Tomaž Humar, Stipe Božić (HR), zdravnica Anda Perdan in bioterapevtka Nataša Pergar
Nepal, Himalaja, Vzhodni Jannu
Od 30.09.-...11.; Generalni pokrovitelj: družba Mobitel, d.d.
1. november: Drama …
Današnji dan je bil več kot dramatičen.
Tomaž je večkrat poskušal preplezati bariero serakov pod samim grebenom vzhodnega Jannuja ampak stena enostavno ni imela šibke točke. Včeraj je bivakiral pod steno v upanju da bo danes nekako našel prehod, a so bili navpični in previsni ledeni odlomi prenevarni, ker so gobasti in zelo mehki. Tomaž ni hotel tvegati padca ali podhladitve in se je odločil za vrnitev. Sestop je bil prav tako dramatičen, ker je moral v slabem vremenu zadeti najbolj varno smer sestopa. Imel je veliko sreče s plazovi, eden je zgrmel po pobočju pet minut za Tomaževim prečenjem pobočja. Medtem, ko to pišem, je Tomaž na varnem terenu in se približuje bivaku1, kjer bo prenočil v dobro založenem šotoru. Je utrujen a zdrav, v baznem taboru ga pričakujemo jutri dopoldan.
Pozdrav Stipe
Zadnja novica: Tomaž je opustil vzpon. Jutri se spuščamo v dolino in 3. novembra s helikopterjem letimo v Katmandu.
Čuk: Moj epilog k temu bi enostavno bil:
Bravo, Tomaž, respect. Spoštujem odločitev, da odnehaš v pravem trenutku, ter da bova se kdaj sedla skupaj za mizo in popila kakšno kavo. Prevelika škoda bi bila te izgubiti. Vem, da ni vedno lahko, a včasih tako pač mora biti. O novostih in Tomaževo izjavo bom objavil takoj, ko jo bom imel.
29. oktober: 6800 m
Vzpon napreduje po načrtu, a z velikimi tehničnimi težavami.
Tomaž je iz bivaka 3 odšel v lepem vremenu, vendar pa snežne razmere niso najboljše. Pogosto se mu vdira do kolen, naklon je večji od 75 stopinj. Na nekaterih mestih je Tomaž moral plezati po navpičnih ledenih ploščah, ki so precej votle. Plezal je po Karfjolnem grebenu, ki se na vrhu konča v skoraj neprehodnem labirintu velikih ledenih gob, ki visijo nad prepadom. Na koncu je moral Tomaž sneti nahrbtnik in skopati navpičen predor, da je prišel do kolikor toliko primernega mesta za bivakiranje.
V glavnem, danes Tomažu ni uspelo obvladati te ključne ovire, jutri ga čaka še približno dvajset metrov zelo zahtevnega tehničnega plezanja po slabem ledu. Med tem ko tole pišem zunaj pada mrak, Tomaž pa si koplje luknjo v ledu za bivak 4 na višini 6800m. V bazi smo vsi napeti in poskušamo Tomažu pokazati najboljše prehode a stena kakor da nima šibkih točk. Doktorica Anda je danes opravila manjšo intervencijo na Natašini nogi, odstranila ji je razjedo. Vreme za jutri kaže dobro. Pričakujemo da bo Tomaž prišel do sedla, od koder bo nadaljeval v južni steni, kjer ga čakajo malo manj razgibana a nič manj strma zasnežena pobočja do vrha neosvojenega vzhodnega Jannuja.
Pozdrav, Stipe
28. oktober: Tomaž že na 6500 metrih !!!
Pravkar sporočeno iz baze, da je Tomaž že na 6500 metrih !
Več novic ter nove slike sledijo čez nekaj ur. Spremljajte !
Uradne novice, Stipe:
Tomaž pleza naprej, zdaj je na približno 6500 m.
Vreme ni najboljše, a se nekako drži. Tomaž je imel nekaj težav z orientacijo v steni a je danes z malo pomoči iz baze našel kuloar ki vodi na začetek grebena proti vrhu Jannuja. Stena je nepričakovano komplicirana, tako da je na nekaterih delih plezal brez nahrbtnika, ki ga je kasneje vlekel za seboj. Sinoči je bivakiral v razpoki v steni. Danes je našel mesto za bivak pod veliko steno od koder bo jutri po kuloarju splezal do rame Jannuja.
Cel dan sem spremljal in usmerjal Tomaža z daljnogledom iz baze, zato s poročilom malo zamujam.
Toliko zaenkrat. Pozdrav, Stipe
Še malo dokler baterije držijo.
S Tomažem sem v stalni radijski zvezi. Zaenkrat se drži odlično. Na srečo v steni zaenkrat ni plazov ki bi ga lahko ogrozili, je pa zelo hladno, na njegovi višini – 25 ° C in veter. Računamo, da bo v dveh dneh stal na vrhu, vendar se pri taki steni nikoli ne ve. Neznanka je južna stena, katere se iz baze ne vidi in v katero bo vstopil ko prečka Jannujevo ramo. Tudi vrnitev bo zahtevala veliko previdnosti, a o tem kasneje.
Pozdrav, Stipe
27. oktober: Že na 6000 metrih
Flash news:
Stipe se je ravnokar vrnil s hriba v bazo. Tomaža je spremil do stene, v katero je šele danes vstopil, saj sta v bivaku 1 čakala dva dni na izboljšanje vremena. Trenutne obeti za naslednje dni so dobre.
Tomaž je do sedaj prešel višino 6000 metrov v steni in čakamo, da se javi preko radijske zveze.
Držimo pesti.
Novih slik zaradi težav z energijo zal se ni ( ta trenutek je pod Jannujem skoraj tema in sončne celice ne delujejo... ).
25. oktober: Tomaž pričel vzpon
Po zadnjih podatkih naj bi Tomaž danes pričel z vzponom...
20. oktober: Aklimatizacija
Pozdrav.
Včeraj sva se vrnila z raziskovalno aklimatizacijske ture. Bilo je več kot razburljivo.
Iz baze sva odšla 16.10. Prvih 300 m stene sva preplezala po fiksnih vrveh, nato pa sva se povzpela do višine 5500 m, kjer sva postavila šotor in prespala. Naslednji dan sva po zasneženi steni plezala do ostrega grebena, ki naju je oba presenetil s svojo strmino in neobičajnimi gobastimi oblikami iz snega, posejanimi ena preko druge. Za 200m višine in približno 500 m daleč sva potrebovala pet ur nevarnega plezanja. Na nekem sedlu na grebenu (6750 m) sva potem končno našla mesto za šotor in tam prenočila. Razgled je bil edinstven; Kangčendzenga, Talung in Kabru so se svetili v idiličnem popoldanskem soncu. Ledenik Yalunk se je raztezal kilometre daleč na jug in v daljavi zavijal desno proti Ramcheju kjer izvira reka Simbua Kola.
18.10.
Tomaž pleza proti vrhu Karfjolnega grebena in raziskuje možnosti sestopa. Po tveganem plezanju v labirintu gobastega in prhkega snega je okrog 12h stal na vrhu grebena, od koder se mu je odprl pogled desno v glavno steno. Ocenil je, da sestop po Karfjolnem grebenu ne pride v poštev zaradi prevelike nevarnosti. Z razgledišča se edina možnost vzpona kaze skozi 300 m visok kuloar, kamor sva se naslednji dan tudi spustila po vrveh. Spust na ledenik nama je omogočil raziskovanje pristopa k načrtovani smeri v glavni steni. Z ledenika sva prečila h kamnitemu stebru, kjer sva pustila šotor iz katerega bo Tomaž začel končni vzpon.
Tega dne, 19.10., sva se popoldan srečno vrnila v bazni tabor in po štirih dneh je končno sledila dobra večerja.
15. oktober: Kratke novice
13.10.: Danes smo plezali po slapovih, saj delamo na Tomaževi kondiciji. Vrnili smo se pozno. Jutri gremo dokončati raziskovanje poti, ki vodijo proti steni.
14.10.: Zmrzujemo v bazi. Cel dan je padal sneg in ničesar nismo mogli početi. Včeraj smo ponovno odšli na raziskovanje, kje bi morala potekati smer vzpona, po levi ali desni strani stene, saj je po sredini dostop pravzaprav nemogoč zaradi neprestanih podorov ledenih serakov. Tomaž je včerajšnji dan temeljito izkoristil za trening v spodnjem delu ledenika. Takoj, ko bo vreme dovoljevalo, gremo ponovno čez vertikalno granitno steno z leve strani preiskati dostop do ledenika pod glavnim delom stene.
15.10.: Včeraj nisem uspel poslati slik, saj je bilo vreme izredno sabo in sončne celice niso dovolj napolnile akumulatorjev za normalno delovanje. Varčujemo z energijo.
Danes zjutraj je posijalo sonce.
12. oktober: Končno postavljen tabor …
Včeraj smo končno postavili bazni tabor.
Opravili smo tudi posvetitev (Puja), ki jo je vodil neki lama, ki je ravno potoval proti indijskemu baznemu taboru pod Kangchenjungo. Indijci so se predvčerajšnjim povzpeli na vrh Kangchenjunge (8586 m). V odpravi so bili v glavnem člani indijske vojaške ekspedicije.
Puja oziroma posvetitev je pomemben dogodek v vsaki ekspediciji. Po lokalnem budističnem verovanju mora vsak, ki vstopi v kraljestvo bogov prositi za njihovo milost. Ker je Jannu oziroma Kumbakarna (speča boginja) eden od najsvetejših himalajskih vrhov smo z radovednostjo opravili Pujo. Domačini Šerpe so najprej zgradili majhen čorten (oltar) in z njega na štiri strani izobesili množico živobarvnih molitvenih zastavic. Na vsaki zastavici je zapisana molitev, ki jo prenaša veter s plapolanjem zastavice. V sredini čortena domačini prižgejo dišeče listje, katerega dim ugaja bogovom. Okrog chortena pa se razpostavi različno hrano in pijačo, ki se jo žrtvuje bogovom. Na koncu molitve vsi udeleženi vržemo v zrak zrna riža kot daritev bogovom. Na koncu se pa vsi prisotni gostimo s hrano in pijačo, ki je bila ravnokar posvečena.
Po Puji sva s Tomažem odšla proti levemu delu Jannuja. Najin cilj je bil raziskati pot za sestop. Vsak izkušen alpinist posveti veliko pozornosti načrtovanju sestopa. Prešla sva ledenik Yalung in prišla po 300 m visoko navpično steno, ki je najvarnejša pot za sestop, morda pa tudi za pristop k vzhodnemu Jannuju. Naš kuhar Yagat je šel z nama da vstopa v steno. Tomaž je našel pot med navpičnimi granitnimi ploščami in razpokami, poraslimi s travo, ki se jih da preplezati le z uporabo cepina. Ob koncu dneva, po negotovem in nevarnem plezanju sva se uspela prebiti do roba stene, kjer sva pritrdila vrv, ki nam bo olajšala ponovno raziskovanje pristopa in sestopa.
Pozdrav iz baznega tabora pod Spečim Bogom, Stipe
9. oktober: na 5000 metrih …
S helikopterjem smo 4.10 odleteli v mesto Tseram, od koder smo opremo z jaki pretovorili do Ramzea. To je planina, kjer domačini pasejo jake in ovce. Od tam smo z 30 nosači v dveh dneh uspeli prenesti na višino 5000m, na ledenik Yalung, ki je pravzaprav vznožje Kangchenjunge ( tretjega vrha po višini na svetu ) ter vzhodnega Jannuja. Med tem se je vreme, ki doslej ni bilo najboljše, popravilo in videli smo, da so nam nosači tovor prinesli prenizko, zato bomo morali danes in jutri preseliti celo bazo, popolnoma vso opremo, hrano in šotore dober kilometer bližje Jannuju. Kolikor vidimo, se je stena v zadnjih nekaj letih, zaradi sprememb v snežnih padavinah, spremenila in to na slabše. Jaz sem jo prvič videl leta 1992, ko sem se z slovensko ekspedicijo vzpenjal na Kangchenjungo. Zdaj se mi zdi precej bolj nevarna. V glavnem, jutri sledi preseljevanje, nato aklimatizacija na enem od okoliških vrhov in seveda študiranje prave črte vzpona. Toliko za danes, Pozdrav, Stipe
4. oktober: Na poti …
Odprava sporoča, da so v Katmanduju opravili vse potrebno in da odhajajo v Ramce.
Novica 04.10.: Tomaž Humar, Stipe Božić ter ostali člani odprave so prispeli v Katmandu ter sporočajo, da so na poti v Ramče in nato naprej proti baznemu taboru.
27. september 2004: Preko vzhodne stene na vrh Jannuja
Konec oktobra se Tomaž Humar na čelu štiričlanske odprave ponovno podaja v Nepal, kjer namerava preplezati še nepreplezano vzhodno steno Vzhodnega vrha himalajske gore Jannu (7468 m). Steno namerava preplezati sam v čistem alpskem stilu, in sicer v njenem osrednjem delu, z drugačno taktiko vzpona, kot so potekali dosedanji neuspešni poizkusi. Stena je visoka dobra dva kilometra, izredno strma, z največjimi težavami na višini prek 7000 metrov. Prav zahtevno plezanje na tej višini je alpinistom, ki so to steno že skušali preplezati, predstavljalo nepremostljivo oviro. Sestop je mogoč le preko stene same, kar prišteva ta vzpon med najbolj ekstremne alpinistične podvige današnjega časa. Vzpon naj bi se zgodil med 25. in 30. oktobrom in trajal pet do sedem dni. V baznem taboru bodo Humarja s kamero in fotografskim objektivom spremljali ostali člani odprave, zaradi česar bo vzpon mogoče spremljati tudi na spletni strani www.humar.com.
Povzeto po spletišču
Humar.com
Prevodi: Žiga Učakar, objave: Marko Čuk; Mi pa smo za njima pravili znake na katerih je manjkala strešica, nekaj tipkarskih, imena z angleškim zapisom ipd. – le zaradi boljše berljivosti.
Slike v galeriji: (http://tabla.xenya.si/gallery/humar fotografije so v dveh različnih velikostih; največji par meri 479 x 640 in 1061 x 1417) si je ogledalo, od 264 x do 452 obiskovalcev - stanje 01.11.04, preden sem objavil povezavo o zaključku