Janez Pikon: Leseni stan s hlevom na gorskem travniku s pašnikom, zahodno pod gozdičem Trölce so le še blede sledi iz preteklosti. 
Med planino Za Malim vrhom in nekoč obsežnimi Rauharskimi rovti v hladnem jutru in pod gozdnim predelom z vmesnim gozdičem Trölce je že opaziti tudi redčenje meglic, kjer sončni žarki že prebijajo gosto meglo. Dosežem planino Za Malim vrhom in nadaljujem po gozdni cesti južno ob Trölcah do gorskega travnika Zimove Kaluže (Na Kalúže, Na Kalúžah), območje odkoder se kasneje preko gozda na Rižcah spustim nižje na vas Ravne. Megla je ravno dovolj visoko, da me pri prečenju ne bo ovirala, čeprav poraščeno in opuščeno območje severno pod Malim vrhom zahteva, zaradi strmega pobočja zahodno nad sotesko Srnjak, tudi previdnost.
S prečenjem pod poraščenim predelom Trölce nad planino Za Malim vrhom vstopim na območje gorskega travnika, kasneje pašnika Zimove Kaluže (Na Kalúže, Na Kalúžah), ki se razprostirajo nad bivšimi Ravharskimi rovti. Na zdaj poraščenem pobočju z manjšo krnico v rovtu poizkušam izslediti Zimov leseni stan s hlevom, kjer sledi le teh ne izsledim v snegu, prečim in se spuščam vedno nižje, tako kar dobro napredujem in opazujem po včasih veliko bolj poznani okolici. Po gozdni cesti mimo bivše drevesnice na Rižcah in za odcepom v smeri Volčjih jam in rovtov na Strmah zavijem na slepo in gozdno cesto. Vodi mimo opuščene in porušene logarnice (logar Iskra Franc je bil zadnji, ki je skrbel za leseno kočo, tudi prebival je v njej, kasneje so logarnico podrli). Zlagoma se spuščam nad predelom nad sotesko Srnjak do vrtače, kjer prečim električni daljnovod za oskrbovanje smučišča Koble.
Dosežem Klemenčn rovt, počutim se kar bolj domače saj mi je teren že bolj poznan, opazim tudi podrte Klemenčne svisle nižje. Postojim pri še opazni groblji v zgornjem Dolinarjevem rovtu. V spomin prikličem dneve, ko sem tukaj sredi šestdesetih z Dolinarjevim starim atom in stricem Francom kosil travo »v ta dolgem rovtu.« Povsod je vse zaraščeno, (kaj bi dejal Dolinarjev stari ata, če bi videl njegov »ta dolgi rovt« danes. Vedno me je učil, naj bom še posebno pozoren na podrastje in grmovje, tega je potrebno s koso temeljito oklestiti, da se prehitro ne zarašča, držal sem se njegovih navodil, toda večkrat sem ga s strani in tiho opazoval, kako je za menoj popravljal in še bolj temeljito s koso otolkel grmovje.
Tokrat sem se prav na tem pobočju le stežka prebijal skozi gosto grmovje nižje proti vasi Ravne. Prijetni spomini ni kaj, spustim se pod Klemenčnimi svisli v Dolinarjev »ta okrogli rovt,« nižje in naprej nad Brdmi v Cjanov, Rožmanov in Tubejov rovt, kjer se moje potepanje konča.
Janez Pikon