Iskanje lepot jeseni in izogibanje burji.
Sredi dopoldneva pričneva pot, ki naj bi naju pripeljala na izhodišče ture na Otlico in Sinji vrh, a že na vožnji v Vipavsko dolino je burja pokazala svojo moč. S počasno vožnjo, ko burja prestavlja avtomobil, prispeva v Ajdovščino, kjer se drevesa krivijo v sunkih burje. Odstopiva od načrtovane poti in se odpeljeva nazaj in nadaljujeva vožnjo v smeri Kopra ter avtocesto zapustiva v Črnem Kalu ter pripeljeva v Sočergo. Iz vasi zapeljeva po ozki cesti do cerkvice Sv. Kvirina na nadmorski višini 408 metrov. Parkirava in se pripraviva na hojo po skrajnem jugu kraškega roba.
Običajno je iz izhodišča potrebno hoditi navkreber, toda tokrat greva navzdol. Že ob cerkvici vidiva prve jesenske barve slikovitega ruja in ko stopiva mimo radijskega oddajnika se pot prevesi in naju povede ob skrajnem robu nad stenami navzdol. Na prvo znamenitost naletiva petdeset metrov od kažipota z napisom bunker. Z roba se spustiva do bunkerja, ki je pravzaprav naravno okno z jamo, okoli katere raste med skalami rastlinje in grmičevje. Po ogledu se vrneva nazaj na rob in hodiva med pisanim in od sonca ožarjenim rujem. Nekajkrat greva do samega roba, da si ogledava prepadno skalovje in stebre Velega Badina, od katerega enega imenujejo Orlovo gnezdo in od koder lahko opazujeva nižje spodaj spodmole. Na pobočju je veliko stezic, vse pa vodijo navzdol in po eni od bolj shojeni greva skozi območje visokih rujev, stopiva na trave nad cesto, kjer pri kovinskem ukrivljenem stebru brez oznak ostro dobrih dvesto metrov nižje od izhodišča zavijeva desno in greva malce navzgor do robu in po stezici navzdol do večje skale z obledelim napisom za naravni most in informativno tablo. Povzpneva se do naravnega mostu okoli katerega žari jesenski ruj in nato nadaljujeva vzpon po označeni stezici nad stenami kraškega roba med rujem in skalami. Višje, potem ko nekajkrat stopiva na razgledni rob in iz nasprotne smeri vidiva hoditi pohodnike, narediva obrat in se vrneva do mostu in pod njim na stezo, ki naju popelje do čudovitih spodmolov, stene, ki je zaradi previsne oblike dobila ime “ušesa Istre”.
Od sten veje toplota. Oblika sten, kapnikov in različne barve skal pa pritegne še posebno pozornost. Čar sten kraškega roba dodatno popesti rastlinje, predvsem ruj, ki poganja iz razpok. Občudujeva naravo visoko nad dolino in si privoščiva počitek z obrokom iz nahrbtnikov. Kmalu pridejo naslednji obiskovalci, midva pa oddideva in hodiva po stezici prihoda po pobočju nad kraškim robom nazaj do izhodišča pri cerkvici.
Sredi popoldneva se odločiva še za obisk Slavnika in se odpeljeva v vasico Podgorje, kjer sva spet sredi plesa burje. Kljub neprijetnemu vetru kreneva na pot skozi vas do gozda. Sprva hodiva po označeni poti, nato pa po eni od številnih stezic, vseskozi pa strmo navzgor. Veter neumorno šibi drevesa, prehiti našu pohodnik in kmalu izgine izpred oči. Dokler sva v gozdu ni pretirane skrbi zaradi vetra, a ko stopiva na vršnje pobočje, nemudoma oblečeva dodatna oblačila in trudoma premagujeva meter za metrom. Pred Tumovo kočo srečava pohodnike, ki hite v dolino, na vetru pa komaj obdrživa ravnotežje na 1028 m visokem vrhu in zato nemudoma odhitiva v zavetrje koče in od tam zreva v daljavo, kjer sta komaj vidna obala in morje. Žal se je medtem nekoliko pooblačilo in sonce ne greje več.
Koprena preprečuje jasne poglede in tako ostaneva le nekaj minut v zavetrju, nato pa v vetru narediva kratek spust na nižjeležečo vzpetino, kjer trave plapolajo v vetru, midva pa še enkrat objameva s pogledi okolico in se trudoma spustiva po pobočju na stezico in v gozd, kjer zimska oblačila romajo nazaj v nahrbtnika.
Pospešiva korake, saj sonce za kopreno oblakov počasi tone proti obzorju, prehodiva gozd in se vrneva v vasico ter na vetrovno parkirišče. Svetloba dneva počasi pojenja, midva pa peljeva iz oddaljenega kraškega sveta nazaj v rodno mesto.