Slovenske novice – Dejan Ogrinec: Vrnil se je le Maestri. Trdil je, da je Egger padel ~ Cerro Torre
Cerro Torre
Laž padla v steni
Skoraj pol stoletja je bilo treba, da so zgodbo Italijana Cesara Maestrija iz patagonskega Cerro Torreja njegovi rojaki postavili na laž
Leta 1959 naj bi po severni steni elegantne špice Cerro Torre v Patagoniji plezala italijanska naveza Maestri, Egger in Cesarino. Doživela je vremenski preobrat, vzpon sta nadaljevala le
Cesare Maestri in
Toni Egger. Zgodba je dobila epski pridih in skoraj kriminalni konec.
V dolino se je vrnil le Maestri. Trdil je, da je Egger padel med sestopom in da so poslikani filmi ostali pri njem. Telo (bolj njegove ostanke), vrv in opremo so leta 1975 našli daleč od stene in to je bil prvi dvom, da se pri Maestrijevem opisu soplezalčeve smrti nekaj ne ujema. Filmov ali fotoaparata ni bilo nikjer, vrv pa tudi ni kazala znakov običajnega raztrganja.
Ker je bil to za tedanje čase to izjemen vzpon in ker so se kaj kmalu začele pojavljati novice, da pri vzponu nekaj smrdi (argentinska policija je podala kazensko ovadbo proti Maestriju, a so jo umaknili zaradi pomanjkanja dokazov), se je, da ovrže trditve, Maestri vrnil v Patagonijo in leta 1970 spet naskočil goro, a z druge strani. Po jugozahodnem grebenu je navrtal smer predvsem ob izdatni pomoči vrtalnega stroja, ki je tehtal 65 kilogramov, porabil pa je 400 svedrovcev. Smeri v žargonu pravijo kompresorska, saj je vrtalnik uporabljal 35 metrov pod robom najstrmejšega dela stene, ki bi bil brez njegove uporabe nepreplezljiv. A spet se je pojavil problem – kompresor in vrsta klinov se neha 300 metrov pod vrhom gore, sredi granitnih plošč, plezalno gledano sredi sveta, ki bi za plezanje izrazito zahteval uporabo klinov.
Zato se je pritisk mednarodne alpinistične in nealpinistične javnosti na sicer takrat vrhunskega alpinista Maestrija tako povečal, da se je zapil in izginil iz alpinizma.
Da je bil Maestri očitno res lažnivec (ob 40-letnici vzpona je še vedno vztrajal pri prvotni zgodbi) in smeri ni preplezal, morda dokončno dokazuje letošnji vzpon italijanske naveze Alessandro Beltrami, Rolando Garibotti in Ermanno Salvaterra, ki so po Maestrijevi skici (pre)plezali smer v istem območju in jo, ker so ugotovili, da so v resnici šele prvi v tem delu stene, poimenovali El Arca de los Vientos. Preplezali so jo v izjemno hitrem in čistem alpskem slogu.
Že veliko navez je poskusilo ponoviti izvirno Maestrijevo smer, leta 1968 ni izjemno močna ekipa takrat najboljših svetovnih alpinistov prišla niti do polovice smeri.
Najbolj smešno pri tem je bilo, da tam, kjer so zmagovalni fantje po Maestrijevi skici (alpinisti morajo po novih vzponih kot dokaz izrisati skico smeri) pričakovali težave, teh ni bilo, kjer pa je skica obljubljala lahek svet in plezanje z rokami v žepih – Maestri je trdil, 
da gre vsa zgornja polovica smeri samo po snegu v naklonu 50 stopinj – so pošteno garali. In to tudi ni bila ravno šala. Patagonsko vreme z divjimi vetrovi in nevihtami ne dopušča plezanja kar tako, v tri dni.
Tako se je končal 46-letni primer, za katerega je skoraj neverjetno, da je čakal razrešitve do danes. Odprle so se tudi slutnje, da morda še pri katerem vrhunskem vzponu kaj smrdi. Tudi mi imamo nerešen problem, vzpon Toma Česna prek južne stene Lhotseja. V tujini ga ne štejejo za opravljenega in nad njim stoji znak bele lise.
Dejan Ogrinec