Nedeljski dnevnik, 12.03.06 – Tomaž Bukovec: Namesto gorskih reševalcev so na Nanos odšli gasilci – Ljubljančani poskrbeli za črn madež GRS – GRS v vsako slovensko vas
Nedeljski dnevnik, 12. marec 2006
Ko "KLIC GORA" ni pesem, ampak usoda
Minuli vikend so obilne snežne padavine zasule Slovenijo in še posebej gore, kjer je padlo več kot pol metra snega. Meteorologi so opozarjali planince na veliko nevarnost plazov, vendar turna smučarja iz Kranja in Ljubljane opozorila nista upoštevala. Podala sta se na Viševnik nad Pokljuko, kjer ju je ujel plaz. Enemu se je uspelo obdržati na njegovem vrhu, drugega pa je pokopal pod seboj. Ker ni imel lavinske žolne, ga prijatelj ni mogel najti pravočasno. In spet so tako kot že tolikokrat, vse od ustanovitve GRS od leta 1913 naprej, odhiteli na pomoč gorski reševalci. Žal so bili tokrat prepozni. Reševalci imajo lepe trenutke, ko nekomu rešijo življenje, in temne, ko ostanejo nemočni. Zgodbe teh ljudi so nekaj posebnega... Govorijo o človečnosti, požrtvovalnosti, profesionalnosti - le redko pa tudi o drugi plati. O njihovi neučinkovitosti in celo malomarnosti...
V omenjenem primera so o življenju in smrti odločale minute, v številnih nesrečah v gorah, na planinah in brezpotjih pa odločajo ure. In reševalci GRS vedno bijejo boj z njimi. Včasih ga dobijo ali pa tudi ne. Kot seje to zgodilo nedavno na Nanosu, ko so se ponovno pojavili predlogi o nujni profesionalizaciji reševanja v gorah, očitki o tem, kako so nekoč bili boj z minutami, dandanes pa se merijo odzivni časi skoraj s koledarjem, skratka daje čas prehitel GRS.
Gasilci namesto reševalcev
Sredi februarja je 66-letnika iz okolice Ljubljane na pobočju Nanosa obšla slabost, njegova spremljevalka pa je poklicala center za obveščanje na številko 112. Dežurni je poklical ekipo nujne medicinske pomoči, dežurna zdravnica dr.
Božena Žižič, sicer tudi gorska reševalka, pa je ocenila, da bodo potrebovali pomoč gorskih reševalcev. Zgodba z reševalci seje tukaj začela in končala, kajti na klic po telefonu se ni nihče oglasil in tako so se v centra za obveščanje odločili, da pokličejo gasilce iz Postojne in Razdrtega. Gasilci so odhiteli na pomoč, ker pa nimajo potrebne planinske opreme za poledenela območja in posebnih nosil, so med reševanjem zelo veliko tvegali, vendar so tokrat uspeli premagati naravo in moža, pri katerem so pozneje ugotovili lažje možganske krvavitve, srečno in varno prenesli v dolino.
To pa ni bilo prvo posredovanje gasilcev v gorah, saj so samo lani postojnski gasilci na Nanosu posredovali kar štirikrat. Gorski reševalci GRS Ljubljana v tem zadnjem primeru niso bili dosegljivi, ker je eden med njimi pomešal datume dežurstva.
Nesreče na zahtevnih terenih se dogajajo po vsej Sloveniji in nemalokrat lahko nesporno najboljši transport ponesrečenca opravijo le člani GRS. Njihovo posredovanje je varno, primerno so opremljeni, njihovo znanje pa velja nujno izkoristiti pri vseh posredovanjih v pogorjih ali na težkih terenih in ne le v Alpah. Roko na srce, večina gorskih reševalcev bo vedno s srcem priskočila na pomoč in črna pika zaradi neoperativnih ljubljanskih reševalcev ne sme pasti na vse druge. Rešitev za izboljšanje operativnosti reševalcev GRS na področju Slovenije ponujajo tudi besede načelnika GRS Slovenije Tonija Smoleja:
»Zadnji dogodek, ko iz centra za obveščanje niso mogli priklicati dežurnega reševalca GRS Ljubljana, globoko obžalujem in se ne sme več zgoditi. Dežurni v centru za obveščanje je potem na pomoč poklical gasilce, lahko pa bi tudi katerega od drugih centrov, na primer kranjskega, ki bi v nekaj minutah dvignil reševalce. Prav tako bi lahko poklical tudi helikopter, ki bi jih prepeljal na kraj reševanja. Na podoben načjn bi se v primeru nuje moralo organizirati tudi reševanje v drugih delih Slovenije, kjer nimamo postaj GRS,« je prepričan Smolej. Naj se ne bi dogajalo, da bi GRS reševala le v gorah, v vseh drugih primerih pa naj bi posredovali gasilci kot nek univerzalni servis za vse, pa če začnemo s pobiranjem poginulih labodov na Dravi.
Oprema in usposabljanje imata svojo ceno
Seveda se lahko vprašamo, zakaj ne bi mogli gasilci opraviti manj zahtevna reševanja, saj so tako ali tako vsestranski. To ne drži povsem, kot tudi to ne, da v nesrečah v bližini naseljenih krajev zunaj gora nimajo gorski reševalci kaj početi. Prav tako se lahko zgodi nesreča, pri kateri bi morali posredovati gorski reševalci tudi v centru Ljubljane, denimo na pobočju Ljubljanskega gradu, kjer prav v teh dneh vladajo izjemne zimske razmere, sprehajalci pa hodijo tudi po številnih bližnjicah. V tem trenutku je reševanje s tega pobočja brez posebnih nosil praktično nemogoče - razen v primeru, če bi poškodovanca prijeli za noge in ga potegnili po bregu navzdol.
Predsednik Gasilske zveze Slovenije Ernest Eöry pravi, da so gasilci po letu 1990 praktično postali splošni reševalci, kar ni vedno prav. »Sedaj načrtujemo, da bomo naše dejavnosti ocenili in dorekli, kaj vse je naše delo. In za vsa ta področja reševanj a je nujna tudi oprema in usposabljanje, kajti v nasprotnem je določeno posredovanje lahko nevarno za reševalce in ponesrečence. Samo pravilno opremljeni in usposobljeni reševalci lahko prevzemamo odgovornost.«
Gasilci na Nanosu so bili opremljeni s čevlji za gozdne požare, na poledeneli poti so se varovali z vrvjo, kljub temu pa je to nekaj podobnega, kot če bi se gorski reševalci podali na reševanje v gore v športnih copatih. Ob tem vodja reševanja Boštjan Triler pravi, da taka reševanja zahtevajo čas in številčnejše ekipe, lahko pa se zgodi, da ne bodo mogli posredovati pri kakšnem drugem primeru, pri katerem bi bili dolžni.
GRS v vsako slovensko vas
Načelnik GRS Slovenije Toni Smolej pravi, daje žal prišlo do napake, ki je grenka za vso GRS. »Reševalci iz vse Slovenije se trudimo, da bi čim bolj skrajšali čas posredovanja, potem pa se zgodi takšna napaka,« pripoveduje Smolej in razlaga, da so imeli zaradi tega dogodka v ljubljanski postaji GRS že več sestankov. Prvi sklep je, da bodo v Ilirski Bistrici ustanovili reševalno skupino GRS, ki bo skrbela za področje Nanosa, čeprav dodaja, da ne bo operativna pred aprilom, ko bodo dobili finančna sredstva od uprave za zaščito in reševanje. Ob tem se postavlja vprašanje, če je edina rešitev res ustanavljanje reševalnih skupin skoraj v vsaki slovenski vasi.
»Oddaljenost je težava, vemo pa, da ne moremo povsod ustanoviti postaj GRS. Dandanes se nesreče dogajajo tudi tam, kjer se pred desetimi leti niso, planinstvo se pogosto prekriva s pohodništvom in nesreče se praktično dogajajo vsepovsod. V primerih, da ni v bližini postaje GRS, je odzivni čas seveda daljši. To velja le za primere, ko ne moremo posredovati s helikopterjem, ki ga lahko uporabimo za neposredno reševanje ali prevoz. S pomočjo helikopterja lahko reševalci pridejo praktično v vsak slovenski kraj, kjer bi bilo potrebno naše posredovanje, skoraj v eni uri.«
Smolej poudarja, da so velika pridobitev za reševanja stalna poletna dežurstva na Brniku in posadk helikopterjev policije in Slovenske vojske, zdravnika GRS, pilotov in mehanikov oziroma operaterjev na vitlu ter reševalca letalca.
»Med vikendi v poletnih mesecih praviloma ni težav in helikopter velikokrat odhiti na pomoč. Če dobimo označen klic, gremo neposredno na kraj nesreče, nemalokrat pa se nam pridruži tudi letalec reševalec postaje GRS s tistega območja, ki najbolj pozna določen teren. Tako pridobimo dragocene minute in povečamo varnost. Pogosta so tudi kombinira klasična reševanja z letalskim prevozom. Poleg tega imajo postaje GRS organizirana dežurstva med vikendi, tako da so vedno pripravljeni na klic in posredovanje, kar pa ni bil primer pri omenjenem dogodku.«
- Nekateri so prepričani, da bi moralo biti reševanje v gorah povsem profesionalizi-rano, kar bi tudi pocenilo in izboljšalo reševanje.
»Kot primer naj navedem kar Zermatt v Švici, kraj pod Matterhornom. V kantonu Valais so se pred leti z referendumom odločili za profesionalno reševalno službo. Imajo dvanajst helikopterjev in profesionalne reševalce. Na leto opravijo okoli 3000 reševanj, kljub vsemu pa svoje dejavnosti ne pokrijejo s plačili stroškov reševanj. Gorski reševalci v Sloveniji imamo na leto okoli 300 posredovanj in od teh okoli 30 odstotkov v juliju in avgustu, ko dežurajo ekipe na Brniku. Če bi imeli reševalci letalci povrnjen zaslužek oziroma urejeno odsotnost z dela, bi bil to še en korak naprej do kombinacije profesionalnega in dela na prostovoljni osnovi. Poletje je tako zelo dobro pokrito, za vse druge mesece in v primeru slabega vremena pa so nenadomestljive dežurne ekipe v vseh sedemnajstih postajah GRS s 430 operativnimi reševalci. Obveznost dežurnih zdravnikov GRS je urejena v okviru nujne medicinske pomoči, kar smo uspešno rešili s pomočjo ministrstva za zdravje.«
Dodatno zavarovanje
-
Po drugi strani bi morda marsikatero težavo rešilo dodatno zavarovanje za primer reševanja, kot je to običajno v tujini.
»To je vprašanje, ki se nam stalno postavlja, čeprav mi nismo pravi naslov za odgovor. Reševalci pa vendar moramo biti pošteni. Uprava za reševanje in zaščito nam namenja tudi denar za povrnitev stroškov reševalnih akcij. GRS Slovenije ima finančno pokrita vsa reševanja in mi ne moremo nikomur izdajati računov. To lahko stori nekdo drug. Najprej je to Zavod za zdravstveno zavarovanje RS, ki plačuje stroške in prevoze ob nesrečah, podobno pa velja tudi za nesreče tujcev v slovenskih gorah. Stroške plača Zavod za zdravstveno zavarovanje RS, potem pa jih izterja od tujih zdravstvenih zavarovalnic. Kolikor vem, se to v glavnem ugodno reši.«
- Pravite, da je ta sistem človeški in pošten?
»Zagotovo ni slab in osebno sem prepričan, da je med boljšimi. Je človeški, reševalci pa delamo še vedno z dušo in se ne obremenjujemo z denarjem. Naša misel velja le temu, kako čim prej in kar najbolj varno prenesti ponesrečenca v dolino. Ponosni smo na naš sistem, ne zatiskamo pa si oči pred težavami. Predvsem pa vemo, da gore ne bodo čakale na reševalce, še manj pa bodo odpuščale morebitne napake. V gorah in na posebnih terenih se vsaka napaka prej ali slej drago plača.«
Tomaž Bukovec