Marko Kravos: Čeprav je smer Kaninka prva v navrtanem vodničku, na spletu o njej
... ne najdeš nobene bolj subjektivne štorje, zato se mi zdi, da se lahko nekaj napiše… čeprav gre za stare dogodke iz začetka letošnjega junija.
Visoka temperatura in še višja vlažnost tistega jutra nista dajale najboljših plezalnih obetov, ko sva z Jano štartala proti postaji C (Kanin). Večji del dostopa poteka po dostopni cesti in ko sva obšla postajo največjega slovenskega muzejskega eksponata, sva ugledala še steno, ki je bila seveda konkretno mokra. Očitno je tu res padal dež, kar tudi razloži vso to vlago. Eh, ja… če ni padalo u Gorici, še ne pomeni, da ni padalo na Kaninu.
Vseeno sva štartala in se že po prvih metrih zadovoljila s skalo, ki je bila sicer mokra a kompaktna. Takšno imamo še vedno raje od njenega diametralnega nasprotja (seveda obstajajo tudi suhe in kompaktne, ampak človek vsega vselej pač ne more imeti). Kakorkoli… občasno blato na plezalkah in dlaneh že nekako obrišeš ob hlače ali majico. Za bolj zoprn se je izkazal krajši travnati odsek (ali dva?), kjer blatna zemlja na strmi podlagi daje občutek vzpenjanja po plastelinu in pridejo trenutki, ko za nobeno od okončin ne bi dal roke v ogenj, da drži. Tega je na srečo vsega skupaj samo nekaj metrov.
Dodatne detajle v smeri nama je priskrbel moj botanični analfabetizem, ki je, brez kančka dvoma, rastje v steni prepoznal za Orjaškega dežena, ki nas bo ob dotiku požgal in pustil brazgotine po vsej koži (za vedno). Posledično sva se na vse načine trudila izogniti se slehrni bilki te hudičeve zeli, kar mestoma privede do dodatnega detajla ali dveh. No, kasneje se je izkazalo, da gre po vsej verjetnosti za neko drugo, ne-hudičevo zel in opeklin seveda nisva bila deležna.
Orientacija v smeri ni težavna (svedri). Kakšen štant bi lahko bil kje drugje, ampak v osnovi je smer čisto OK, z dvema zelo lepima raztežajema (mogoče so trije). Skalnati detajli se najdejo vse do vrha, je pa res, da v zgornjem delu smer poteka bolj po policah in konstantnih težavnosti tam ni več.
Sestop je baje možen tudi peš, vendar je v tisti smeri izgledalo rušnato, zato sva se odločila za abzajl ob/po smeri. Prvo sidrišče za spust se nahaja nekaj metrov navzgor, v smeri vrha (nizko na robu stene). Sidrišča si v zgornjem delu nato sledijo na razdalji 30 m. In ko napišem 30, mislim 30 in ne 29. Če se na primer spuščaš s polovico cvilinga, ki je iz nekega razloga dolg 59 m in nimaš vsaj 110 kg (bruto), Robert Hooke pravi, da tretjega sidrišča ne dosežeš (ε=σ/E). No midva sva s 60 metrskim štrikom in bolj skromnimi kilogrami štant lih-za-glih dosegla (z vozlom že v reversu!). Nižje takšnih izzivov ni več, saj so razdalje med sidrišči vedno manjše.
Za sestop proti postaji C sva še konkretno zarušila in edino možno ruševje na širšem območju nekako prečila po dolgem, namesto po čez.
Kljub temu, da nama je bila Kaninka na odseku toplo odsvetovana (nekaj v smislu preveč dostopa za premalo plezanja) menim, da ima smer svoj čar. Naplezaš se obljubljene ocene, ambient je pa itak čaw.
Plezala sva Marko in Jana