Včeraj je minilo 160 let od njegovega rojstva, predstavniki planinske organizacije so mu prižgali svečo na grobu, mi pa objavljamo govor Toneta Škarja, ki ga je imel ob slovesnosti v Zavrhu
Govor na slovesnosti 2. julija 2005 v Zavrhu
Jakob Aljaž in njegov stolp
»Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga.« Tako se je dovški župnik Jakob Aljaž sam pohvalil potem, ko je popisal vse svoje graditeljske podvige v triglavskem pogorju. Najimenitnejša ali vsaj najbolj znana njegova gradbeniška stvaritev je slavni Aljažev stolp prav na vrhu Triglava, letos star že 110 let. Kakšen pomen mu Slovenci zavedno ali nezavedno pripisujemo, je vidno že po tem, da ga sploh ne cenimo po kakih estetskih ali arhitektonskih merilih, niti ga ne vidimo kot tujka v naravi. Nasprotno, prava narodna svetinja je, cilj največjega števila planincev, oziroma planinskih romarjev. Aljaž je bil praktičen človek, čeprav tudi umetnik – glasbenik. Slovenske gore, po katerih so Nemci pričeli graditi planinske koče in poti, je bilo treba narediti slovenske tudi na viden način – kot v vojski, kjer je treba ozemlje zasesti in ga označiti. In če kje, potem je bilo treba začeti s Triglavom, našim najvišjim vrhom in simbolom slovenstva. Odkupil je vrh Triglava in dal naj postaviti stolp. Odkupil je Kredarico in dal postaviti Triglavsko kočo in ob njej kapelico Marije. Dal je nadelati in zavarovati pot po grebenu Malega Triglava, pozneje pa še Tominškovo pot iz Vrat. Tako je Slovensko planinsko društvo, ustanovljeno leta 1993, dobilo svojo pot in svojo kočo za dostop na Triglav. Aljaž je pogosto najprej gradil na svoje stroške, ki pa mu jih je SPD pozneje vse povrnilo. V tem pogledu je Aljaž prav tak samotnik, oziroma prvi nosilec, kot so bili drugi veliki možje, ki so nas iz ljudstva naredili narod, pa naj bodo literati, duhovniki, vojaki: Trubar, Vodnik, Prešeren, Slomšek, Maister je le nekaj imen, ki so nas včasih na silo in s trpljenjem rinili naprej, da smo postali nekaj. Gnala jih je močna narodna zavest. Če bi le del njihovega izročila našli v sebi tudi današnji Slovenci, se nam ne bi bilo treba bati za obstoj ne naroda in ne slovenskega jezika. Istega leta kot na Kredarici je Aljaž postavil prvo kočo še v Vratih (ki sta ji pozneje sledili še dve), zgradil pot k Peričniku in v Radovni ter postavil še Šlajmerjev dom (ali vilo) v Vratih.
Pred kratkim smo slavili 60-letnico Čopovega stebra, 110-letnico Planinskega vestnika, dve leti prej 110-letnico Slovenskega planinskega društva. Kakšen je smisel teh slavljenj? Predvsem nas spominjajo na ljudi, ki so vzeli svoje poslanstvo zares. Takrat niso bili nobeni junaki, nasprotno, otepali so se s težavami in nasprotniki, polena so jim letela po noge, želi so več zavisti kot pa hvale, pogosto so veljali za čudake. Vendar – sledili so notranjemu glasu, ki jim je govoril, da delajo prav. Živeli so preko okvirja svojega življenja – v čas, ki ga ne bodo doživeli, njihovo delo pa bodo živeli drugi – v našem primeru Slovenci kot narod in kot posamezniki. Danes se pritožujemo nad egoističnimi in materialističnimi časi. A Vodnik in Prešeren sta tudi takratnim Slovencem v verzih povedala, da večina misli le na denar, dobiček. Morda je dovolj, če ob spominu na takratnega Aljaža pomislimo, da tudi danes žive med nami kaki »Aljaži«, delajo tudi za druge in ne le zase, in jim vsaj preveč polen ne mečimo pod noge, če jim že pomagati ne moremo, nočemo ali ne znamo. To naj bo izročilo Jakoba Aljaža in njegovega stolpa nam tukaj in zdaj, ko slavimo 110-letnico Aljaževega stolpa in 160-letnico rojstva njegovega graditelja.
Tone Škarja