AO Tržič - Barbara Medved: Sem rekla, da še nisem bila na Špiku, pa me je doletelo.
No pa pojdiva kar po Direktni.
V petek sva se podala proti bivaku, kjer smo se srečali s prijaznimi rašiškimi člani, ki so naju dodobra nahranili in naslednji dan prepeljali vozilo v Pišnico, kamor sva sestopila, za kar sva jim neizmerno hvaležna, dam za pivo.
Ura je zvonila ob 5ih, sledila kavica in na izi hoja proti najini smeri.
Za vstop v smer so priporočljive dereze, kajti spodaj je še precej snega. Sledilo je kar nekaj luštnega poplezavanja po lažjem svetu in kaj kmalu sva stala na Dibonovi polici. Tam se začne resna plezarija. Glede na to, da letos nisem kaj dosti plezala v skali, priznam, da sem se kar namučila.
Petice meni niso bile najlažje, k tem je malo pripomogla mestoma krušljiva skala.
S samo orientacijo niti nisva imela težav, je pa Mihelič pošteno povedal, da za to smer ni dovolj, da plezaš VII v Koglu. No, jaz sedmice ne zlezem, sem pa pošteno rabila kondicijo. V smeri do vrha težavnost ne popušča, plezaš ves čas. V samih raztežajih se mi ni zdelo, da se srečujem samo s kakim težjim detajlom, ampak sem morala ves čas pošteno delati. Smer ima 900 metrov, katerim ni in ni videti konca.
Priznam, da že dolgo nisem bila tako vesela, ko sem stopila iz smeri, tokrat na slavni vrh mogočnega Špika. Do takrat nisem razmišljala, da bo treba še dol.
Ja, tudi sestop se vleče. Sploh, ko so noge utrujene. Po treh urah sestopanja, sva zagledala najino vozilo v Pišnici in razmišljala samo še o hrani in hidraciji, ter pošteni analizi res kompleksne smeri.
Ja, lahko rečem, da sem ponosna nase, da sem ga osvojila po tej smeri, kajti sestop čez Kačji graben je bil precej bolj dolgočasen .
Še ena čudovita smer v naših gorah in še en prekrasen dan, ki mi bo za vedno ostal v lepem spominu.
Plezala: Sebastian Hamberger (AO Rašica) in Barbara Medved (AO Tržič)