stoji skoraj v slovenskem središču...
Zanj bi sicer težko rekli, da okrog njega »tišina šepeta«, ob vseh teh antenah in drugih komunikacijskih pripravah, ki so posejane na njegovi glavi, vendar je njegovo pogorje razsežno, marsikje samotno in pusto, v globokih grapah nad sotesko Iškega Vintgarja pa včasih kar srhljivo divje. Njegov vrh komaj kaj pogleduje prek lastnih ramen, zato kot prava gora zre le na sever, v ljubljansko kotlino, na Barje in kraje južnega roba prestolnice, na vse ostale strani neba pa širi svoja gozdna prostranstva, ki se na planotastem svetu Gornjega Iga in Ustja strmo lomi v kanjon Iške in prek Rakitne blago prehaja v slemena Menišije, od koder se spogleduje s čarovniško Slivnico in razprostranjenimi Blokami.
Krim (1107 m)
Stoji skoraj v slovenskem središču in, kadar je nebo jasno, ponuja razglede, ki jih od gore, ki komaj seže prek kilometra visoko nad morje, sploh ne pričakujemo vse do trenutka, ko ji stopimo na vrh. Na vrh, ki se iz poletne izletniške točke obiskovalcev vseh vrst, med katerimi niti avtomobilskih ne manjka, v poznih jesenskih, predvsem pa v zimskih časih prelevi v prvovrsten sredogorski cilj, še posebej, če se ga lotimo iz Iške (325 m) ali Iškega Vintgarja (358 m), od koder nas čaka zelo dobrih sedemsto metrov vzpona. In to res vzpona, strmega, nepopustljivega.
Te dni, ko se obilica pred kratkim zapadlega snega v gozdu spreminja v mokro kašo, sta ižanska pristopa, strma in naporna, manj vabljiva, zato se velja zapeljati v Podpeč in naprej v Preserje ali pa v vasico Jezero in se od tam povzpeti na Planinico (550 m) in k njeni cerkvici sv. Tomaža, kjer se preserska in jezerska pot združita. Tudi tu bomo brodili po gnilem snegu, vendar shojenem od mnogih nog, saj Krimu v goste s te strani stopi prenekateri, gorniškim iskanjem zavezan obiskovalec. Še posebej ob koncih tedna, ko na široko odpre svoja vrata prijazno planinsko domovanje prav na vrhu.
Na Krim se lahko odpravimo tudi z Rakitne (789 m), od Klimatskega zdravilišča, mimo Županovega vrha (999 m) in Kamenice (1050 m), vendar se pot dolgo drži avtomobilske (makadamske) ceste, kar je pešcu vse prej kot prijetno. Zato velja opozoriti na nekaj manj »civiliziranih« in zato toliko bolj pustolovskih vstopov v Krimovo kraljestvo.
Morda najlepši pelje od Doma v Iškem Vintgarju strmo pod Črtežem na Gornji Ig po komaj opazni stezici, ki pa je zgledno označena in se nad vasjo kmalu priključi klasični poti iz Vintgarja mimo nekdanje partizanske bolnice v Krvavicah. Zelo zanimiv, vendar neoznačen in sem ter tja celo brezpoten pa krene s krimske ceste tik nad križiščem z glavno cesto med Rakitno in Igom. Ko se po strmem kolovozi vzpnemo tik pod vrh Malinovca (1105 m), Krimovega soseda in po metrih vrstnika, se nam odpre najbolj nenavaden pogled na naš cilj, na goro, pozidano z vojaškimi objekti in na gosto prebodeno s telekomunikacijskimi napravami – na goro v službi človeka.
Tja gor, kamor zdaj, ko so nam vrata v visokogorje vsaj za nekaj časa zaprta, hodimo tešit svoje želje po širnih razgledih (preteklo nedeljo se je tu zgoraj nad ljubljansko meglo bleščalo zlato sonce), pripelje seveda še veliko poti. Da bi se znašli v vsem tem vozlišču, vzemite v roke zemljevid Okolica Ljubljane 1:50.000 in preberite kaj koristnega v knjigi Andreja Stritarja Izleti po ljubljanski okolici (Sidarta, 2000).