Naš Stik maj-2005: Da bi pa bil izlet res »zdrav«
Najprej je zdravje
Kakšen prigrizek
hraniti v nahrbtniku?
Ljubitelje pohodništva so do zdaj sicer še redki sončni dnevi že premamili, da so si oprtali nahrbtnike in jo mahnili v naravo. Večina ljudi se poda navkreber predvsem zaradi sprostitve, stika z lepim okoljem ter ne nazadnje zaradi ohranjanja in izboljšanja psihofizične kondicije. Da bi pa bil izlet res »zdrav«, je treba tudi na takšnih izletih paziti na primerno prehrano.
Koliko hrane, predvsem pa kakšno shraniti v nahrbtnik, je odvisno od številnih dejavnikov, med naj-pomembnejše pa sodijo letni čas, dolžina in tehnična zahtevnost ture ali pohoda ter možnost oskrbe v planinskih kočah.
Letni čas je lahko povezan z drugimi naštetimi dejavniki: če se odpravljamo na izlet pozimi, lahko trajajo zaradi krajšega dne ture dva dni, pot je takrat zaradi snega, ki otežuje hojo, praviloma bolj zahtevna, pa tudi koče so večinoma zaprte.
Pri izbiri hrane v takih primerih je torej treba upoštevati, da bo telo zahtevalo več in bolj kalorično hrano, po možnosti toplo, kar pomeni, da je treba vzeti dodatno opremo - kuhalnik in posodo.
Podobno je treba količino in vrsto hrane prilagoditi načrtovani dolžini ture. Pri krajših je dovolj, če imamo le pijačo in nekaj energetsko bogate hrane, pri daljših pa je priporočljivo poskrbeti za vsaj dva obilnejša in topla obroka, ki jih ponujajo koče, med potjo pa še dva do tri prigrizke. A četudi je pot kratka, je velikokrat lahko tehnično zahtevnejša, zato je treba upoštevati tudi to dejstvo, dodati še nekaj energetske hrane, predvsem pa dovolj vode. Se zlasti, če v bližini ni planinskih koč ali pa so zaprte - večina naših koč je namreč praviloma odprta od junija do oktobra. V tem obdobju so dobro založene, zato si s hrano na poti ni treba delati velikih skrbi.
Najpomembnejša je voda
Poleg navedenih dejavnikov je vseka-kor dobro vedeti tudi kaj o porabi in sestavi hrane, ki jo je priporočljivo dati v nahrbtnik. Kakor svetuje dr.
Stojan Burnik, vzamemo v gore hrano, ki je preprosta za pripravo in uporabo, polnovredna, težko pokvarljiva, pestrega okusa, zdrava ter jo ne nazadnje radi jemo. Vsebovati mora ogljikove hidrate, maščobe in beljakovine, vitamine, rudnine in soli ter vlaknine, predvsem pa dovolj vode, ki jo potrebuje telo za proizvodnjo energije. Najbolj učinkovito gorivo za mišično delo so ogljikovi hidrati, saj pomenijo hitro dosegljiv vir krvnega sladkorja, so lahko prebavljivi in dajejo na liter porabljenega kisika veliko več energije kot maščobna ali beljakovinska hrana. Nahajajo se v žitih, zelenjavi in sadju. Prav tako pomembno gonilo pri telesnih obremenitvah so maščobe oziroma maščobne kisline, vendar jih potrebuje telo sorazmerno malo, le približno štiri grame linolne kisline na dan, zato jih tudi na poti uživamo zmerno, dobimo pa jih lahko v mesnih izdelkih ter semenkah.
Beljakovine, ki so potrebne za rast, vzdrževanje in obnovo poškodovanih tkiv, so pri zagotavljanju energije mišicam manj pomembne. Na dan potrebujemo od enega do dveh gramov beljakovin na kilogram telesne teže, dobimo pa jih v mleku in mlečnih izdelkih, jajcih, žitih, stročnicah in mesu. Za pravilno delovanje potrebuje telo tudi rudninske snovi in minerale ter vitamine, ki jih dobimo v zdravi uravnoteženi prehrani, predvsem v svežem sadju in zelenjavi. V normalnih okoliščinah umetno dodajanje teh snovi to-rej ni potrebno, z znojenjem pa jih hitreje izgubljamo, zato jih je priporočljivo nadomestiti s pitjem različnih napitkov, vendar pri tem ne smemo pretiravati, je opozoril dr. Burnik. Prav zadostna preskrba organizma s tekočino, najbolje vodo, je v gorah veliko bolj pomembna kakor hrana. Pri celodnevnem povečanem naporu potrebuje telo vsaj štiri litre več tekočine kot običajno, odvisno od intenzivnosti hoje in vremenskih razmer. Priporočljivo je, da pijemo med turo, vendar majhne količine, saj se iz črevesja v eni minuti ne more vsrkati več kot 15 do 20 mili-litrov tekočine. Večje količine zaužije-mo pred turo in po njej. Pitje alkohola v gorah dr. Burnik odločno odsvetuje, saj pospeši dehidracijo in uničuje vita¬mine.
Večkrat po malo
Temeljno načelo prehranjevanja v gorah je, da jemo večkrat po malo, vsaj dvakrat na dan pa topel in obilnejši obrok, ki je bogat z ogljikovimi hidrati. Na daljših turah je priporočljivo, da jemo tudi spotoma ali ob krajših postankih. Okrepčamo se z raznimi kaloričnimi ploščicami, suhim sadjem, oreščki ..., vendar pa podobno kot z energetskimi napitki ne gre pretiravati, saj lahko povzročijo zapeko in drisko. Prvo povzročijo preveč energetsko koncentrirana in težko prebavljiva hrana ter sami suhi obroki, drugo pa preobilen in le eden obrok v dnevu, premrzla pijača, snežnica ali celo preganjanje žeje s snegom. Zaradi navedenih precej neprijetnih posledic je treba poskrbeti, da bo hrana v hribih uravnotežena, predvsem pa, da bo zagotovi-la telesu dovolj hranljivih snovi.
Simona Bandur
Povzeto po članku na spletni strani med.over.net