Tone Škarja za uvodnik Obvestil PZS - pred redno skupščino
Kam plovemo
in kam bi radi?
Planinci se združujemo v društva, klube, zveze zaradi svojih interesov, svojega veselja. Le organizirano, torej s skupnimi močmi, si lahko gore prilagodimo za gibanje in bivanje, si lahko pomagamo ob težavah in nesrečah, si lahko tiskamo vzgojno in vodniško literaturo, se obveščamo in izmenjujemo vtise, mnenja in doživetja v skupnih glasilih, in – ne nazadnje – celo dosežemo, da se s kakim vzponom na najbolj zahtevne gore postavimo pred ostalim svetom, pred drugimi narodi. Seveda večina planincev, ki hodi po poteh in spi v kočah, ko (in če) bere knjige o Himalaji, ko posluša o gorskih nesrečah in reševanju, o tem ne razmišlja. Za to, da vse to deluje, skrbi le peščica, večina pa jim to delo, sebi pa ugodnosti, omogoča s plačilom članarine, z ocenjevanjem in potrjevanjem njihovega dela. Za stvari na društveni ravni skrbe planinska društva, za skupne zadeve pa Planinska zveza. S članarino si planinec zagotovi ugodnosti pri prenočevanju, zavarovanje v primeru nesreče, lažji in cenejši dostop do izobraževanja v posameznih planinskih veščinah, predvsem pa se vključi v družbo ljudi podobnih nagnjenj. Obenem pa s članarino solidarno prispeva del sredstev za delo planinskega društva in predvsem pomaga prej omenjenim »peščicam«, da lahko skrbe za planinsko »obče dobro«. Tako se članarina že tradicionalno deli na dve približno enaki polovici: eno polovico si planinsko društvo obdrži za svoje delo (ki ga predstavlja – potrjuje na vsakoletnem občnem zboru), drugo polovico pa nakaže »v Ljubljano« - Planinski zvezi Slovenije, in ta jo upravičuje s poročili in načrti na vsakoletni skupščini. Slovenci nasploh, in ne samo planinci, pa imamo težavo z razumevanjem, da moramo prav za vse, kar želimo ali moramo imeti, poskrbeti – torej tudi plačati – sami. To vsak zase dobro ve, za skupne zadeve pa naj poskrbi nekdo drug. A tega drugega ni nikjer, oziroma je, a mu moramo to mi omogočiti – s plačilom stroškov, seveda. Če že od »navadnih« planincev ne moremo zahtevati, da bi kaj dosti premišljevali o tem (navsezadnje jih zanima predvsem hoja v hribe), pa ne moremo mimo odgovornih funkcionarjev, torej predsednikov društev in celo meddruštvenih odborov. Nerazumljivo je, da nagovarjajo ljudi, naj plačajo le neko interno (protizakonito) članarino samo za društvo, ne pa tistega dela »za Ljubljano«, kot zaničevalno rečejo predpisanemu delu za PZS. Pri tem se ne čutijo dolžne povedati, kaj dajo oni (PD) članu za tisti društveni del, hkrati pa mu zamolčijo, da so ga s tem spravili ob nezgodno zavarovanje, ob popuste v kočah, ob možnost planinskega izobraževanja in podobno. A to je – kot rečeno – že simptom slovenske nedržavotvornosti, ne le planinske nesolidarnosti. Pri vsem tem se pa ti (ne)odgovorni planinski voditelji celo čutijo upravičene kritizirati, zavajati, ovirati, obenem pa se puliti za svoje potne stroške, kadar morajo na kak sestanek »v Ljubljano«. Potem se pa čudimo, da Gorska reševalna služba, obremenjena s podobnim razmišljanjem o samozadostnosti, čuti vse manj naravne povezave s planinsko organizacijo, saj imajo na njen račun največ slabega povedati tisti, ki niso bili nikoli reševalci, kvečjemu njihove stranke.
Če bi nas zunanji svet pustil pri miru, naj se sami kuhamo in glodamo v svojem kotlu, bi bilo na koncu koncev vse v redu – imeli bi, kar si zaslužimo. A okolje se spreminja, le vprašanja časa je, do kdaj bosta vojska in policija še zastonj (torej na stroške vseh davkoplačevalcev) vozili reševalce po ponesrečene in zablodele planince. Samo zavarovanje bo lahko pokrilo evropsko astronomske stroške reševanja. Le natančna evidenca članstva bo omogočala planincem skupinsko, a zato ugodnejše zavarovanje. Če nič drugega, nas bo to prisililo k resnosti, oziroma izpostavilo (ne)odgovorno igranje z lokalnimi članarinami in s ščuvanjem proti »tistim v Ljubljani«. Žal je večina kritik le krinka za lastno neodgovornost.
Naj bo ta predskupščinski čas namenjen predvsem samospraševanju o lastnem delu in krepitvi tistega, zaradi česar smo radi ali celo moramo biti povezani. Vsak dan in z vsako odločitvijo je naša organizacija na razpotju: ali se razlesti v neko nepomembno združenje nekakšnih nedeljskih pohodnikov, ki se sicer ne bi imeli kam dati, ali pa se razvijati v ugledno, vsej državi koristno telesno in kulturno gibanje, katerega član biti je ponos – ponos in odgovornost. Več članov bo, več pravic in boljše pogoje bodo imeli, večjo težo bo imela Planinska zveza Slovenije (in vsak njen član) v družbi in bolj bo privlačna tudi za druge podobne organizacije, da se ji pridružijo.
Tone Škarja