je še ena nova v Loški steni – Humar, Koželj in Kresal so jo plezali 12 ur, 6. februarja 2005
Koštrun
je nova smer v Morežu (2261 m, Loška stena), ocena V/M5+, 1200 m, Humar, Koželj in Kresal pa so jo plezali 12 ur, 6. februarja 2005
Možno linijo smo opazili med ogledno turo za neko drugo smer v bližini. V oči nam je padla predvsem zato, ker bi jo lepo vplezani, morda lahko zmogli v enem dnevu. Čeprav se zgoraj zelo zapre in postavi pokonci smo, vajeni plezanja v mogočnem zidu Loške stene, upali na najboljše.
Od doma smo se odpeljali sredi noči in bili s prvim svitom že na vstopu. Prekrasen snežni žleb nam je ponudil nekaj že dolgo pogrešanega škripavčka. Ko se je v neki ožini postavil preveč pokonci, smo jo iz njega mahnili v levo, proti dolgi poševni gredini. Ta se je iztekla v prepadih levega boka mogočnega stebra. Po njem višje zgoraj, za kratek čas poteka Idrijska smer (A3). Prehod na dobrih dvesto metrov višje ležeči grebenček z manjšo uravnavo, se nam je zaradi svoje strmine neugoden zdel že od začetka. No, v »čud(n)ovitem« plezanju smo tudi ta del še zmogli nenavezani. Po dobrih treh urah smo bili tako že na dobri polovici stene. Upravičeno smo računali na zgodnje popoldansko izplezanje. Vendar nam je stena pokazala zobe točno takrat, ko smo pomislili na to. Razen dveh raztežajev lažje prečnice v levo, težave nato niso popustile do vrha. Najprej so sledile gladke plošče posute s pršičem, potem nekaj »zanimivih« mest v strmih prečnih prehodih, z ne najboljšim varovanjem in na koncu nekaj »skokov«, ki so že skorajda gledali čez vertikalo. Več raztežajev smo zaradi narave stene »podaljšali« na sedemdeset, pa tudi osemdeset metrov. Drugače ni bilo možno urediti varovališč. Poševen prehod, ki pelje čez najbolj strmo, vršno steno je bil res enkraten. Tema nas je ujela šestdeset metrov pod robom grebena. Izplezali smo ob sedmih zvečer, po točno dvanajstih urah plezanja. Sestop v temni noči se je tokrat bistveno bolj vlekel in trajal zelo dobre tri ure.
Gre za lepo in v zgornji polovici dokaj zahtevno smer, ki kljub sorazmerno nizki oceni prav vsakega verjetno ne bo pustila blizu. Med plezanjem smo uporabili pester izbor metuljev, zlasti najmanjših in deset klinov.
V Bavšici nas je ob 23. uri pričakal Domenih s steklenico Jägermaistra, čeprav smo mu naročili naj prinese kakšen sok. Zapeljal nas je nazaj v Log, do Lukeža. Ta pa nam je medtem pripravil obilno večerjo. Bili smo zares navdušeni. Kaj lepšega bi si sploh še lahko želeli? Nič! Zato smo kmalu potem odšli spat.
Smer je desno od Ovce (V/5, 1000 m, 18 h - Tadej Golob, Dušan Polenik; 07. in 08. 02. 1998) in je bila ob Kamniški (V/4+, M6+, 1300 m, 10 h, v Briceljku – plezali Tomaž Humar, Aleš Koželj in Matjaž Plemeniti; 17.02.2004, o smeri se posebej ni pisalo), šele druga težka smer v Loški steni, ki je bila pozimi splezana v enem dnevu. Je pa tukaj med drugim tudi nekaj takih, kjer je to možno storiti brez posebnih težav. Te smeri v glavnem izbirajo naravne prehode in ne potekajo po najbolj strmih predelih ostenja, npr.: originalna Kačja slina, Lovska smer, pa Tumova ter recimo Grapa med Oblico in Vrhom Rup in še kakšne »gamsje gredine« bi se našle. V skoraj šest kilometrov dolgi Loški steni pa na prve vzpone čaka še nekaj najzahtevnejših projektov.
Gregor Kresal,
fotografije: Gregor Kresal, Tomaž Humar