Krožna pot na vrh Ljubeljske Babe.
Rana ura je ura, ki omogoča zgodnjo vrnitev pred toplotno obremenitvijo in zato zgodaj zjutraj kmalu po sončnem vzhodu vozim proti Gorenjski in nato mimo Tržiča v Šentansko dolino, kjer pred Ljubeljem za zadnjim predorom zavijem na makadamsko cesto v stransko dolino, kjer ob še dveh avtmobilih parkiram in se pripravim na pohod.
Hodim po slabši cesti mimo parkiranih avtomobilov in avtodomov in se povzpnem do hudournika, katerega voda veselo skaklja preko kamnov v dolino. Naprej stopam po strmem kolovozu z nekaj ostrih ovinkov, od koder so lepi razgledi na gore nad Ljubeljem in nekdanje smučišče. Sonce poboža vrhove Zajmanovih peči in sončna svetloba počasi drsi preko pobočja Begunjščice in Ljubeljščice proti Ljubelju. Čeprav stopam v senci, je strmina poskrbela za dobro ogrevanje telesa in globoko dihanje. Z višino pogled nazaj razkrije Begunjščico, oddaljeni Stol in bližnjo Vrtačo, greben Na Možeh s Palcem, Spodnji plot in greben Ljubeljščice do Rjave peči. Hodim in hodim, prehitim pohodnika, stopim del poti po blatnem kolovozu in že sem pred vrati planine Korošice. Prestopim in po nekaj korakih hodim ob živahnem potoku, ki se vije pod melišči Zajmanovih peči. Zapustim potok in grem po kolovozu mimo velikega balvana do trat pod gozdom, od koder že vidim greben Hajnževega sedla pod Velikim vrhom. Zapustim kolovoz in stopim med trave. Dosežem prazen napajalnik okoli katerega voda curlja vse naokoli in napaja rastlinje. Izognem se razmočenim tlem, povzpnem se na rob gozda, prestopim nekaj vejevja, dosežem planjavo, kjer že cvetijo šetrajnik, velesa in slečnik. Izognem se skalovju in šele višje pod pasom ruševja prestopim na melišča. Komaj vidna stezica se vzpenja med ruševjem in melišči in po njej se vzpenjam. Pod severnimi stenami peči nad melišči je še nekaj ostankov snega, slišim žvižge gamsov, ki pa žal ostanejo nevidni. Na drugi strani nad gozdom vidim del grebena Košutice. Počasi se bližam sedlu še vedno stopajoč v senci. Z melišč stopim na sončni zeleni greben pod Velikim vrhom, kjer cveti pomladanski svišč in od koder se spustim do najnižje točke Hajnževega sedla na višini 1701 m in srečam pohodnika, ki hitita v ostenje Velikega vrha., medtem ko fotografiram rastišče navadne pogačice in nekaj Clusijevega svišča. Na Hajnževem sedlu se srečata poti s planine Korošica in pot z avstrijske strani, jaz pa nadaljujem hojo na pobočje Košutice, kjer je kopica odcvetelega lepega jegliča, ki poleg ostalega rastlinja olepša vzpenjanje proti grebenu, s katerega se spuščajo pohodniki in hitijo na sedlo. Z višino se odpirajo pogledi na severna senčna pobočja Košute in ko stopim na greben, me pozdravi novo cvetje. Cvetijo grebenuše, mračice, kamnokreči in najde se tudi kakšna murka.
Stopam po ozkem grebenu, se vzpenjam in spuščam, dosežem najožji del grebena in na drugi strani se s pomočjo pletenice povzpnem na vrh v grebenu ter sestopim na drugo stran, ko me prehiti hitra planinka in še preden posnamem nekaj fotografij, se že vzpenja na prvega od dveh vrhov Košutice. Še sam stopim po grebenu do pobočja in se vzpnem na vrh, ki sameva, medtem ko je na sosednjem vrhu nekaj obiskovalcev.
Privoščim si odmor in okrepčilo, poslikam okolico in tudi tu najdem prelepo kamniško murko, nato pa poprimem za pletenico in skalo. Spustim se v sedelce med obema vrhovoma in še vedno ob pletenici se povzpnem navzgor na vrh 1968 m visoke gore z lepim dvojnim imenom: Košutica in Ljubeljska Baba. Čeprav je sončno in jasno vreme z nekaj oblačkov v daljavi, očak naših gora kaže le svojo silhueto kakor tudi vrhovi na vzhodu. Lepši so pogledi na bližnje vrhove in to je dovolj.
Spodaj je planina Košutica in tja gre moja pot z vrha. Hodim po razglednem grebenu srečajoč pohodnike, spustim se v kratko strmo grapo, se vrnem na greben in hodim navzdol po mejnem grebenu polnem drobnega peska, ki poskrbi za kratek zdrs in opozorilo, da previdnost ni nikoli odveč. Na sedlu, kjer se stikata pot s planine Korošice in pot s koče na Ljubelju, odvijem levo in prečim po zgornji stezici pobočje gozda s prelepimi macesni in smrekami in manjših trat polnih gorskega cvetja. Iz gozda stopim visoko na robu planine, kjer se pase govedo in je veliko obiskovalcev pri pastirski koči.
Rahlo se spustim po pašniku, nato prečim proti gozdu in zapustim živahno planino s spustom po travnatem pobočju in lepim pogledom na Veliki vrh in Zajmanove peči. Počasi stopam navzdol do kolovoza in po njem nadaljujem hojo v dolino.
Pridem do vrat planine in na drugi strani pričnem dolg in strm spust še vedno srečajoč pohodnike. Hitreje kot zjutraj navzgor gre tokrat navzdol in ovinki so hitro za menoj. Dosežem potok v dolini in mimo sedaj številnih avtomobilov se vrnem na izhodišče, kjer se pohodna tura polna lepih razgledov in gorskega cvetja konča. Pospravim pohodno opremo, osvežim suho grlo in vožnja zamenja hojo.