O ukinjanju kategorizacije: Predsedniku PZS, Predsedniku OKS, Olimpijskemu komiteju Slovenije – Športni zvezi Slovenije
Iz korespondenčne mape Toneta Škarje
podpredsednika PZS in načelnika KOTG
Gospod mag. Franci Ekar, Predsednik PZS
ZADEVA: Kriteriji za kategorizacijo športnikov – zapisnik 11. seje IO (15.06.2004)
V predlogu kriterijev, ki jih je IO OKS obravnaval na imenovani seji, je PZS uvrščena v kategorijo članic, kjer športniki sploh ne morejo dosegati višjih razredov od državnega (kriterij je 67 – 100 članic v mednarodnem združenju, pri PZS je 92 članic v UIAA).
V tabelaričnem pregledu posameznih panog pa je pod Planinstvom (št. 29) navedena možnost za kategorizacijo le za naslednje panoge (pa še za te le do državnega razreda):
- tekmovalno ledno plezanje
- tekmovalno plezanje
- tekmovalno turno smučanje.
To pomeni, da so izločene prav bistvene panoge alpinizma: plezanje težavnih sten in visokih vrhov, prosto plezanje težkih smeri v naravi, odprave v visokogorja, ekstremno alpinistično smučanje. Ob tem, da je prav alpinizem popolnoma izpuščen, je seveda brez pomena pripomba, da bi alpinizem moral nastopati tako med ekipnimi kot posamičnimi športi.
Iz zapisnika je razvidno, da so na vaši seji prenekateri imeli pripombe in pomisleke, da pa se Ti niti oglasil nisi. Alpinizem ni panoga, ki bi se morala pozneje skozi stranska vrata ali pod mizo tihotapiti k »velikim«. Alpinizem je bistvena in uspešna športna dejavnost za Slovenijo, zato ga je treba na ves glas in odločno riniti na vrh pomembnih športov. Vsekakor pričakujem Tvoj uradni posvet z vsemi načelniki komisije športne smeri v PZS (alpinizem, športno plezanje, tekmovalno turno smučanje, odprave). Mar naj prav v dobi, ko si Ti predsednik PZS in še podpredsednik OKS, alpinizem dokončno zdrsne na raven hobija posameznikov?
Lj. 3. septembra 2004
S spoštovanjem
Tone Škarja
podpredsednik PZS
Spoštovani g. Janez Kocijančič
Pošiljam Vam pismo, ki sem ga pisal predsedniku PZS in podpredsedniku OKS. Ob tem izražam začudenje nad vašim ravnanjem. Predlagani kriteriji preprosto pomenijo pokop alpinizma kot nacionalno pomembne panoge. Ne čudim se tehničnim predlagateljem, saj oni le idejne odločitve vodstva spravljajo v uporabno operativno obliko. Čudim se pa Vam – tudi osebno – saj se kar razumete na pomen alpinizma v zgodovini Slovencev (gotovo ne dosti manj od predsednika PZS), kar sem spoznal ob kar nekaj najinih srečanj. Strateška opredelitev za predlagane spremembe se je namreč lahko rodila le v najožjem vodstvu. Nihče drug nima tako popolnega pregleda nad celotnim slovenskim športom in zato tudi nihče drug tako dobro ne ve, kakšne bodo praktične posledice teh sprememb. Predlagam kak resen pogovor o tem, a predvsem s tistimi na PZS, ki vodijo posamezne dejavnosti in se zanje čutijo zares odgovorne. Seveda je lažje upravljati z ljudmi, ki jim lastna promocija pomeni vse, vsebina pa nič, a vseeno težko verjamem, da bi sprejetje PZS v OKS (za kar sem bil v nasprotju s svarili sam kar zavzet) in imenovanje njenega predsednika za podpredsednika OKS imelo v bistvu namen ohromiti alpinizem kot vrhunski šport in PZS spremeniti le v priložnostno tribuno z zagotovljeno publiko za nastope politikov. Ali pač? Trkam pravzaprav bolj na Vašo poštenost kot pa na moč, ki jo z vsemi funkcijami in zaledjem nedvomno imate in je za nas, pa če bi imeli stokrat prav, nepremagljiva.
Lj. 8. septembra 2004
S spoštovanjem
Tone Škarja
OLIMPIJSKI KOMITE – ŠPORTNA ZVEZA SLOVENIJE
Predmet: ALPINIZEM IN SLOVENSKI ŠPORT
Ob predlogu o kriterijih in kategorizaciji, torej vrednotenju slovenskega športa, smo ugotovili, da alpinizma sploh ne vsebujejo (ga ni!), upoštevane so le tri, iz alpinizma izpeljane športne panoge (tekmovalno športno plezanje, tekmovalno turno smučanje, tekmovalno ledno plezanje), pa še te zelo skromno.
Alpinizem je šport, ki je za Slovenijo tradicionalen, tesno povezan z rastjo slovenske narodne zavesti, mednarodno priznan in v svetovnem merilu zelo uspešen. Kratek pregled skozi zgodovino:
1778 prvi pristop na Triglav, enega težjih alpskih vrhov;
1800 Valentin Stanič najpomembnejši alpinist v Vzhodnih Alpah (Watzman, Grossglockner);
1926–1931: severna stena Špika, Mira Marko Debelak in Pavla Jesih, najtežji ženski vzponi tistega časa;
1960 Trisul – 1. slovenska vzpona na dva šesttisočaka;
1965 Kangbačen, zahodni vrh, 7538 m, prvi vzpon na ta vrh in doslej najvišji vrh, ki so ga prvi dosegli Slovenci;
1975 južna stena Makaluja, prvi slovenski osemtisočak, prvi vzpon čez južno steno in vstop Slovenije med himalajske “velesile”;
1979 zahodni greben Everesta, še vedno najtežja smer na najvišjo goro sveta;
1981 – 1991 Lotse – južna stena, največji alpinistični dosežek tistega časa;
1981 – 1991 Daulagiri – južna stena: prva in tretja prvenstvena smer v tej razvpiti steni;
1991Kangčendzenga – prvi vzpon po južnem stebru, najboljši vzpon v Himalaji tega leta;
1995 Anapurna – prvi smučarski spust od vrha do baze;
2000 Everest – prvi smučarski spust z najvišjega vrha sveta do baznega tabora.
Poleg še mnogih novih smeri v Himalaji so najvišjega ranga tudi slovenske smeri v Patagoniji, v Andih in na Aljaski.
Od leta 1991 naprej podeljujejo za najboljši alpinistični dosežek leta “Zlati cepin” - le po enega vsako leto, in doslej so ga dobili že štirje Slovenci – ob kar nekaj nominacijah.
Zanimivo je, da slovenske športne oblasti pogosto kažejo težnjo po odrivanju alpinizma. Že v nekdanji Jugoslaviji je državna športna zveza, čeprav je šlo predvsem za slovenski šport, kazala zanj več razumevanje kot pa domača republiška. Alpinizem bi moral biti obravnavan celo po dveh kriterijih: kot šport posameznikov (vzponi) in kot skupinski šport (himalajske odprave). Kaj torej alpinizmu ob tradiciji, nacionalnem pomenu, kadrovskem zaledju, naravnih pogojih, svetovni razširjenosti in svetovnih uspehih manjka, da bi ga slovenska športna oblast nekoliko bolj vzela za svojega?
Opisali smo le športno plat in na področje kulture – knjige, članki, predavanja, filmi – sploh nismo posegli. Prav tako tudi vpliva alpinizma na razvoj planinstva, reševanja in opreme tukaj ne obravnavamo. Le aren za množice in tribun za goste alpinizem nima, a teh zahtev predlogi kriterijev niti ne vsebujejo. Še najlažje se to odrivanje da razumeti, ker alpinizem sploh ne zaposluje profesionalcev, naj bo športnikov, trenerjev ali organizatorjev.
Predlagamo vam, da svoje odločitve v luči povedanega odgovorno pretehtate. Vaše odločitve bodo imele vpliv tudi na sredstva iz športne fundacije, na sponzorje in na državne službe, ki z zaposlovanjem pomagajo vrhunskim športnikom.
Zahvaljujemo se vam za pozornost in vas lepo pozdravljamo.
Ljubljana, 13. september 2004
Tone Škarja
podpredsednik PZS
Priloge:
dopis Toma Česna, načelnika Komisije za športno plezanje;
dopis Andreja Štremflja, načelnika Komisije za alpinizem