer Nizozemec) in pet šerp pa gremo gor pod stene do 3350 m, če bi zašel s poti ali padel z zadnjega dela grebena. Kličemo in vpijemo, a nič. Zvečer pregledujemo skico že preiskanega terena: Andrejevi člani, šerpe, štirje drugi alpinisti (dva Francoza, Izraelec, Španec) in devet Tibetancev so v teh dneh že veliko pregledali. Poizvednice za Jožetom z obljubo nagrade so do večera nalepljene vse od Džomosoma do Gaze, 25 kilometrov vzdolž doline.
Nad sotesko Jamkin Kole, tam nekje si, kajne
Petek 28. maja: Ob šestih je helikopter že tu. Letimo do oblačnega stropa, na grebenu Jak Karke (4000 m) odložimo šest šerp za postopen pregled sveta navzdol. Letimo tik ob stenah, prerezanih z globokimi, kak meter širokimi kamini. Veliko možnosti, da nihče nikoli nič ne najde. Češemo vzdolž sten, konice elise rišejo sled vodne pare v vlažnem zraku le nekaj metrov od skal. Nič. Zdaj bo helikopter Andreja, sirdarja odprave in štiri "gostujoče" alpiniste odpeljal v Katmandu in se jutri vrnil z novo skupino šerp. Peter s Patrikom in šerpo Asmanom gre nad stene do 4000 m, sam pa s Tamangom Makramom po soteski Jamkin Kole, ki zbira vse vode od sedla Dampus do Jak Karke, do zgornje krnice, nakar po strmem pragozdu splezava do vznožja sten, ki smo jih prej obletavali s helikopterjem. Plaziva se ob gladko obrušenih, mokrih stenah, spodnjem pasu trostopenjskega pobočja, ki se izpod zgornjih planot grezi v sotesko 2000 m globoko. Pregledujeva vznožje sten in slapov, ki zviška prše čeznje, z očmi skušava prodreti čim globlje v prepadno džunglo, ki se iz dna doline vzpenja do sten, a nekje na polovici poti naju ustavi globoka grapa s previsno steno, ki se ob njej vleče vse do dna doline. Spuščava se ob njej in bambusova stebla nama služijo kot vrv. Kličeva se, saj se po desetih metrih džungle med nama več ne vidiva. Dobro opraskana in mokra se zvečer privaliva nazaj v Tukuče, skoraj hkrati z drugimi. Konec dneva – konec akcije. Po večerji se pogajamo z domačini, ki so se že organizirali za iskanje. Nagrada je razpisana, a zdaj žele še, da tudi nje pelje helikopter gor in da jim damo nekaj za hrano, če bodo prve tri dni iskali brez uspeha. Ker je še nekaj možnosti, čeprav majhnih, da bi bil Jože še živ, jim ustrežemo.
Sobota 29. maja: Lepo jutro, a ob desetih, ko helikopter pripelje še tri šerpe iz Katmanduja, se je na pobočje nalepilo že precej oblakov. Najprej odpelje šest šerp z opremo za bivakiranje do 4000 m. Naslednja skupina je pet domačinov in tri šerpe, tudi za dva dni. Ostali spet »češemo« pobočje pod sedlom Dampus, ostenje nad Jamkin Kolo in prepade pod potjo z Jak Karke proti Marfi. Popoldne Peter po radiu usmerja zgornje tri skupine, sam pa grem do Marfe zaradi iskanja še z njihove strani. Celo zasedanju vaškega sveta prisostvujem. Vsi obljubijo vse. Seveda.
Nedelja 30. maja: Ob šestih se že vkrcamo in mene z dvema šerpama »vržejo« ven na Kalo Pani (4800 m). Ravno toliko je novega snega, da nam piš dodobra nasuje pršič za vrat. Moram do sedla Dampus (5258 m) in nato po poti, ki bi jo moral prehoditi Jože. Dolg in zelo počasen vzpon, saj se pot le zlagoma dviga. Od daleč je dobro vidna, pod nogami se pa sled kar izgublja v grušču, pesku in med navaljenimi bloki. Zadnji vzpon je kar strm. Tretjič sem na tem sedlu, le da zdaj prvič v kopnem. Fotografiramo se, vržemo pogled v »Skrito dolino«, ki pa ne pride v poštev, potem pa obrnemo nazaj proti Tukučam. Blago nagnjeno pobočje se v mehkih peščenih valovih spušča desno navzdol, kjer se zarisuje guba grape, začetek Jamkin Kole. Niti najmanj ni mogoče slutiti prepadov za robom. Pot pa se skoraj ne spušča, poševno reže pobočje daleč naprej in se razblinja tam proti koncu grebena, ko se ta že dokončno nagne navzdol. Prej, pri vzponu, še opazil nisem, da ima kar nekaj protistrmin. Zdaj pa je po prečkanju skoraj vsakega žleba ali grapice treba nekoliko navzgor. In kot nalašč je prav tam pot še posebno slabo vidna, desno dol pa se prijazne možnosti kar ponujajo. Če nastopi megla, je prav lahko zaiti navzdol. Smer poti sem poznal in dokler smo imeli lepo vreme, se je prava smer videla na daleč, tako da vmesne prekinitve poti niso motile. Pozneje, tam okrog Kalo Pani, pa je tudi nas ovila megla in pred zadnjim, kar dobrim vzponom po premikajočem se grušču, bi človek res lahko šel kamorkoli, celo lažje bi šel narobe kot pa prav. Ob tem je razdalja med sedlom in grebenom, ki ga prav ustrezno imenujejo »windy place« (vetrovno mesto), vsaj trikrat večja, kot bi ji prisodil s sedla Dampus, pot pa se komaj kaj spušča. Na tem vetrovnem grebenu nas je močan južni veter prisilil, da smo sestopali na zavetrni severni strani. V megli smo tako nehote zašli na pot proti Marfi. To smo kmalu ugotovili in pričeli iskati prehode nazaj proti desni, kjer se spušča pot proti Tukučam. A je dolgo trajalo, vmes so se iz megle kot prikazni prikazovali obrisi jakov, ki so jih prav te dni pričeli goniti na višinske pašnike. V zmedi jakovskih stezic po strmih travah, kjer se zlahka ubiješ, je treba vedeti za pravo smer, kajti ravno prave poti tam povsem zmanjka. Po precej daljšem prečenju, kot smo računali, smo prišli na Jak Karko in na pravo pot, ki pa je pred dokončnim spustom še enkrat zmanjka. Vendar smo se že spustili pod oblačni strop, globoko spodaj se je v soncu zasvetil zeleni pas ob peščinah Kali Gandaki in s prvimi kapljami tik pred mrakom smo utrujeni dospeli v Tukuče. Večina vseh drugih je bila že prav tako v dolini. Po jutranjem poletu so Peter, Patrik in tri šerpe s helikopterjem spet pregledali območje od sedla Dampus vzdolž grape vse do dna doline Jamkin Kole, nato leteli v Džomosom, ker naj bi nekoga že našli (a so bile le govorice, ki jih je sprožil razpis nagrade), ter se skupaj s krajevnim zdravnikom izkrcali na planini Alubari ter nato preiskali pobočje do Jak Karke. Peter si je celo otovoril lestev iz helikopterja, da bi bila za nosila, če bi kaj našli. Dan je bil zaradi dobre vidljivosti zelo ugoden in v bistvu smo preiskali vse, kar prejšnje dni ni bilo mogoče. Beseda »vse« ne pomeni zares vse, saj je prav v območju sten, torej povsod pod tisto dolgo prečno potjo, polno globokih zarez in navpičnih grap, vse vznožje pa pokriva ponekod težko, drugod pa sploh neprehoden pragozd. Iskali smo predvsem mesta, kamor bi Jože lahko zašel ali padel, manj pa se posvečali vprašanju, kako se je lahko izgubil. A prav zadnji dan, večinoma sicer ugoden, se nismo le mi trije izgubljali v megli. Prav vsi so imeli težave z orientacijo, tudi šerpe in domačini, le da smo vsi vedeli za glavno smer, ki se je moramo držati, in obenem edino, ki sploh pripelje v dolino. Če začneš misliti na pravo smer šele potem, ko te zajame megla, je prav lahko prepozno.
Prostor, kjer je nekje v njem obtičal Jože, je trikotnik s stranicami 11, 12 in 6 km, torej s površino najmanj 30 km² in višinsko razliko 2700 m. Četrtina te površine je visokogorska in dobro pregledna planota, majhen del strmi jakovski pašniki, večina pa prepadi, prepadna brezpotja ter pragozd in džungla na dnu. Naprej ga bosta iskali še dve skupini domačinov, še največ možnosti pa ima kak pastir, ki bo iskal zablodelo ali izgubljeno živino.
Ponedeljek 31. maja: Vseh 16 iskalcev helikopter odpelje v Katmandu. Postali smo dobra druščina, ta akcija nas je bolj sprijateljila kot kaka odprava, zato je imela poslovilna večerja nadih slovesnosti.
Torek 1. junija: Na ministrstvu dobim uradno potrdilo o izginotju, zvečer se vkrcava na letalo in naslednji dan sva na Brniku.
Kje si, Jože?
Zveza z "onostranstvom", gospa Puma iz Tukuč
Ob slovesu iz Tukuč je Patrikova žena Purna, domačinka, rekla: »Čez nekaj dni, ob polni luni, se bomo v templju poslovili od Jožeta. Molili bomo in prižigali sveče za pokoj njegove duše«.
Tako bo imel mir on in mi.«
Tone Škarja
V petek, 9. julija 2004, so iz Nepala sporočili:
Eden od domačinov je našel Jožeta, mrtvega, na neki skali…