Gorenjski glas - Jelena Justin: Dovška Baba (1891 m)–Hruški vrh (1779 m)–Rožca (1587 m)–Klek (1773 m)
Karavanke so mi najljubše pomladi in jeseni; ko se vse prebuja, zeleni, cveti oz. ko lega k počitku, se barvno spreminja in navdihuje. Ključavnice oz. narcise letos še enkrat, že tretjič.
Karavanke so bile v preteklih tednih pobeljene z narcisami. In ne, ne najdemo jih samo na Golici, kamor običajno derejo množice ljudi. Te cvetoče rožice, katerih omamen vonj je letos dodobra spral dež, so tudi na sosednjih vrhovih in planinah. Eno tako lepo turo bomo v družbi narcis prehodili danes, le logistično se je treba zorganizirati. To iznajdljivost pa prepuščam vsakemu posebej!
Dovška Baba je lepotica, povsem tipična za verigo Karavank: južna pobočja so travnata, medtem ko je severna stran precej bolj divja; prepadna, skalnata in krušljiva. Spokojna južna stran se nadaljuje vse tja proti Golici. No, mi bomo danes prehodili greben od Dovške Babe preko Hruškega vrha, Rožce in Kleka ter sestopili na Planino pod Golico.
Na regionalni cesti Jesenice–Kranjska Gora zavijemo desno proti vasi Dovje. Ves čas se držimo desno. Na koncu vasi, kjer se začne makadam, pustimo avto, kjer nas markirana pot vodi ob potoku Mlinca, potem pa strmo skozi gozd. Večkrat prečimo gozdno cesto. Vzpnemo se mimo Bele peči in po cesti nadaljujemo do Lahovega prevala. No, avto lahko pripeljemo tudi višje, do tistega izrazitega levega ovinka, kjer je smerokaz levo za Dovško Babo. Tam pustimo avto, saj je nadaljnja vožnja dovoljena le za lastnike zemljišč.
Z Lahovega prevala se markirana pot odcepi levo v gozd, kjer se strmo dvigne. Hitro dosežemo ograjo pašnika, ki ga prečimo, se sprehodimo čez cvetoče travnike, nato pa steza zavije levo v strmo pobočje, na vrhu katerega nadaljujemo skozi gozd. Hitro dosežemo njegov rob in že zagledamo kočo na planini Dovška Rožca. Od koče po travnatem pobočju nadaljujemo do vrha Dovške Babe, ki ga označuje povsem nov napis. Z vrha Dovške Babe se odpira pogled, ki jemlje dih; trkamo namreč na kraljestvo Zlatoroga. Triglav v sredini, okoli njega pa Rjavina, Cmir in Stenar, Škrlatica, Kukova špica, Martuljške Ponce, Špik, celo Viš in Montaž v daljavi zahoda.
Z vrha krenemo proti vzhodu, malce celo izgubimo višino. Pred nami je s travo poraščeni Hruški vrh, visok 1776 m. Preko Hruškega vrha bomo sestopili na sedlo Rožca, 1587 m. Globoko pod seboj zagledamo Hruško planino in planšarsko kočo. Če smo pri volji, se povzpnimo še na Klek. Njegov vrh ponudi lep razgled po okolici in pokazala se bo pot, po kateri smo danes hodili. S Kleka nadaljujemo proti vzhodu, ko dosežemo markirano stezo, se obrnemo nazaj na zahod in obhodimo Klek z njegove južne strani. Ko dosežemo smerokaz Jeseniška planina, po travniku sestopimo do planšarske koče na planini. Tam začnemo svoj sestop po makadamski cesti, mimo lovske opazovalnice Zgornje Trate, kjer makadamska cesta zavije v gozd. Sledimo cesti do smerokaza, ki označuje vzpon na Rožcu. Na ovinku zavijemo v gozd, prečimo dva potoka in se začnemo počasi spuščati proti Planini pod Golico. Kmalu dosežemo ograjo, zavijemo ob njej desno in jo po nekaj metrih prestopimo, ter začnemo ponekod strm sestop proti svojemu cilju. V Planino pod Golico pridemo pri cerkvi sv. Križa. Kam pa zdaj? To je pa odvisno od vaše logistike.
Nadmorska višina: 1891 m
Višinska razlika: skupaj 1400 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 2 / 5