Planinski vestnik 6-2005: Tine Mihelič o Čopovem stebru – iz Klic gora
Ker kot šestkratni ponavljalec bržčas spadam med dobre poznavalce Čopovega stebra, naj mi bo oproščeno, da razgrnem svoje videnje slavne smeri
Iz stene v steno
Tine Mihelič, Klic gora, str. 70 – 72
V zgodovini »osvajanja nekoristnega« v slovenskih gorah ima Čopov steber častno mesto. Bil je sanjska tura generacij plezalcev in je to še danes. Spominjam se starega vpisa ene prvih ponavljalskih navez v knjigi vzponov v Aljaževem domu. V njej sta se fanta samo podpisala in pridala oznako »Jožovca«. Vsi smo vedeli, za kaj gre. Vse pomembne ponovitve so imele pečat izjemnosti. Že Dolar in Avčin, prva ponavljalca, čisto drugače navita in sodobno opremljena, sta se vrnila s ture prepolna občudovanja do mojstra. Kakšna tekma je bila v šestdesetih letih za prvi solo! Dobil jo je moj prijatelj Janez Zorko, kasnejši mojster Montparnassa. Legendarni zimski vzpon Šraufa, Aleša in Tonača je bilo dejanje, ki po »vsebini« ne zaostaja za Jožovim prvenstvenim vzponom in do danes še ni bilo preseženo. Potem smo si ogledali film Steber -- in bili razočarani, ampak namen je bil dober. Čopov steber je pojem. Še en utrinek moram omeniti v zvezi s Stebrom. »Ma ga moraš provare« -- tako je Jožu dajal korajžo generacijski in plezalski vrstnik, slavni tržaški plezalec Emilio Comici (ki je prijateljeval in pogosto plezal s tržaškimi plezalci slovenskega rodu ter za silo lomil slovensko). Ta rek je postal legenda; z neprekosljivo jedrnatostjo izpoveduje alpinistovo radovednost in slo po dejanju.
Leta 1995 sem se udeležil spominske slovesnosti ob 50-letnici Stebra (Joža je bil že dve desetletji v grobu). V Vratih je lilo kot iz škafa, pa kaj zato. Prišli smo vsi, stari in mladi. Redki še živeči Čopovi vrstniki so se ognjevito razgovorili, »mlajši« smo pridali svoje viharniške zgodbe, pod dežniki je vrvelo kot v panju. Plezalska druščina se je z največjim spoštovanjem poklonila spominu legendarnega mojstra. Da, draga mladina, ponavljam: Čopov steber je pojem! Meni pa je bilo najlepše, ko me je, starega belobradega veterana, priletna Jožova vdova -- ljuba gospa Mojca, takoj prepoznala in me prisrčno objela.
Ker kot šestkratni ponavljalec bržčas spadam med dobre poznavalce Čopovega stebra, naj mi bo oproščeno, da na tem mestu razgrnem svoje videnje slavne smeri.
Vsaka velika stena ima tudi svojo veliko klasično smer. Navadno so to izjemni vzponi, obdarjeni s številnimi presežniki in zgodovinskim pomenom. Tako ima Špik svojo »Direktno«, Travnik svoj »Pehar«, v Steni pa si je ponosni sloves najznamenitejše in najbolj zaželene smeri pridobil Čopov steber. Ta veličastna smer ima še druge prilastke -- predvsem pa ima svojo znamenito »zgodbo«. To, kar sta na svojem stebru doživela Pavla in Joža, se je že davno uvrstilo med nesmrtne legende alpinizma.
Dejanje 52-letnega Joža Čopa, vedno prvega v navezi, s tudi že priletno soplezalko, ki je bila, izmučena od vojne, le še senca nekdanje velike Pavle Jesihove, je v zgodovini alpinizma enkratno. Kljub velikanski alpinistični vrednosti vzpona pa je še bolj dragocena njegova človeška plat. V petdnevni drami, ki se je dogajala na v meglo zavitem najbolj strmem triglavskem stebru, so se v najlepši luči pokazale najplemenitejše poteze velikega alpinističnega dejanja. Tovarištvo, brezmejni pogum in nesebičnost, lastnosti, ki naj bi -- tako nas uči teorija alpinizma -- krasile vzvišeno podobo te dejavnosti, so v vsem sijaju zažarele v teh znamenitih dneh, zlasti pa še v herojskem epilogu, ko je šlo za biti ali ne biti. Le plezalec Joževega kova je zmogel kaj takega, le genialen navdih velikega plezalca in človeka je srečno pripeljal navezo skozi vse preizkušnje, le najdrznejšim je dovoljeno, da se, če ne gre drugače, »uprejo tudi v meglo«. Pa še nekaj se nam je kar samo prikradlo v misel. Kaj ni našima junakoma prav radost ob pridobljeni svobodi dala moči, da sta, oba že na videz pri »sestopu« s plezalskega in življenjskega vrhunca, le-tega šele prav in po vsej pravici dosegla?
S silnimi napori, drznim, vendar odgovornim tveganjem, s skrajno preprostimi sredstvi, tudi -- priznajmo -- z dosti sreče, predvsem pa z nepopisno ljubeznijo do vsega lepega in mogočnega, kar nam podarja alpinizem, je nastajala najzahtevnejša in najveličastnejša smer naših plezalcev klasikov. Desetletja le izbranim navezam dostopna in še danes vsega spoštovanja vredna najuglednejša triglavska smer bo za vse čase ostala večen spomenik ne le legendarnima plezalcema, temveč tudi vsemu, kar daje naši priljubljeni dejavnosti veličino.
Le ena senca se mi vedno, kadar pomislim na slavni Steber, prikrade v dušo: nesrečna, krivična usoda Pavle Jesihove. Legendarna alpinistka je bila ob koncu kariere, ki jo je uvrščala med velika imena v zgodovini plezalstva, surovo potisnjena v pozabo. Postala je žrtev okoliščin, ki so bile v tistem povojnem času za marsikoga nečloveško krute. Te okoliščine niso imele nobene zveze z gorami, tragično pa je, da so ji poprejšnji prijatelji, ki so se bolje znali prilagoditi novemu času, obrnili hrbet. Preplezal sem večino Pavlinih smeri in se v živo prepričal o njeni veličini.