Tomaž Jakofčič: Zimska sezona je bolj ali manj končana, kopna, skalna pa se še ni razcvetela.
Zdravo!
Konec zime je povzročil nekakšen alpinistični vakum. Temperature so v dolini že tako visoke, da večini alpinistom bežijo misli v kopno skalo. Le ta pa se še vedno ne ponuja za vsakim vogalom. Plezanje v južnih stenah naših gora je že po nekaj dneh sonca mogoča a ob prisotnosti oblakov še vedno neprijetna, vsaj v višje ležečih stenah. Nekaj novic se je vseeno nabralo.
Rjukan
Dajmo najprej še eno hladnješo. Nekaj članov AO Kozjak se je odpravilo na Norveško, v Rjukan kjer je sezona lednega plezanja (vsaj za osrednjeevropske alpiniste) nepredstavljivo dolga. Tam so plezali med 8.in 15.marcem. Sara Slemenšek Avšič, Jakob Roter in Jernej Ženko so preplezali nekaj slapov v okviru pete stopnje. Slednja dva sta ob Jakobovem vodstvu uspela tudi v znamenitem Liptonu. Slap, ki je dobil ime po značilni rumeno rjavi barvi, se baha z oceno WI7. Najzahtevnejša je prečnica med dvema svečama. Jakob je skromno dejal, da bi mu v teh razmerah prisodila bolj WI 6.
Tudi pri nas...
...se še najde kak zimski vzpon. Poleg grap v Mali Mojstrovki sem zasledil tudi vzpon v velikopoteznejši Kugyevi smeri v severni steni Škrlatice (IV, 3, 500 m). Plezala sta Rok Potočnik in Luka Kramarič (AO Kranj).
Nova generacija bodočih gorskih vodnikov je imela teden dni dolg sklop šolanja vodenja v grebenih in snežnih smereh v naših gorah. Jan Slapšak, Tadej Krišelj ter Jurij Hadnik so z inštruktorji Miho Habjanom, Luko Stražarjem in vodjo Urbanom Ažmanom zaradi svežega snega plezali predvsem plazovno varnejše grebene. Obiskali so Orličje, prečenje Vrtače, Na Možeh, Veliki greben, Zeleniške špice, Vetrne police v Raduhi in za konec greben v Mrzli gori preko Matkovega okna. V danih razmerah so vse omenjene smeri zahtevale več kot se zdi in posledično tudi dale več.
Marko Volk, Žiga Rojs in Samo Supin so prešaltali na skalo. V njihpvem običajnem pomladnem igrišču, južni steni Klemenče peči so v desnem delu, preplezali novo smer . Ne joči friko je ob treh raztežajih dolga 110 metrov in v treh raztežajih ponudi težave 6b, 7a in 4a+. Smer so opremili s svedrovci in nekaj klini, nekaj frendov pa bo vseeno prilo prav. Hudomušno ime smeri nas pušča v ugibanju ali se le ta obrega ob lepo sosednjo smer ali na overall stanje sloveskega alpinizma. Morda niti eno niti drugo!
Pakla
Petra in Luka Stražar sta bila v Paklenici, tri dni in bilo je ful dobr! Kako tudi ne, prijetno toplo vreme in morje že sama po sebi dodata k prijetnemu razpoloženju. Če pa so posredi še novi medeni tedni po Lukovi dolgi odsotnosti, 45 dni je namreč delal kot vodnik na Antarktiki, je čudno, da sta sploh prilezla iz apartmaja in šla kaj plezat. A sta in to dobro. Senza Pieta v Debelom Kuku je bila bolj za zraven. Ostala dva vzpona pa sta bila Življenje (VIII, 200 m) in Jenjava (7a+, 350 m). Prva vzorčni primer kako bi Paklenica morala izgledati in druga, primer karakternega pohabljanja plezalne smeri. Smer Življenje premore odlično skalo, zanimive prehode, dobre možnosti naravnega varovanja in nobenega svedrovca. Alpinistom s solidnim plezalnim nivojem predstavlja eno najbolj zadoščenja vrednih smeri v Paklenici. Jenjava, na drugi strani, je nekdaj tresla hlače alpinistom. Po uspešnih vzponih v tej smeri so se ob olajšanju, spili hektolitri piva. A so jo pred kakimi 15 leti (filing za čas zgublja ostrino) prevrtali v brezoblično, skorajda brezvezno smer. Pezzolato je namreč z vrtalko šel v smer po načelu kjer je bil klin, naj bo sveder.
Seveda, Paklenica (oz tamkajšnji foteljaši) so pred desetletji zavohali, da je potrebno nametati svedrovce po večini obstoječih smeri in narediti čim več, po otroško navrtanih, dolgih smeri, tudi po vsem grmovju levo in desno od kanjona. Da bodo prišle plezalne in neplezalne horde iz cele Evrope in spremenile kultno plezalno področje v Las Vegas. Seveda, lokalni živelj si mane roke a vprašanje je ali ne bo nekoč (ali celo kmalu) prišlo do nasičenja, overdoze folka ter nostalgičnega, morda obžalujočega pogleda nazaj v mirno preteklost? Verjetno zgolj za hip in še to samo s strani kakih zasanjanih čudakov. Ostali bodo ob bilanci le zadovoljno predli.
Eden od protagonistov pametnega vrtanja v Paklenici, legenda tamkajšnjega plezanja, Boris Čujić, se je ob minuli nesreči v steni Stuba oglasil in podal razlago poteka dogodkov- Ta bo preprečila preobširne gostilniške debate in analize. Nesreča se je zgodila (ob spustu) na zadnjem sidrišču za spust v smeri Michelini 4. Na polici kjer se nahaja spust, je ponesrečenec prečil (nevarovan, po lahkem svetu), levo navzdol a obremenil večjo lusko, ki se je odlomila in povzročila fatalni padec.
Izpiti za alpiniste
V aprilu so na sporedu redni izpiti za alpiniste. Rok za prijave je ponedeljek, 31. marec 2024 in zbirajo se izključno preko Naveze. Usposabljanje v Navezi najdete kot KA Športno treniranje - planinstvo-alpinizem - modul alpinist. Prijavo lahko odda le društveni skrbnik sistema ali načelnik odseka, ki ima dostop do Naveze. V drugačni obliki prijav ne sprejemajo. Posebna pet članska komisija bo pregledala ustreznost prijav do petka, 12. aprila 2024.
Sam lahko (godrnjaje) pripomnim le, da je z leti zahtevnost postopka prijave za pridobitev naziva Alpinist že prekosila postopek dvigovanja padlega soplezalca (brez uporabe sodobnih škripcev). A verjetno je za takšno mnenje kriva le moja informacijska nepismenost.
Ajd lepo bodite in srečno v stenah!
Tomaž Jakofčič