je planotasto višavje v osrčju Julijcev
Saj ni vedno najpomembnejši vrh, včasih je lepo kjerkoli v gorah, kdaj celo bolj sproščujoče. Lepa so potovanja po oblih prostranstvih, s spomini na strme stene in grebene, lepi so pogledi s teh višinskih razgledišč na prepadne stebre visokogorskih želja in spominov hkrati. Najlepše pa je takrat, kadar dejansko bivanje na prelepem planotastem svetu lahko združimo z drznim obiskom ene ali druge visoke gore z bližnjega obzorja. Za takšno radostno popotnico moramo izbrati nekaj posebnega. Eno takšnih, marsikomu (tudi vašemu piscu) najlepših v naših gorah, je planotasto višavje v osrčju Julijcev, ki prav zdaj, v snežnem obilju, še posebej vabi razigrane smučarske duše.
Komna (1520 m)
Iz konca doline, o katerem vedo veliko povedati pesnikove besede, iz Ukanca in izpod slapa Savice, se strme stene vzpno v enem samem, skoraj kilometrskem zamahu na planotasto Komno, »zgrajeno« iz treh nadstropij. Spodnja Komna s planino Govnjač (1475 m) in Planino na Kraju (1513 m) je osrednji prostor našega tokratnega razgledovanja po vrhovih naokrog, še posebej, ker smo v tem rajskem vrtu, naj bo v kopnem ali v snegu, deležni gostoljubja v dveh prijaznih planinskih domovanjih, v Domu na Komni (1520 m) in bližnji Koči pod Bogatinom (1513 m).
S tega našega višinskega izhodišča, kamor iz bohinjskega pritličja prisopihamo od Koče pri Savici (653 m), se nam odpirajo prostranstva Zlatorogovega kraljestva na vse strani neba, in kamor koli se ozre oko, se res bleščijo kraljevska bogastva. Ker pa smo se odločili za Komno, jo zajemimo v enem samem, velikopoteznem zamahu. Nad »našo« Spodnjo Komno se v širokem, razprostranjenem loku pod grebeni Lanževice (2003 m) in Kala (2001 m), tja do globoke Lopučniške doline, razteza planota resnično pravega imena – Lepa Komna. Lepa v bogastvu poletne cvetane, gotsko resnobna v zlatnini jesenskega macesnovja in turnosmučarski raj v obilju snežnega ogrinjala. Še višje, pod strmim Čelom (2278 m) in nepristopnim Plaskim Voglom (2348 m), pa se najvišja terasa, Zgornja Komna, zlije v znamenito Dolino Triglavskih jezer.
Triglavsko pogorje s Komne. Foto: Mitja Košir
Ta visokogorski svet vabi vsakogar, ki v raj prihaja odprtega srca. Je prijazen, vendar nima rad lahkomiselnih obiskovalcev, saj že povsem običajna megla lahko brezskrbno potepanje spremeni v težko prehoden labirint, v globokem snegu je po teh širnih belih planjavah priporočljivo križariti le skupaj s posvečenimi, v megli pa je najbolj zdravo ostati v toplem zapečku. Komna je že nič kolikokrat postala in tudi ostala neposvečenemu bela past.
Komur v zdajšnjih, trenutno res ugodnih snežnih razmerah, ne bo dovolj le pohajkovanje po ravninskem svetu od Govnjača do Triglavskih jezer, naj stopi na obisk Srednjemu vrhu (1872 m) nad dolino Gracije in se preko Vrha nad Gracijo (1916 m) na smučeh sprehodi še na Lanževico, če pa bo imel še sape, naj jo ubere prek Oslove škrbine (1825 m) in Malih vrat (1855 m) na enega najlepših smučarskih vrhov tod okoli, na Kal. Navzdol pa potem znanju, volji in pogumu primerno. Smučin, ki bodo kazale pot, v lepem vremenu ne bo malo.
O teh lepih krajih pripovedujeta Tine Mihelič v Bohinjskih gorah in Igor Jenčič v Turnosmučarskem vodniku (Sidarta, 1995, 1998), odličen zemljevid pa je Julijske Alpe-Bohinj 1: 20.000.