Nedeljski dnevnik, 12.02.06 - Mitja Košir: Slovenska zdravnica se je vrnila pšod himalajske vršace
Ko utihne orožje,
lahko spregovori srce
Na prvi pogled himalajska (karakorumska) gora Nanga Parbat in silovit potres v Kašmirju, pokrajini na meji med Indijo in Pakistanom nimata veliko skupnega, a ju vendarle povezuje tesno spletena čustvena vez. Seveda gre za znano zgodbo o dveh alpinističnih poskusih Tomaža Humarja na mogočni gori, ki se je v drugo končala z zdaj že znamenitim in na vse plati, strokovno in publicistično obdelanim reševanjem iz stene. Humar je že na gori, ko je lahko le upal na uspešen konec reševanja, kakršnega v zgodovini himalajskega alpinizma do takrat še ni bilo, razmišljal o strokovni pomoči pakistanski gorniški organizaciji in to tudi nekajkrat še kot ujetnik stene glasno povedal. Sicer tovrstnih zgledov nam Slovencem ne manjka, največji pa je prav gotovo Mednarodna šola za gorske vodnike v Nepalu, ustanovljena na pobudo in z velikim osebnim prispevkom Aleša Kunaverja, ki jo v dobršni meri še vedno vodijo slovenski gorski vodniki in alpinistični strokovnjaki.
Medtem, ko je Tomaž Humar sredi mogočne gorske stene razmišljal in si s tem krajšal dolge ure negotovosti, so imeli v baznem tabor obilico drugih, veliko bolj aktualnih skrbi oziroma eno samo veliko skrb, kako spraviti Tomaža iz stene. Razen helikopterske pomoči v danih razmerah ni bilo mogoče nobeno drugo reševanje, zato so člani (predvsem članice) Humarjeve odprave s pomočjo zveznega oficirja pakistanske vojske neutrudno iskali najrazličnejše možnosti v samem Pakistanu, potem doma, v Sloveniji, od tu pa se je vest o Humarjevem »ujetništvu« v steni Nanga Parbata hitro razširila po vsem alpinističnem svetu.
Internacionalno dežuranje
Zdravnica v Humarjevi odpravi je bila tudi tokrat
Anda Perdan iz Stražišča pri Kranju, ki jo je dogajanje pod Nanga Parbatom še posebej zaznamovalo. Medtem, ko smo predvsem doma napeto spremljali dogajanja na gori, smo bolj malo razmišljali o pomembnih, a očem javnosti bolj ali manj skritih nalogah članov odprave v baznem taboru. Aleš Koželj, Humarjev soplezalec, je vse dni po svojih močeh bdel nad Tomažem v steni in z njim komuniciral, novinarka Maja Roš je pisala poročila v svet, fizioterapevtka Nataša Pergar in zdravnica Anda Perdan pa sta bili nočni »dežurni« pri radijski postaji. Tomaž na gori ni smel ostajati sam, zato sta mu ves čas pripovedovali, kaj se dogaja v baznem taboru, kako potekajo priprave na njegovo reševanje, kako se odzivajo prijatelji v domovini. Včasih, ko jim je zmanjkalo besed, sta mu kaj zapeli. Zdravnica Anda pripoveduje, da jima je bilo nekoliko nerodno, ker sta, tako sta mislili, s svojim petjem motili člane odprave japonskih fotografov, ki so taborili v bližini, pa so se prijazni Japonci odzvali povsem drugače. Ko so zvedeli, zakaj pravzaprav gre, so se sami ponudili v »dežurno službo« pri radijskem aparatu. Tako je že v baznem taboru postalo reševanje Tomaža Humarja internacionalno.
Molitev za Tomaža
Reševanje samo je potekalo intenzivno in na vse udeležence napravilo velik vtis, tako da je bilo le malo časa za povsem osebne občutke, a so bili prav ti tako močni, da so v zdravnici pustili neizbrisne sledi. Ves čas odprave, pravi Anda Perdan, so sicer bili v stikih z domačini, vendar je šele v času negotovosti in reševanja prišlo do bolj poglobljenih, bolj intimnih srečevanj s sočlovekom, ki prav tako upa. Ki prav tako želi pomagati. Celo odnosi med predstavniki uradnih pakistanskih oblasti in preprostimi domačini so postali manj uradni in manj vzvišeni. Nepozaben prizor za Perdanovo je bila skromna pogostitev s čajem, ki jo je v baznem taboru zvezni oficir priredil nosačem iz doline, ali ko so se v skupni molitvi za Tomaževo rešitev nedaleč stran od šotorov združili suniti in šiiti, posebej pa se ji je v zavest in srce vtisnila izjava pilota helikopterja, resnega vojaka, ko je na večna vprašanja o tveganju povedal preprosto resnico: »Tomaža Humarja ne poznam, vendar je moj brat!«
Narava je udarila po nesrečnih ljudeh
Humarjeva ideja o strokovni pomoči zahodnih držav pri usposabljanju pakistanske gorske reševalne službe še ni prav zaživela, ko je v Pakistanu udarila narava. Katastrofalen potres v Kašmirju je strahovito prizadel celotno pokrajino tostran in onstran pakistansko-indijske meje, zažugala pa je še ostra himalajska zima. Vsem prizadetim in vsej svetovni javnosti je bilo jasno, da brez takojšnje in obilne pomoči ne bo šlo, vendar se je hitro izkazalo, da se revna gorska pokrajina ne more primerjati s turistično zanimivimi obalami Indijskega oceana. Tam vsakršna pomoč po rušilnih potresih in morilskih valovih ni zamujala in je bila obilna, v Kašmirju pa še pol leta po katastrofi prosijo za nujno pomoč najbolj prizadetim.
Med tistimi, ki so se odzvali klicu na pomoč, predvsem pa svoji vesti, je bila tudi Anda Perdan in je prizadetim ponudila na voljo svoje zdravniško znanje. Najprej je vzpostavila stik z Nazirjem Sabirjem, starim znancem iz Islamabada, vodjo agencije, ki je skrbela za Humarjevo odpravo, potem je zaprosila svoje kolege v zdravstveni postaji Gorenja vas za nadomeščanje in 31. oktobra lani za tri tedne odpotovala na prizadeto območje.
Nemogoče razmere
»Prvega novembra sem bila v Islamabadu, drugega pa s pomočjo Sabirjeve agencije že na svojem delovnem mestu, v potresnem Muzafarabadu, kjer je urejala pomoč ponesrečenim kanadsko-pakistanska organizacija Aga Khan, ki deluje po podobnem principu kot naš Rdeči križ«, pripoveduje Perdanova in se spomni, da so je bili posebej veseli kot zdravnice, torej ženske, zaradi specifičnih razmer, ki v tem delu islamskega sveta brezkompromisno krojijo usodo odnosov med spoloma. Kajti bolj kot zdravnica je kot ženska lažje vzpostavljala stike s prizadetimi ljudmi s potresnega območja, med katerimi je bilo največ prav žensk in otrok.
Kot novo »delovno moč« so jo zaposlili v eni od prevezovalnic, največ stikov, strokovnih in vsakdanjih pa je imela z medicinskim osebjem avstrijske vojaške bolnišnice in po pogovorih s tamkajšnjimi zdravniki zvedela, v kakšne, z medicinskega stališča nemogoče razmere se je podala. »Avstrijski zdravniki so bili zgroženi, še posebej nad higienskimi razmerami in tudi sama sem bila kmalu deležna tovrstnih neprijetnih presenečenj. Že samo prepričevanje mojih domačih pomočnic, sicer medicinskih sester, da naj pri delu uporabljajo zaščitne rokavice zaradi bolnikove in tudi njihove varnosti, me je stala obilo truda, da ne pripoveduje drugih, zapletenejših zgodb«, pravi, vendar hkrati ugotavlja, da so bili vsi okrog nje dovzetni za nova spoznanja pri delu s pogosto hudo prizadetimi ponesrečenci.
Eno njenih bistvenih spoznanj je bila slaba organiziranost zdravniške službe, krepko podprta s kroničnim pomanjkanjem zdravnikov, zato mora biti vsaka pomoč potresnemu območju predvsem kadrovsko utemeljena, ugotavlja sogovornica in že glasno razmišlja o ponovnem odhodu tja daleč, ve pa, da ne more preveč obremenjevati kolegov v Gorenji vasi. »Rada bi šla in še vedno upam, da se z dobro voljo da veliko storiti«, še pravi.
Med njenim tritedenskim bivanje v Kašmirju se je zgodilo tudi marsikaj zanimivega, kar velja ohraniti spominu. Najbolj je bila seveda vesela dejstva, da je v tem kratkem času brez večjih težav vzpostavila pristne človeške stike z domačimi, najprej z medicinskim osebjem, potem pa s pacienti, ki so ji iz dneva v dan bolj zaupali, spet predvsem tisti najbolj ranljivi, ženske in otroci. Vesela je bila, ko je zvedela, da je v skupni nesreči utihnilo pakistansko in indijsko orožje in da so oblasti z ene in druge strani odprle sicer nepropustno državno mejo.
Dobrota ni na posodo
Predvsem pa pravi, da mora kakšno dobro izreči tudi o slovenski politiki in slovenskih ljudeh. Ko je že obupavala zaradi hudega pomanjkanja sanitetnega materiala, se je odločila in poslala SMS sporočila slovenskemu zunanjemu ministrstvu s prošnjo za posredovanje, vendar se je pri vpisovanju prejemnikove telefonske številke zmotila. Ker je šlo za obsežnejše sporočilo, se je bala, da ga bo neznani prejemnik nemudoma izbrisal, a se je zgodilo prav nasprotno. Neznanec, vendar nesporno iz ljubljanskega telefonskega omrežja, je njeno sporočilo prijazno posredoval na pravi naslov in čez nekaj dni so Ando Perdan obvestili, da jo v Islamabadu čaka nekaj najpotrebnejših stvari za njeno delo. Pravi, da še zdaj ne ve, kdo je bil neznani posrednik med daljnim Kašmirjem in ministrstvom v Ljubljani.
Je dolg iz stene Nanga Parbata zdaj povrnjen?
»Kje pa«, pravi, »takšna dejanja, kot so jih storili pakistanski piloti, niso na posodo in ne terjajo dolga. So dejanja človeka sočloveku v nesreči. Zato v nobenem primeru ne gre za vračanje česar koli, ampak za dajanja, ki dajo vse kar morejo in ničesar ne terjajo. So preprosto pristni medčloveški odnos.«
Mitja Košir