Išči

Napovedi

Bilten, napovedi vremena, razmer, SPIN, ... 

Napovedi

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ljudska izročila

Janez Pikon: Po prvi svetovni vojni so se fantje po vrnitvi z bojišč ob kozarcih vina pri Tomažovcu v Češnjici pogovarjali o izkušnjah, ki so jih doživeli na fronti.

Ljudska izročila

1.- Dirka z motorji - Janez pa močno po gasu in bližnjici: Marsikatera vaška zgodba je nastala na omenjenem pobočju pod vasjo, spominjam se pripovedi, ki je nastala takoj, ko so zgradili novo cesto do vasi Nemški Rovt in dlje na Jelovico. Mladi fantje so bili že lastniki vseh vrst mopedov, vesp in motorjev, ki so se radi primerjali med seboj, kdo je na svojem jeklenem konjičku, spretnejši. Dogovorili so se za hitrostno tekmovanje z motorji od Hotela Markeš do vasi Nemški Rovt v vožnji na čas s skupinskim startom. Vse je bilo dogovorjeno in številni mladi motoristi so se vneto pripravljali na tekmovanje. Številni domačini so z zanimanjem spremljali nenavadno hitrostno tekmovanje po takrat novi makadamski cesti do vasi Nemški Rovt, kjer naj bi bil označen ciljni prostor s sodniško ekipo. Tekmovanje se je končno pričelo in vsak udeleženec je pričakoval najboljšo uvrstitev, kajti verjel je vase in v kakovost svojega jeklenega konjička. Po glasnem startu so zdrveli tekmovalci na motorjih po cesti ob potoku Belca pod železniškim mostom, mimo Impexa, ter domačije Pr' Žvano do potoka Butanca, kjer je že v preteklosti vodila edina kolovozna cesta do vasi pod Strme in Rečevnico. Glasno vzpodbujanje domačinov po vsej progi je motoristom pripomoglo še dodatnega adrenalina do samozavesti. Vendar so nekako le pozabili ali spregledali tekmovalca v ozadju (Bačarjov Janez z Nemškega Rovta), ki ni uspel ali si ni želel držati prvih v vrsti. Njegovo preračunljivo zaviranje in ustavljanje na motorju je uspešno izvajal vse do mostu preko potoka Butanca, kjer navkreber še vedno vodi stari kolovoz do vasi. Pred seboj je zadnje v koloni opazoval, kdaj bodo izginili za ovinkom po ta novi cesti v hudi ovinek (kamnolom) pod Selom na ciljni prostor pod vasjo. Komaj je čakal, da mu izpred oči za ovinek odpelje zadnji pred njim, takrat pa Bačarjov Janez močno po gasu in bližnjici, navkreber po strmem kolovozu do vasi. Dokaj primeren je bil takrat kolovoz za motor, s kakršnim je vozil Janez, razen močnih tresljajev, ni povzročil večjih nevšečnosti. Dosegel ciljni prostor zanesljivo pred vsemi, kajti njegova pot do cilja je bila precej krajša. Tako je na presenečenje vseh, tako sodnikov na cilju, kot kasneje sotekmovalcev, ko so ga opazili v cilju pred njimi, v opravičilo zatrjeval, da se pač niso dogovorili o dolžini tekmovalne proge, čeprav je bilo razumljivo, da je bilo tekmovanje na novo zgrajeni cesti. V Hotelu Markeš se je vedno vse začelo in zaključilo, tako tudi tokrat od ideje, pogovorov do priprav in izvedbo tekmovanja, do zaključnih mnenj (prerekanja) med udeleženci, ki so imeli pač vsak svoje mnenje in pravila, kar se je še dolgo govorilo ob priložnostih - Janez pa močno po gasu in bližnjici.

2.- Zatrep: Po prvi svetovni vojni so se fantje po vrnitvi z bojišč ob kozarcih vina pri Tomažovcu v Češnjici pogovarjali o dogodivščinah, ki so jih doživljali na frontah po Evropi. Vsi so si imeli veliko povedati o takratnem vojskovanju in tudi drugih prijetnejših doživetjih, ki jim jih je prinesla tujina. Razen molčečega, ne preveč zgovornega, vendar postavnega fanta, ki zaradi rahle šepavosti ni bil vpoklican na fronto in ostal doma ves čas vonje. Silili so vanj, naj jim še on pove kakšno njegovo prijetno doživetje iz časov, ko niso bili skupaj. Pogleduje jih in končno obotavljajoče spregovori kar velike besede. Dejal je »Je sm šov pa vsak konc tedna u Zatrep, am pa to.« Mislim, da je prvi del stavka razumljiv, drugi del (am pa to) je zelo bistroumno postavljena obrazložitev prijetnih trenutkov, ki jih je doživljal vsak konec tedna v Zatrepu, posebno zato, ker v tistih časih na planinah ni šlo brez čednih majerc.

3.- Zgodba s predela iz preteklosti: Strašna usoda treh drvarjev, že v četrtkovi številki smo poročali iz Bohinjske Bistrice, da je snežni plaz v sredo dopoldne v Srnjakovem grabnu nad vasjo Ravne zasul tri mladeniče; eden od teh mladeničev, 18 letni France Kemperle, doma iz Bače na Primorskem, se je v smrtnem boju izkopal iz ogromnega plazu, ter nato odtaval 200 do 300 korakov iskat pomoči, nato pa se obnemogel zgrudil na tla in zmrznil. Lovski čuvaj ga je našel že mrtvega. Kemperla so včeraj v petek pokopali na pokopališču na Bohinjski Bistrici. Ljudje so že v sredo izrazili bojazen, da je plaz zasul najbrž tudi oba Kemperlova tovariša. Hitro so pričeli odkopavati snežni grob. Poveljnik bohinjske orožniške postaje g. Janez Remec, narednik Anton Bukovšek in Jurij Flegar so z občudovanja vredno požrtvovalnostjo odkopavali nepretrgoma tri dni in noči velikanski snežni kup. Končno se jim je le posrečilo odkopati ponesrečena mladeniča, žalibog seveda mrtva. Oba mladeniča, Albina Kemperla in Antona Črva, so prenesli v mrtvašnico na Bohinjsko Bistrico. Oba mladeniča sta se pod plazom zadušila, oziroma ju je zmečkal velik pritisk plazu, ki ju je butnil ob skale. Plaz sam je bil debel 8 metrov, širok pa 12 metrov. O nesreči govorijo ljudje sedaj v Bohinju zelo mnogo in s sožaljem, obenem pa se vsi z občudovanjem izražajo o junaški požrtvovalnosti orožnikov.

4.- Na Zatrep - ustno izročilo moje mame: »Ni mi bilo še deset let, ko sem se z mamo prvič povzpela po strmem pobočju, ki smo mu vseskozi pravili Srnjakova dolina, do ata in delavcev, ki so oglarili na razglednem predelu Na Zatrep. Bilo je vse novo in nenavadno, tako se spominjam, ko so ob pristopu do lesene koče, tudi meni postregli z jedačo in pijačo. Na razglednem robu sem z občudovanjem strmela v dolino, na domačo vas in našo hišo pod strmim pobočjem. V spominu mi je poleg lesene oglarske koče (kožarce) na planoti nad vasjo, ki jo je v tistih časih izdelal moj ata z gozdarji - oglarji in prvič ponujene gozdarske jedi »frike,« ostalo še troje posebnosti s travnate planote. Širok razgled proti vasi z bistriško dolino, dvoje večjih mlak na predelu, ki ju ustvari deževje, ter mejni kamen K&K (kaiser & kenig) z oznako 12,« se po dobrih osemdesetih letih spominja dogodka in mi o njem pripoveduje mama, ki je pred drugo svetovno vojno še nekajkrat obiskala takrat travnato in razgledno pobočje južno nad Ravenskimi rovti.

5.- Zgodba: Do prve polovice prejšnjega stoletja so se prebivalci Bohinja večinoma ukvarjali s kmetijstvom in vsem kar sodi zraven, skratka ljudje takrat niso veliko potovali, bili so bolj vezani na svojo domačijo. Informacije so v kraj prihajale bolj poredko, te pa so si takratni prebivalci razlagali po svoje. Nekateri so vedeli za drugačno življenje po svetu, bili so seznanjeni tudi s takratno bolj napredno tehnologijo, drugi pač ne in so si prvič videno razlagali po svoje. V tistih časih še ni bilo veliko letal na našem nebu, nad Bohinjem še toliko manj. Točnega datuma o prvem preletu letala preko Bohinja ni, kajti ljudsko izročilo je zgodbo prenašalo na mlajše generacije iz roda v rod. Ob bučnem ropotu motorjev takratnega letala so pač vsi obrnili pozornost na videno v zraku. Vsak si je po svoje razlagal dogodek na nebu. »Glejte, a vidte Krucmanove svisle u luft« je bila najbolj nenavadna izjava začudenega domačina, ki ni bila primerljiva z letalom, zato mi še sedaj vemo zanjo in še dolgo se bo o njej govorilo. Najbolj slavni senik (Krucmanov svisle) v Bohinju in tudi širše po svetu, čeprav od njega ni ostalo več veliko si vseeno zasluži toliko pozornosti za tako slavno preteklost, ki mu je bila izkazana.

6.- Moji spomini - tega se živo spominjam: Tudi sam se spominjam, ko še nisem štel šest, me je ata prvič vodil z vasi Ravne vzhodno v Biščov rovt, ter strmo navkreber po Tubejevemu rovtu na gozdni predel Rižce, kjer je takrat služboval logar Franc Iskra (Španov Franc z Jereke) in živel na Bohinjski Bistrici. Živo se spominjam trenutka, ko sem kot mlad fantič zahodno pred logarnico prvič v življenju, začudeno in velikih oči zaznal in opazil plašno srno, ki se je pasla na gorskem travniku, dogodek se mi je za vedno vtisnil v spomin.

7.- Bohinju: Al' bodeš ohranila zvesto srce svojim goram in prebivalcem svojih dolin? Snubili te bodo tujci in Bohinj ti bo dal doto od svojih šum in rudnin, od vodnih sil, do živine in polj. Ako pa tujci zapravijo tvojo doto; ako ti snamejo demantovo krono raz glavo, onda boš ostavila v Bohinju gola brda, kršna pogorja, razdrastana po hudournikih, ter dušno in gmotno bedo domačinov. Tujec nam bo vsiljeval drug jezik in nove šege, spodnašal domačina v njegovi domači hiši in kjer je zdaj naš svet najdivotnejši, tam se bodo košatila razkošna letovišča hladnosrčnih inozemcev ... je z mislijo podvomil ob izgradnji Bohinjske železnice s predorom ... dr. Janez Mencinger.

8.- Neverjetna zgodba: V Pungrtu se deli pot na planino Pri Jézeru in V Laze. Na poti V Laze skozi gozd imenujejo na severni strani globel »Pri Deklici.« Baje je bila tam zakleta deklina. Odtod »V Ovinkih« sva šla precej strmo vprek po skalnatem boku; vodnik Šmonc mi je pravil o nezgodi, da je padli kamen tam odbil 18-letnemu pastirju vrh glave tako, da mu je odletela cela z možgani vred. Njegov spremljevalec mu je prazno č'pino dél na glavo nazaj in prevezal z ruto pod brado. Kljub temu pravijo, da je živel še cel popoldan. - Ne daleč proč pa je drugo znamenje. Tam je pastir opešal v snegu in zmrznil. - Ob poti je Prápotnica, Na Ozkem, Na Kladi, Babji Stop, Pogorelec in Stop, kjer se pot prevalí in gre precej zložno po planinskih pašnikih V Laze.

9.- Šac: Zgodba še iz časov šolskih klopi; z zanimanjem sem poslušal pripovedovati starejše domačine na Ravnah o skrivnostnem še neodkritem zakladu, ki se nahaja v bližini Koče dr. Janeza Mencingerja (karavle), v Cjanovemu rovtu, (šac - zaklad), ki so ga zakopali davno v preteklosti (Ajdi) popotniki, ki so potovali preko Spodnje Bohinjskih gora na jug. Zgodba iz mojih otroških let se mi je za vedno vtisnila v spomin in povezuje (šac - zaklad) s kočo in njeno okolico. Primerna za oddih poti proti Kobli, Črni prsti, Rodici in Voglu. Koča dolgo ne služi več prvotnemu namenu.

10.- Šinkl v pomoč: Zgodovina turnih smukov s Črne prsti sega že zelo daleč nazaj v preteklost. Gora je privabljala smučarje in plezalce pozimi in poleti. Z zanimanjem sem vedno poslušal starejše pripovedovati o smučarskih podvigih v stenah in strmih pobočjih Črne prsti, čeprav oprema takratnih navdušencev še zdaleč ni bila tako kvalitetna, kot jo uporabljamo mi v zadnjih letih. Pomagali so si na vse mogoče načine, da so premagali narave ovire strmih pobočij. Za vedno se mi je vtisnila v spomin pripoved Rodarjovga Frenka, kako sta z Vandrovčevim Jožetom pred 50 leti prečila strmo pobočje gore. Posebne dodatne opreme nista imela, zato sta si pomagala na zelo svoj in učinkovit način. Prečenje strmega pobočja mehkega snega sta se lotila kar s šinklnom (skodlo), ki jima je bila kot obvezna oprema v ruzaku (nahrbtniku). S šinklnom sta si pomagala, ga zasajala pod spodnjo smučko v sneg in se tako varovala pred možnim zdrsom, ter varno prečila strmo pobočje.

11.- Čednkova glava: Kot zanimivost s pobočja Čednkove glave in zimskega časa naj omenim še resnično zgodbo, ki mi jo je večkrat pripovedoval Dolinar z vasi Ravne, ta seže v čas pred 90 leti. Takrat je imel gorski lov drugačno vlogo v prostoru, divjad se je plenilo predvsem zaradi hrane in preživetja. V zimskem času je odstrel gamsa na pobočju Čednkove glave opisal na svoj način in sicer, že težak in nevaren dostop (doma izdelane dereze) na poledenelo pobočje in vrh le stežka doseže, vendar mu je poledenelost terena vseeno olajšala sestop na planino po odstrelu gamsa, ki je ustreljen po strmem predelu drsel in drsel, nezadržno ga je vodilo ledeno, zato gladko korito po takrat golih in z debelo snežno odejo prekritih gorskih hribčkih in dolinicah vse na planino do njegovega stanu, »samo pobral sem ga,« mi je dejal.

12.- Rauhar al' Rotar: Zapišem eno teh zgodb iz časa naše rosne mladosti. Igrali smo se pri ta debelemu macesnu v Brezniku nad potokom Strženica. Močno zaposleni in brezskrbni uživamo poletne počitnice na robu omenjenega travnika, vzhodno ob vasi. Od daleč opazimo prihajati starejše vaške fantiče, ki se nam približujejo. Nekako izzivalno pristopijo in nam dajo vedeti, da se jim pač moramo mi prilagoditi. Sledilo je ugovarjanje in posledično je obrodilo besedni spor in starejši fantje so si vzeli pravico soditi nam po svoje. Izbrali so vaškega fantiča »ti najbolj jezikaš« so dejali, ta je namreč nekaj časa izmenično živel tako v vasi Ravne, kot na Nemškem Rovtu. Odvlekli so ga do ta debelega macesna in ga s dolgo ovijalko (snovbret) ovili okrog debla in zanj močno privezali. Mlajši smo delno zaskrbljeno ogledovali početje starejših fantov, saj so nenavadno početje izvajali v glasnem smehu. Med seboj so se tiho pogovarjali in dogovorili, da mu sodijo na svojevrsten način. Spregovoril eden od njih in mu izrekel sklep, na naše začudenje, ki početje nemočno opazujemo, ga slišimo izgovoriti njihovo sodbo. »Dogovorili smo se, da boš ostal za macesen privezan, toliko časa, dokler se ne boš odločil ali boš v bodoče samo Rauhar ali samo Rotar, oboje hkrati pa nikakor ne moraš več biti.« Dolga ovijalka (snovbrat) je neprijetno delovala nanj in na nas, ki smo ga opazovali, tako ovit okrog visokega macesna je bil nekaj časa, vendar se spomnim, da so nas kasneje starejši fantje kar zapustili in odšli, mi pa smo nesrečnega fanta odvezali in ga rešili neprijetnih vezi, skratka mi smo bili njegovi rešitelji.

13.- Gedal sm snaka bez gave: Iz šolskih klopi: Strme ali vrh Gorelne so prispevale k šaljivi in obenem resnični zgodbi iz šolskih klopi. Lovec se je z območja Strme v dolino vrnil z ustreljenim srnjakom in ga po odvzemu trofeje pustil na dvorišču. Otroci smo se potepali po vasi in kmalu je našo pozornost pritegnil tudi obglavljeni srnjak na dvorišču, ki je bil za nas vsekakor nenavaden dogodek. Dogodek tega tedna pa je bil tudi naslov prostega spisa ali domače naloge, skratka zanimiva zgodba tega tedna, ki smo jo morali pri slovenščini vedno napisati. Sošolec si je izbral za zgodbo prav omenjeni dogodek. Verjetno mu je za domačo nalogo že zmanjkovalo časa, zato se je v naglici pri opisovanju dogodka precej površno lotil že samega naslova, namreč naslov zgodbe se je glasil »Gedal sm snaka bez gave,« sledila je zgodba s številnimi napakami. Mislim, da ste ugotovili, da v vsaki besedi manjka črka. Učiteljica nam je njegov površen opis dogodka prebrala pred tablo. Večkrat se v šali spomnimo na dogodek in čas iz šolski klopi, saj nam je vedno primanjkovalo časa za domačo nalogo.

14.- Snežni plaz - nesreča v Srnjakovi dolini: Plaz zasul tri mlade fante, je pisalo v časniku Kmetijski list, 6. februarja 1929. V Srnjakovem grabnu je ogromen snežni plaz zasul tri mlade fante, ki so šli tačas v smeri Srnjakove doline. Franc Kemperle, star 18 let se je komaj izkopal iz snega, a je že po par sto korakih omagal in zmrznil v snegu, kjer ga je našel lovski čuvaj. Orožniška patrulja je odhitela na pomoč in tri dni nepretrgoma odkopavala sneg, da je prišla še do ostalih dveh mladeničev, ki sta bila tudi zadušena in zmrznjena, vse tri so pokopali na pokopališču na Bohinjski Bistrici.

15.- Blažova Zefka iz Sorice: Mladost svojo Zefka pobočju severnem od Geblarjev je zapisala, skoraj vse življenje domačiji zvesta je ostala, saj kruta vojna ji je Prezlčovega Vinkota vzela, ona vedno za svojim ljubljenim fantom tiho je ihtela. Lesena klopca pred njeno hišo je domačinom in poštarju za pogovor, ter počitek služila, vsakokrat Zefka v usnjeno torbo poštarjevo se je tiho zazrla, toda nikdar tako želenega pisma iz nje od Vinkota, ni odprla. Hiša domača že davno je zapuščena, o leseni klopci več ni sledi, že skoraj pozabljena zgodba je domačinke Zefke in njene resnične življenjske poti.

16.- Rauharska planina: Takratna mladina pred Mallnarjevo kočo. Na bolj bledi fotografiji je opaziti skoraj iste obraze, kot na bolj vidni spodnji fotografiji, ki sta iz obdobja okrog leta 1940 - 1941. Skrajno desno leži vojak iz Avstrije, ob njem Zimova Lucija, sledi Prezlčov Milan in Dolinarjova Minca ter Biščov Tonej, nad vojakom pa Španova Anica z Jereke. Harmonikar je ta star Prezlc, kitarist pa Klemenčn Albin, ob njem pa verjetno dekle z Bače?, levo od nje Prezlčov Vinko, ob njem Biščov Joža. Za Klemenčnim Albinom sedita z leve Dolinarjov Joža in Prezlčov Janko. Za harmonikarjem Prezlcem sedi Dolinarjev Janez in levo Medjova Minka. Nad njim stoji v beli srajci z odpetim suknjičem Pavlov Tonej in levo Pavlov Janez, obema delata družbo dve dekleti z Bače?. Desno od Pavlovega Toneja stoji Petrov Mirko in Rožmanova Francka.

17.- Rauharska godba: n še v prijeten spomin na Ravarsko godbo, (Ravharsko pleh bando), ki je delovala v letih pred drugo svetovno vojno. Fotografija je nastala leta 1927 pred Rožmanovo ta staro hišo, stojijo od leve proti desni: Ravnik Franc (Klemenčov), Ravnik Janez (Pongrčov), Koblar Jaka (Biščov), Ravnik Janez (Cjanov), sedijo Ravnik Jože (Pavlov), Ravnik Jože (Klemenčov), Koblar Jure (Biščov - 41 let), Rozman ata in sin Štefan (oba Rožmanova), ležita Lovrenc Rozman (Tubejov) in Koblar Polde (Biščov - 14 let). Vodja godbe je bil Koblar Jure (Biščov, na sredini). Veliko šaljivih zgodb sem slišal pripovedovati starejše domačine, toda povedati vedo tudi, da so z zelo čustvenim pristopom in veliko treninga, (vaje so imeli večkrat tudi na območju Medjova mlina, na robu pod omenjeno domačijo), čudovito uspeli in znali zelo lepo zaigrati. Mi, ki smo vedno živeli z vasjo smo vsekakor ponosni na Ravharsko godbo, (Ravharsko pleh bando).

18.- Resnična zgodba iz leta 1952: Pastirju iz vasi Nemški Rovt, ki je kot mlad fantič pasel med poletnimi počitnicami živino na planini Pečana, so kot dobremu poznavalcu pašnika dnine Lavte, kljub meglenemu dnevu, zaupali dnevno pašo na omenjenemu predelu. Pastirsko življenje je fantič dobro poznal, kot tudi pašnik pod Kremantom z vsemi njegovimi dolinicami in vrtačami, kljub meglenemu vremenu. Zaposlen z izdelavo frače vseeno sliši brezskrben pogovor dveh mimoidočih, ki ga tudi kmalu opazita, ko nadaljujeta za pastirja v nerazumljivo smer. V pogovoru z njima, kot dober poznavalec območja takoj zazna, da nadaljujeta v napačno smer, zato ju takoj opozori z besedami, »Steza ne vodi do?!!,« hitro ga prekineta z mnenjem »Veš pob'č midva zlo dobr veva, kam pot vodi, ti pa le glej dat bo frača deleč nesla« in že sta ne oziraje se na njegovo mnenje, nadaljevala v za pastirja napačno smer. Dobri dve uri kasneje; zasliši zaskrbljen pogovor »starih znancev« iz megle, toda tokrat med njima še zdaleč ni opaziti toliko samozavesti, kot ob prvem srečanju. Pogovor začneta onadva, brkati in starejši med njima spregovori, »izgubila sva se in že dobri dve uri tavava po megleni in gosti pokrajini, komaj sva našla pot nazaj in te prosiva, če nama lahko pokažeš pravo pot, ki vodi do Čukove konte na Konjske Ravne nad Ribčevo planino.« Presenečen jima z odprtimi usti pokaže z roko v smer, kjer se nahaja gozdna vlaka in pot do cilja. Odhitita v smeri izbranega cilja ne ozirajoč se nazaj, toda fant zmore dovolj poguma, da za njima glasno doda »frača mi pa deleč nese.« Prvi se pretvarja, da njegovih besed ne sliši, drugi se s kretnjo izgovori na močnejši veter, ki da grmovje zaduši neprepoznavni glas pogumnega fantiča, ki se ob prijetni zmagi, prešerno in bolj potiho nasmehne.

19.- Molitve in mašni obred: Šaljiva, vendar resnična zgodba iz preteklosti v eni izmed Bohinjskih cerkva. Žena že dlje časa razmišlja, kako bi pripravila svojega moža, da bi zopet ob nedeljah z njo redno začel hoditi k maši. Gospod in vaščani so ji že večkrat očitali, da gospodar zanemarja verske dolžnosti in ne stori nič za boga. Ženino prepričevanje ukloni trdnega možakarja in odideta skupaj v cerkev k nedeljski deseti maši. Žena ga s pogledom opogumlja, delno je že pozabil molitve in mašni obred, zato si pomaga s tiho prošnjo in polglasno zašepeta na ženino uho, »Čaj Johana, mol dons še namest mne, je mam še predebele žnable.«

20.- Bohinjski olimpionik: Telovadec Tone Malej se je rodil 16. januarja 1907 na Savici v Bohinju. S svojimi devetnajstimi leti je pristopil k Sokolom in kot najmlajši član, ter mojster na krogih in bradlji postal del zgodovinske ekipe z Jožetom Primožičem in Leonom Štukljem ob boku. Bil je ponos in vzor ekipe Sokola. Leta 1928 se je udeležil olimpijskih iger v Amsterdamu, kjer si je prislužil bronasto medaljo. Svetovno tekmovanje v Luksemburgu 15. julija 1930 pa je bilo zanj usodno. Medtem, ko je njegov prijatelj Jože Primožič postal svetovni prvak, Leon Štukelj se je lažje ponesrečil, je mladi Sokol Tone Malej podlegel poškodbam pri padcu s krogov. Po njem so kasneje poimenovali ulico na Bohinjski Bistrici in Ljubljani.

21.- Osem ur bil na kozi: Šaljiva, vendar resnična zgodba, ki se je zgodila na delovnem mestu, ko so ob zastoju žičnice (premza) popravljali žičnico na vmesni nosilni napravi (nosilni kozi). Po opravljenem delu je bilo potrebno zapisati, kot vedno (šiht) v zvezek z opravljenimi urami. V naglici zato dokaj nenavadno je hitro Alojz v zvezek zapisal sledeči podatek »osem ur bil na kozi,« ki je še dandanes večkrat tema šaljivega pogovora med domačini.

22.- Dr. Janez Mencinger: Spominska plošča na pročelju rojstne hiše pisatelja Janeza Mencingerja na Brodu, odkritje plošče 9. julija 1922, kjer se pri hiši po domače reče pri Grogorju. Da premoremo kar dva kulturna praznika, pomeni, da se vendarle zavedamo svojega bogastva tudi na duhovnem področju. Mencingerjev naj bi pomenil za Bohinjce prav toliko kot Prešernov za Slovence nasploh. Saj je glasnik Bohinja - kakor so mu ob desetletnici smrti zapisali na rojstno hišo - v svojih delih predstavil Bohinj in Bohinjce širšemu slovenskemu in tudi evropskemu svetu. Znameniti francoski jezikoslovec Lucien Tesniere, ki je bil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja lektor francoskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je dejal, da zelo ceni Mencingerjevo literarno ustvarjanje, ki je od vseh slovenskih pisateljev po svoji duhovitosti in načinu razmišljanja še najbolj podobno francoskim pisateljem.

23.- Resnična zgodba: Učiteljica med poukom osnovne šole v Srednji vasi, sredi petdesetih let prejšnjega stoletja vpraša učenca iz vasi Jereka »Katero je glavno mesto Slovenije, France,« on odgovori kot is topa, »Jereka,« učiteljica začudeno vpraša, zakaj Jereka - France zopet hitro, »ker ni n'ker tolk mlinov, kuk'r u naš vas.«

Janez Pikon

Moja gorska pot skozi čas ...Moj arhiv: Janez Pikon

Video: Ljudska izročila


G-L: gore-ljudje

Vaške zgodbe


Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 1709

NAPOVEDI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.