Seniorji.info - Mira Kofler: Ko tudi ob sončevem slovesu na večer ostane nebo svetlo in se zariše na obzorju rahla rdečica, skoraj zagotovo veš, da bo jutro lepo. In je bilo.
Zgodnje nedeljsko jutro je bilo prav tako kot si ga pohodnik lahko želi. V Škofji Loki in Kranju smo na avtobus, ki je pripeljal iz Železnikov, vstopili zadnji pohodniki in se odpeljali proti Avstriji.
Dobrač s stolpom je bil že v soncu in rdeča rana sredi sten je spomnila na podor davnega leta 1348, ko je po legendi pod sabo pokopal kar 17 vasi. Skozi Ziljsko dolino smo vijugali in skozi okno opazovali prebujanje jutra in ljudi, ki so se zbirali pred cerkvami in klepetali.
Po treh urah in pol vožnje smo se na prelazu Plockenpass za nekaj metrov naprej zapeljali iz Avstrije na parkirišče na italijanski strani. Nad njim se je visoko dvigal naš današnji cilj Mali Pal.
Prelaz je imel pomembno vlogo že v rimskih časih. Čezenj je vodila povezovalna pot od južnih dežel k dolinam na severu, v srednjem veku so tod vodile trgovske poti med Oglejem in Salzburgom, danes tu poteka meja med Italijo in Avstrijo. Na tem mejnem izhodišču smo začeli našo pot. Najprej malo nazaj na avstrijsko stran v bližino vetrnice in nato še pred njo strmo navzgor.
Jesenski dež je omočil kamenje na poti, da je bilo gladko in spolzko, prst se je oprijemala podplatov. Že po nekaj desetih metrih vzpona se nam je pogled ustavil na izjemnem vrhu Cellon in prvih feratarjih ki so se odpravljali nanj, pa do jezerca in kapelice pri izhodišču za Polinik. Višje kot je vodila strma pot lepši in širši so postajali razgledi. Ciprje ob poti je že skoraj povsem odcvetelo, a še vedno se je slutil njegov rožnat nadih. Kmalu pa so pred nami in nad nami prve kaverne, strelski jarki in line.
Mali Pal je gora kjer so se med prvo svetovno vojno bili najhujši boji. Na gori, ki je pravi muzej na prostem, smo podoživljali tisti krvavi čas.Kupi bodeče žice, kaverne , jarki in strelske line skozi katere takrat niso tako kot mi danes opazovali pokrajine, temveč so merili drug na drugega. Zato, ker so jim tako ukazali.
Niso mogli kot mi gledati lepot gora, temveč so v tem svetu, ki je tako nadzemsko lep, živeli kruto življenje v stalnem bratenju s smrtjo. V letih 1915-1918 je tu v sestavi 7. lovskega bataljona padlo več kot tisoč vojakov. Mi smo danes doživljali kamnito lepoto bližnjih in daljnih gora in se spominjali žalostne usode teh revežev.
In glej! Še celo oblaki nad goro so se razvrstili kot da so leteči avioni pustili svojo sled, skala v bližini se je odela v rdečo vrbo, kot da bi spominjala na prelito kri.
Po južni strani smo se vračali nazaj v dolino. Znova smo doživljali lepoto pokrajine ko smo hodili mimo sten in plošč z žlebiči in pod visokimi previsnimi stenami Malega Pala. V njih preskušajo pogum in spretnost plezalci. Gora zdaj daje ljudem svojo lepoto in izziv. Le še ostanki stražarnic v steni in klini, ki so vodili do njih, spominjajo in opominjajo.
Da le ne bi nikoli pozabili in se nikoli več ne spozabili!
Zapis in fotografije: Mira Kofler