Bohinjske novice, 05.0805: O življenju 96-letne Fride (Klethofer) Mihelič
Na obisku
Šestindevetdest let bohinjske legende
Hvala, ker ste bili naša učiteljica!
Sivolaso gospo Frido (Klethofer) Mihelič srečamo v Bohinjski Bistrici, kjer živi, tu in tam na poti k cerkvi na Bitnjah, pri Belem potoku na Dobravi, ob Bohinjskem jezeru... Res da je sključena pod težo šestindevetdesetih let ter nenadne smrti ljubljenega sina in moža, toda še vedno hitra v hoji, jasnega pogleda in klena v besedi. Pogosto jo na domu obiskujejo njene prijateljice. Kot učiteljica je že v času življenja postala legenda, ki jo pripovedujejo Bohinjci. Zaradi izjemnih osebnostnih kvalitet, ki so se z vso močjo odrazile v njenem življenju in delu , je postala, kar je. Od kod ji vse, kar je darovala Bohinju? Od kod prihaja?
Njen prvi sin Tine je v uvodu k svoji poslednji knjigi Klic gora zapisal, da se je davnega leta 1946 prav težko odtrgala od svoje Štajerske, iz Maribora in iz ljubljenih Slovenskih goric, da nikoli ni postala čisto prava Bohinjka, da vselej, kadar se vrne v deželo ob Dravi, kar zažari. Takrat vsakdo začuti, da je tam njen pravi dom, da je prava Prlečka. Njena mati in oče, iz Slovenskih goric in s Ptujskega polja, sta bila prva generacija iz prej kmečkih družin. Ker se je Frida pridno učila, se je oče nekoč že pogovarjal z nekim znancem, podjetnikom, da bi jo poslali v trgovsko šolo. Ona pa je želela drugače in prosila je, če gre lahko na učiteljišče. V takratnem Mariboru sta bili nunsko in državno učiteljišče. Na prvo je bilo mogoče priti le z najboljšim spričevalom iz osnovne šole in uspelo ji je. Tam je bila zbrana mariborska smetana, kajti šola je slovela po resnični kvaliteti. Tam je tudi našla prijateljice, na katere jo vežejo najlepši mladostni spomini. Z njimi je prišla v druščino, ki je pomenila konico takratnega študentovskega kulturnega življenja. Živeli so za kulturo, postali so prvi taborniki, hodili so v gore, poleti in pozimi. Sredi Maribora je kupila smuči, ki so imele v krivini vžgano SMUČI TRIGLAV, DELAVNICA ROZMAN, BOHINJSKA BISTRICA. Kot bi se vedelo! Rozmanovi (Rodarjevi) so bili kasnejši sosedje in dobri prijatelji.
Star pregovor pravi: "Povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si." Tako je tudi mlado Frido Klethofer izdatno oblikovala njena druščina. Najboljša prijateljica iz razreda ji je bila Mimica Mlakarjeva, kasneje učiteljica v Solkanu, sestra baletnega plesalca in koreografa Pina Mlakarja. Tam je bila tudi Pinova žena Pia, pa znani skalaš in arhitekt Drofenik, ki je postavil Skalaški dom na Voglu (člani druščine so bili prvi obiskovalci doma), vsem znani profesor Drago Ulaga in kasnejši pesnik, pisatelj in politik Edi Kocbek. Sloviti psiholog Anton Terstenjak je druščino zalagal s knjigami, tudi Frido, ki je nekaj mesecev že študirala psihologijo v Ljubljani. Takrat pa je nenadoma umrl njen oče in treba je bilo iti v službo! Ni bilo druge poti, toda nikoli ni žalovala za želenim študijem. Rada je bila učiteljica. V Slovenskih goricah, na prvem službenem mestu, se je zelo dobro počutila in vživela. Tam je našla drugo generacijo odličnih prijateljic, med njimi tudi dekleta iz družine Sotlar, vse učiteljice, sestre odličnega igralca Berta Sotlarja, pa defektologinjo Miro Dobovškovo, ki so vse imele velik vpliv na njeno kasnejše življenje. Tam je spoznala tudi svojega kasnejšega moža Egona Miheliča. Potem, ko sta dobila sina Tineta in si uredila stanovanje z bogato knjižnico, je nekega dne leta 1941 na vrata potrkal gestapovec in zahteval, da v pol ure zapustita stanovanje. S seboj sta smela vzeti le najnujnejše za dojenčka. Knjige so zgorele na dvorišču pred vrati šole. V stanovanje se je vselila nova učiteljica, ki je bila poprej natakarica nekje v Nemčiji. Zatekla sta se k Sotlarjevim v Ljubljano, po dveh mesecih pa je mož Egon dobil službo učitelja v Fari-Vasi ob Kolpi. Bolj idiličnega, toda bolj nevarnega kraja takrat najbrž ni bilo v Sloveniji. Maja 1942 so odšli vsi mladi moški iz doline v partizane, zato je ostala sama z majhnim otrokom. V času roške ofenzive je že stala s Tinčkom v naročju in skupaj s celo vasjo Kostel pred naperjenimi mitraljezi, pa je naključje privedlo mimo nekega oficirja s svojo enoto, ki je že od daleč zavpil: "Nikar! Otroci!" In tako žensk z otroki niso postrelili...
Po kapitulaciji Italije je dobila na drobnem listku papirja napisan dekret, da je sedaj slovenska učiteljica v Fari-Vasi, podpisan od Edija Kocbeka, ministra. Tudi pod Nemci je med neko hišno preiskavo stala pred naperjeno puško in verjela, da bo preživela. Ta vera, združena z vero v poštenje in dobroto, jo je spremljala in oblikovala celo življenie. V kulturno življenje je bila vedno vpeta, v politično nikoli. Vedno je ostala to, kar si je od nekdaj želela postati.
Po končani vojni so dobili učitelji možnost. da se vrnejo na mesta izpred vojne. Z družino se je ponovno znašla v Slovenskih goricah. Tam je delovala "črna roka", ki ji je bil napoti njen mož Egon, nekdanji partizan, povsem apolitičen človek. Pod tem pritiskom in zaradi svoje mladostne ljubezni do gora je kmalu za oba poiskal službo daleč stran, na Gorenjskem in znašli so se v Bohinju, Zgodbo naprej poznamo... Stara gospa, ki vam pri šestindevetdesetih še vedno iz rokava stresa slovensko in nemško slovnico, tudi sedaj temu ali onemu znancu prevede kakšno pisanje v nemščino. Niti enega prevoda ni nikoli zaračunala! Da je postala dobra učiteljica, je morda nekaj prispeval tudi droben dogodek iz otroštva. Ker je bila njena mati po rodu iz kmečkih Slovenskih goric (Sv. Tomaž pri Ormožu. kjer je nastala pesem Oj Triglav, moj dom), je s seboj v mesto prinesla tudi tamkajšnji način oblačenja. Malo Frido je zaradi tega nekoč učiteljica v razredu postavila na kateder in dejala: "Poglejte otroci, kako je ta punčka grdo oblečena...". V joku je deklica takoj zbežala domov, njen oče pa nemudoma v šolo in k učiteljici z vprašanji: "Je bila moja hči kdaj umazana? Je bila kdaj strgana ali se je grdo obnašala? Če ni bilo tako, potem, ne vem, kaj naj vam rečem. Morda to, da je moja žena zelo poštena ženska in odlična gospodinja. Prihaja iz Slovenskih goric, kjer se oblačijo tako, kot je oblečena Frida. Vi bi kot intelektualka morali to vedeti in razumeti!" Učiteljica se je potem skušala otroku opravičiti, vendar je ni mala Frida nikoli več sprejela. Morda je takrat razmišljala. da bi moral biti vsak učitelj najprej razumen in dober človek. Morda si je želela to postati?
"Gospa Frida je kaj hitro osvojila otroška srca in spoštovanje staršev. Biti njen učenec je bilo lepo, še več, bilo je nekaj izjemnega. Nekaj. kar občuti le nepokvarjena otroška duša," je o priljubljeni učiteljici rekla Stanka Zupan iz Bohinjske Bistrice in nadaljevala: "Spoštovana gospa učiteljica! Naj se vam ob tej priložnosti zahvalim v imenu svoje generacije in vseh kasnejših, tudi generacije naših otrok, ki ste jih poučevali, za vaše plemenito delo, za skrbi in trud, ki ste ga vložili v delo z nami. Hvala vam, ker ste bili naša učiteljica!"
Jože Andrej Mihelič, Stanka Zupan
P. S. Ko smo uvedli stran Na obisku, smo najprej želeli obiskati gospo Frido Mihelič (z možem Egonom sta leta 2000 prejela najvišje občinsko priznanje, naziv častni občan Bohinja). Za pogovor se ni dala pregovoriti. Zato hvala Jožetu Miheliču in Stanki Zupan da sta poskrbela za kratek opis njene zanimive življenjske poti.