Hilda Ladinek in Branko Kremser vztrajata v najvišji pozimi odprti postojanki.
Lani ju je pod Bogatinom skoraj zasulo in sta bila sedem dni ujeta v koči, letos je snega precej manj.
Tina Horvat:
Malo je tako srčnih in dobrih oskrbnikov, kot sta Hilda Ladinek in Branko Kremser. Letos že drugo zimo oskrbujeta eno naših najlepših planinskih koč na izjemni lokaciji – planinsko kočo pod Bogatinom na planotasti Komni, v srcu kraljestva bajeslovnega Zlatoroga, ki se ob lepem vremenu spremeni v pravo zimsko pravljico. Koča pod Bogatinom z višino 1514 metrov je zdaj najvišja pozimi odprta postojanka v Julijcih, do nje je dve uri in 45 minut hoje.
Uresničila se ji je največja želja
Pohorca, doma iz Lovrenca na Pohorju, smo obiskali še pred zadnjim sneženjem, na prelep sončni dan, ko se je v gorah kar trlo ljudi in tudi v koči pod Bogatinom je vladalo prešerno vzdušje. Medtem ko sta s svojimi dobrotami stregla lačnim in žejnim planincem, sta nam dobre volje pripovedovala, kako luštno se imata v hribih in kako jima prav nič ne manjka.
Obiska to zimo med tednom ni prav veliko, so tudi dnevi, ko sva popolnoma sama.
»Tu se mi je uresničila največja želja v življenju, da bi bila oskrbnica v tako lepem okolju. Tudi zdaj, ko sva tu gor že drugo zimo, se vsak dan sproti veselim te lepe narave, ki nas obdaja, teh mogočnih gora in tega, da sem lahko tukaj. Nikakor nama ni dolgčas, vedno se najde kaj za postoriti, tudi če med tednom včasih ni prav veliko ljudi. Že sredi tedna je treba začeti priprave na konec tedna, treba je kaj vnaprej skuhati in speči kruh. Drugače pa si čas krajšam z ročnimi deli, s pletenjem in izdelovanjem izdelkov iz ličkanja,« pripoveduje Hilda, ki je bila pred upokojitvijo učiteljica razrednega pouka.
Preden je postal oskrbnik, je bil Branko žičničar na Rogli, Kopah in Mariborskem Pohorju. O poletni sezoni pove, da je bila zelo delovna, saj so imeli ob lepem vremenu ves čas polno obiskovalcev. »Že prvo poletno sezono sva ugotavljala, da prihajajo sem ljubitelji gora z vsega sveta, le iz Afrike še ni bilo nikogar, in tako je bilo tudi med zadnjo,« se smeje.
Včasih tudi pekarna
Koča pod Bogatinom je last Planinskega društva Srednja vas v Bohinju, zgrajena pa je na temeljih avstrijske vojaške bolnišnice. Na Planini na Kraju je bilo med prvo svetovno vojno oskrbovalno naselje za vojake, ki so se borili pri Krnu na soški fronti. V naselju so imeli poleg bivalnih stavb za vojake in bolnišnice tudi gostilne in trgovino, oficirski dom, pekarno in druge stavbe.
Letošnjo zimo sta morala kar dolgo čakati na večjo pošiljko snega, saj je to območje pozimi predvsem raj za turno smuko. Lani je bilo snega toliko, da sta bila zaradi močnega sneženja ves teden zaprta v kočo in so šele po sedmih dneh prigazili do njiju, snega pa Branko sploh ni imel več kam odmetavati. »Obiska to zimo med tednom ni prav veliko, so tudi dnevi, ko sva popolnoma sama. Snega je bilo do zdaj še bolj malo. Kljub temu da je videti že lepo zasneženo, to ni prava zima. Upava, da ga bo kmalu vendarle zapadlo toliko, kot ga je po navadi padlo pozimi,« sta dejala.
Razdeljena opravila
Delo sta si razdelila tako, da se Hilda suče pretežno v kuhinji in pripravlja okusne jedi, od golaža, vampov, pasulja in jote, Branko pa dela v šanku in streže gostom. Preteklo poletje sta ponudbi jedi na žlico dodala še jed z njunega domačega Pohorja, in kmalu je postala prava uspešnica. Pohorski lonec, jed iz ješprenja, gob, krompirja, zelenjave in mesa, sicer izvira z Rogle, a se še kako dobro obnese tudi na Gorenjskem. Originalni recept sta nekoliko spremenila in tako je iz pohorskega nastal bogatinski lonec.
Medtem ko sta s svojimi dobrotami stregla lačnim in žejnim planincem, sta nam dobre volje pripovedovala, kako luštno se imata v hribih. Hilda navdušeno pove, da je med zadnjimi prazniki odkrila tudi piškote bogatinčke, katerih ime sicer ni prav nič povezano z goro, ki se dviguje v njuni bližini, a jih bo vseeno poskusila speči, in če ji bo uspelo, bodo tudi postali del njune ponudbe. Oskrbnika, ki sta pred tem oskrbovala že Gomiščkovo zavetišče pod Krnom, Staničev dom pod Triglavom ter planinske koče na Peci, pod Kremžarjevim vrhom in na Cojzarici na Mariborskem Pohorju, bosta v koči pod Bogatinom vse do konca marca oziroma do konca turnosmučarske sezone. Potem se bosta v dolini spočila in se pripravila na nove izzive.