Polet, 1. januar 1951 - Marjan Perko: je nekak »oče« naših alpinistov.
Polet (leto VI, 1951, št. 1): 1. januar 1951, stran 5
Ob 40-letnici uspešnega dela v planinstvu, 30-letnici v alpinizmu in 25-letnici v gorski reševalni službi
Kaj pravi Čopov Joža
o razvoju našega alpinizma
Pred kratkim me je pot zanesla na Jesenice. Ob tej priliki sem pohitel k Joži, s katerim vedno kaj pokramljava saj veliko ve, z nasveti vedno rad pomaga, sploh pa je nekak »oče« naših alpinistov.
Čopov Joža se je rodil 27. marca 1893 na Jesenicah. Je delavec ter dela v železarni od mladih nog. Že njegov oče je koval železo in držal za žico. Od njega je Joža prevzel delo ter pri tem pokazal vse svoje sposobnosti, ki so ohranjene že v rodu. Kljub starosti še vedno drži za klešče in se kar ne more ločiti od tovarne.
Pri njem se počutiš kot doma. Marljiva ženka ima vedno kaj za na mizo. Ni dolgo tega kar je Joža oženjen. Sedaj ima družino, kratkočasi ga enoletna hčerkica. Svojo družinico ljubi nad vse, obožuje malo Mojco, ki je taka kot zrela češnjica. Tu pa pokaže Joža svoj ponos in veselje; čeprav je že toliko osivel vendar še vedno odseva iz njegovih živahnih oči pomlad. Dobra volja ga spremlja vsepovsod.
V pogovoru sem mu stavil nekaj vprašanj, ki bodo bralce gotovo zanimala. V prvem bi vam omenil, da je Joža pričel delati v planinstvu leta 1910, ko mu je bilo komaj 17 let. Takrat gotovo še ni slutil, da mu bodo hribi prinesli slavo in da jih bo tako vzljubil. Plezati je pričel leta 1921, ko se je pridružil skalašem, takratnemu alpinističnemu društvu.
Preden je pričel je še nekajkrat krepko potegnil iz pipe, puhnil v zrak ter pričel.
»Ja, takrat smo plezali čisto drugače. Tega, kar imate danes, nismo imeli. Prve plezalnike sem videl, ko so Nemci plezali Bavarsko smer v severni steni Triglava, ravno tako kline, vponke in dobre plezalne vrvi. Vse to smo si morali preskrbeti sami. Ponavadi smo si vse izdelovali sami, smo pa tudi vse to bolj cenili kot danes mladina. Za plezalnike sem si izposodil pri gasilcih konec gasilne cevi, ki so najbolj odgovarjale za podplate. Danes pa vse pleza z gumijastimi podplati.«
Za alpiniste, ki so povezani le z vrvjo, je bolje, da ne gredo v gore
»Pred vojno sem največ plezal. Takrat je bil moj najtežji vzpon Gorenjska smer v Triglavu. Bil sem tudi na Mont Blancu v Franciji, dalje na Matterhornu, Rothornu, Teschhornu, Domu in Weisshornu, ki se mi je zdel najtežji. Plezal sem v avstrijskih gorah in po osvoboditvi tudi v Albaniji, v Prokletijah z Andrejem Župančičem. Po vojni pa sem plezal v severni steni Trigiava, ki mi je bila že od nekdaj najbolj priljubljena. V tej steni imam 6 prvenstvenih plezalnih smeri. Na vrhu samem sem bil čez dvestokrat. Stena me je vedno in vedno privlačevala, saj sem našel v njej polno zanimivosti in kaj novega.
Moja največja želja je bila preplezati centralni steber severne stene. Oči so vedno znova iskale prehodov. Sam sem se mnogo bavil z mislijo in načrtom tega vzpona. Sam Comicci, slavni italijanski plezalec, ki je bil v Vratih, mi je dejal: Sinjor Kop nič bati, treba le zlesti v steno in prijeti za skalo. Sploh pa, kamor pridete vi, ne boste imeli težav. Saj ste zrasli na terenu, ki je za nas nenavadno krušljiv.
Takrat so moje želje niso uresničile. Vzpon sem poizkusil leta 1945 s Pavlo Jesihovo. Po štiriletni okupaciji sem zopet stopil pod triglavsko steno, po kateri sem vsa leta tako hrepenel. Moja volja za zmago v stebru je bila neuklonljiva. Svoj načrt sem obrazložil Koreniniju in Potočniku. Slednji mi je dejal: »Če boš pa ti to smer preplezal gor, bom pa jaz svojo v Široki peči nazaj do.« Toda jaz nisem popustil in tako sva s Pavlo, četudi z največjim naporom, steber le premagala (v steni ju je zajelo slabo vreme, tako da sta morala tri noči spati v steni, op. pisca).
Izmed mojih 65 prvenstvenih vzponov je centralni steber v Triglavu (sedaj imenovan Čopov steber) najtežja (Joža je zadnji del stene izplezal sam. To dejanje je bilo za njega in njegovih 53 let nekaj nenavadnega, za kar mu izreka vsa alpinistična javnost pa tudi inozemci, ki so bili letošnjo sezono pri nas, veliko priznanje, op. pisca). Pri mojih vzponih so sodelovali največ tov. Tominšek, Potočnik in Frelih. Najmočnejša vez med nami ie bilo tovarištvo. Alpinisti, ki so povezani samo z vrvjo, je bolje, da se ne podajo v gore.
Tu sem Joža prekinil v pripovedovanju. »Danes se mnogo govori o razvoju mladine. Kakšno pa je Tvoje mnenje?«
Joža se je nekoliko zamislil, ponovno prižgal ugaslo pipo, ter nadaljeval:
»V predzadnji številki našega Planinskega vestnika sem čital članek Ceneta Malovrha, ki se dotika ravno vprašanja mladine. Članek je dober, saj odpira vprašanje osnovnih napak, ki jih greše posamezniki, ne pa vsi. Morda je včasih malo preoster. Današnja mladina je na pravi poti, saj je dosegla v teh letih uspehe, ki so nam jih priznali tudi inozemci. Spominjam se samo na besede dr. Juga, ki mi je rekel že takrat: »Graditi moramo alpinizem in ga dvigniti na raven inozemcev«. Po njegovih smernicah smo se ravnali vsi takratni plezalci, saj smo stremeli za tem, da dosežemo iste uspehe. Razumeti pa je treba, da smo bili takrat šele v razvoju.«
Zopet sem prekinil Joža z vprašanjem »Med alpinisti si zelo priljubljen. Kako gledaš na uspehe in kakšen odnos imaš do mladine?«
»Pri vzgoji v alpinističnih odsekih je treba polagati največjo pozornost predvsem na odnos do mladine. Važno je, da se stari od mladih ne odtuje kakor tudi obratno. Priznavati je treba uspehe, tako od starih, kakor od mladih. Bodočnost alpinizma je sedaj odvisna od mladih. Mi jim bomo z izkušnjami in nasveti pomagali. Kritizirati moram nekare napake posameznikov do mlajših. Če iz naše srede zraste mladina ter nas preraste, je to samo po sebi razumljivo ter vsakemu učitelju le v užitek in ponos. Na žalost pa tega ne razumejo vsi.
Doseženi plezalni vzponi so odlični. Še nikoli se nismo dvignili tako visoko. Vendar nam ti uspehi ne smejo zmešati glave. Tistih, ki so iskali v gorah slave in sebe, ni več med nami. Mladina danes igraje pleza zelo težke smeri, vendar naj se ne polaga pozornost samo na to. Ne smemo vzgajati samo plezalcev, temveč predvsem plezalce-planince, ki ne bodo videli samo stene, ampak tudi naravo. Gore so tako ustvarjene, da vsakdo lahko dol sede, ter uživa lepoto, pri tem pa naj pazi, da ne sede na »rožce«. Naša mladina vse premalo ceni svojo zemljo; lahko rečem, da jo še vse premalo pozna. O odnosih mladine do mene lahko rečem, da ima takšne kakor jaz do nje. Reči moram, da sem na tako vzgojo v naših alpinističnih odsekih ponosen.«
»V teh letih je bilo precejšnje število nesreč. Kaj praviš k temu, Joža?«
Tedaj je postal malce bolj zamišljen.
»Danes je sicer več nesreč, toda to je razumljivo, ker je tudi razvoj večji. Ponesrečili so se večina samo začetniki, ki jim je treba več vzgoje. GRS bo morala v tem pogledu ne samo reševati, temveč tudi več pomagati pri vzgoji, da se taki slučaji že vnaprej preprečijo.«
»Kot najstarejši član GRS imaš gotovo najboljše vpoglede v delovanje GRS. Kaj pa bi morala GRS ukreniti, da se delo izboljša?«
»O tem nočem dosti govoriti, dam le svoje mišljenje. Napake so se pokazale v vodstvu samem. Včasih smo reševali pereča vprašanja vsi, danes jih samo eni. Ravno tako je z reševanjem. V GRS se pojavljajo zaključene »družbice« ki ljubosumno čuvajo svoje vrste in privilegije (ker jim PZS nudi vso opremo in nagrade pri reševalnih akcijah). Pri celotnem delu in reševalnih akcijah ne sodelujejo vsi. Predvsem je treba pritegniti mladino. V letošnjem letu se je izkazala bolje od starih reševalcev, pri katerih že opazimo komoditeto. Če se gre za reševanje ponesrečenca iz stene, lahko odločajo o njegovem življenju ure in celo minute. Isto je pri takozvanih reševalcih »nosačih«. Sploh mora biti reševalec, če že ima ta naziv, sposoben vsakega reševanja. Tudi odnos do starejših ni bil povsem pravilen.«
Tu je Joža obmolknil; zato sem ga vprašal v čem se kaže ta nepravilnost.
Pričel je z nekoliko tišjim glasom. »Nad 25 let delam v gorski reševalni službi. Sodeloval sem v 40 primerih reševanja tovarišu in pomoči potrebnim sem vedno pomagal. Tudi to leto imam reševalne akcije. Ne vem, kaj sem zagrešil, da me je hotelo vodstvo GRS izločiti iz svoje srede. Takozvani zaslužni znak, ki mi ga je obljubljal Župančič, naj bi bil nekaka tolažba zame in vse ostale.«
Vso živahnost in veselje na obrazu so mu pokrile gube. Zdelo se mi je, da je zlezlo nanj vse breme šestdesetih let. Nisem mu mogel odgovoriti, mislil sem si le: »Ali ne delajo Joži krivico? Vsi vemo, kolikšno je njegovo delo in koliko topline je v njegovem srcu. Zdaj pa mu hočejo vzeti to, kar je tekom let in dela trdo zaslužil?«
Poslovil sem se. Podal mi je roko in rekel »Pozdravljen! Ko pa vkup pridemo, se spet vidimo!« In spet je bil nasmejan in takšen kot je le naš Joža ...
Perko Marjan
Poobjava je na nekaj mestih nekoliko spremenjena: zaradi lažjega razumevanja smo dodali nekaj vejic in popravili napačne zapise imen.