Nedeljski dnevnik, 02.04.1967 – Miran Satler: Znanka iz sosednje ulice
Nedeljski dnevnik, 2. aprila 1967
Znanka iz sosednje ulice
JESIHOVA PAULA
Posadila me je za mizo, natočila kozarec vina in nalila skodelico kave. Še vedno sem v dlani občutil hlad njene dolge hrapave roke, ki Si je zdaj prižigala cigareto.
Imel sem nekolikanj neugoden občutek; sedel sem nasproti ženske, ki ima precej moško frizuro in njen glas ter odsekane kretnje so me opozarjali, da sem v družbi izjemno odločne ženske.
Doslej je še nikoli nisem videl. Ne slišal, čeprav sem o njej bral, pa sem jo zato na začetku pazljivo ogledoval in šele potem objel tudi prostor, v katerem sva sedela.
Paula Jesihova lahko prestraši človeka; velike oči se zapičijo v vaše in ni potrebno kdo ve koliko sugestije, pa občutite, da ta par oči svedra v vas, neusmiljeno išče po vseh vaših kotih znamenj, ki bi mogla izdati, kdo pravzaprav ste, zakaj ste zašli k njej, ko jo v njenem samotarskem življenju le redko kdo zmoti.
Motijo jo; ljudje jo motijo. Zaprla se je pred njimi, umaknila za stene, ker želi mir, čeprav je prav njena notranjost tista, ki jo največkrat vznemiri in ji ne da pokoja.
Neprijetno mi je bilo, ker mi je zaupala delček družinskega življenja, s katerim je odgrnila temo labirinta, v katerem se znajde samo tisti, ki je teme vajen. Ona, Paula Jesihova, je bila vajena plezati k soncu, čim više, pa ji je zato takšna tema zoprna in neugodna.
To je bil moj čuden intervju. Premalo je s tem povedano; tako skrivnosten se mi je zdel, ne samo zaradi gostiteljice, ampak tudi zaradi okolja, v katerem sem se znašel. Pred seboj nisem imel koščka papirja, samo skodelico kave in kozarec vina, v desnici ne svinčnika, ne peresa. Stiskal sem jo v žepu. Hotel sem jo ogreti, kajti moja dlan je bila še vedno hladna od njene.
Upirala se je vsakemu vprašanju, pa je le govorila.
"Na lepem se mi je zazdela, potlej, ko sta se od nekod vzela dva kodrasta psička in siv golob, kot ena izmed gospa, ki jih je risal v svojih delih Charles Dickens. Temačnost, ki visi povsod v tej njeni sobi, ni prav nič manj temačna, čeprav je nekaj Tratnikovih slik podobnih oknom v steni; te odpirajo razgled na Paulo Jesihovo, ko je bila mlada, nekoliko starejša in nekoliko bolj starejša.
Slike niso prašne; prah bi bil kot pajčevina v kotih oken in zastiral bi pogled v preteklost, v mladost ženske, o kateri je generacija pred vojno govorila kot o neustrašeni Pauli, ki so jo gore vzele za svojo in jim je bila ona dobra, hvaležna hči.
— Ne maram biti kulisa, da bi me vlačili gori in doli, je ena njenih misli. Ta jo je prignala semkaj, pod ta vlažen strop in med zidove, ki se ji mrzli režijo. Morda so v teh zidovih kosi skal, ki jih je svajčas premagala, zdaj pa se maščujejo in je ne grejejo.
Veliko moškega je na njej. Nosi dolge hlače; najbrž ne samo zaradi praktičnosti, ampak zaradi občutka, da mora v njenem domu nekdo nositi hlače. Kadi počasi, vendar neprekinjeno. Tudi v njej ogenj nikoli ne ugasne Kot plavž je. V njej krivica gori, pa ne izgori. Zato zna biti na videz zadirčna, jezna, neprijazna, celo cinična, zna tudi kar krepko zakleti.
— Ubogajte me, ne pišite o meni, vam dobro želim! To je bila druga njena ugotovljiva misel.
Zakaj ne bi pisal o ženi, ki je obdobje svojega življenja posvetila našim goram. Bile so ji potica in previsi v njih dom. Preveč moško se včasih obnaša. To so ji dale gore, družba med vršaci in boj z njimi. To zahteva moža in ne žensko. Če pa ženska uspe med njimi, če jih ukroti, mora imeti posebno silo: ne mehak pogled in nič spogledljivosti; dlan, ki ni mah, in voljo, ki je jeklo. Jesihovi Pauli se pozna, da je bila takšen silak.
Za trenutek se zdi, da je jezna na vse, na ves svet. Tudi name je zlila jezo.
Če je ženska ženska, mora imeti v sebi nekaj ženskega.
In to so solze, če ničesar več drugega nima. Paula Jesihova je sicer postala nekajkrat solzna, ampak tem solzam nisem verjel. To so bile solze jeze, trme, vztrajnosti, to so bile solze zaničevanja. To so bile solze, polne saj, solze, polne pelina.
V potoku takšnih solz ne bi ničesar živelo; kamni bi postajali pesek.
Pa sem dočakal tudi pri Pauli Jesihovi ženske solze; to je bil venec lepih solz in zdi se mi, da mi je Paula Jesihova bolj hvaležna zanje, kot sem ji hvaležen sam. Prebudila se je v svoji samotarski zakrknjenosti, v sebi je začutila še žensko, premaknilo se ji je v prsih. pa ne, da bi pomislila na ljudi, ti niso vredni tega, zanje ima solze pelina, ampak nežno je jela pripovedovati o svojem golobu, psu, o še enem golobu in še o enem psu, ki ga je srečala, ko je na moč deževalo, pes pa ni imel strehe nad sabo, in o mulah, ki so nosile na Vršič hrano in o ranah na teh mulah, ki so jim jih prizadeli surovi vodiči.
Siv golob, ki ga je Paula Jesihova našla in rešila smrti in ki ima že iz gnezda strte peruti, hodi po podu in z očmi, ki so lešnikove barve, spremlja vsako kretnjo gospodarice. Ker ne more zleteti niti za ped visoko, ima razpostavljene pred svojim domom v kotu sobe različne velikosti škatel, ki so kot široke stopnice. Njegovo gruljenje se mi zdi kot ena sama pesem hvaležnosti. Zagotovo vem, da mi je ta sivi golob pripovedoval, da ni bolj drobnega bitja na svetu zanj, kot je dobra gospodarica.
— Odšla sem ven na, cesto. Lilo je kot iz škafa. In sem ga zagledala. Mokrega psička. Stopila sem k njemu, ■ta je stekel. Hotela sem ga peljati k meni, da bi se revše pogrelo in osušilo. Pa se ni pustil ujeti. Stekel je nekaj korakov naprej in počakal, jaz pa za njim. Dež pa je lil, kot bi se igral z nama. In tako sem prišla s kužetom v Štepanjo vas. Čez teden dni sem, zvedela, da so ga ubili. Na njenih licih so bile ženske solze.
— Se spominjate gora? Hotel sem, da bi še jokala, ker je bila srečna, da je lahko.
— Poznate Kugyjeve spise o gorah. Ti so zame katekizem! Njena tretja misel, o kateri pa ni spletla štren. Preveč je lepote v njih, preveč miru. da bi dregnil človek v ta sveti svet.
Čuden je bil ta moj intervju. Koliko sem vprašal in koliko slišal, ampak vse se je združilo v slap vtisov, za katerim se pravzaprav skriva človek, ki nikoli ne bo povedal, kdo v resnici je in kaj je hotel v življenju in kaj je želel napraviti iz življenja. Tega ne bi povedal ne v spovednici in ne golobu, ki samo gruli, ne ogledalu. Spovednica bi ostala prazna, ogledalo razbito, golob pa bi ostal nem.
Morda bi jezerce, tam kje nasproti Jalovca, jezerce v gorah, podobno očescu, smelo potopiti vase, kar bi mu Paula Jesihova izdala. In kar bi mu zaupala, jezerce bi ostalo bistro, takšno kot se je rodilo, saj vase ne bi potopilo niti ene same laži.
In ker moj intervju ni bil na obrežju takšnega jezerca, sem srečanje s Paulo Jesihovo opisal tako, kot sem ga.
Vem pa, da tudi meni ni lagala.
MIRAN SATTLER