AK Črna - Igor Radovič: Pet sten, pet smeri ...
Za danes sem načrtoval plezanje v Karnijskih Alpah, a so me vsi potencialni soplezalci pustili na cedilu. Nekateri so imeli bolj ali manj tehtne razloge, drugi, ki artikulirajo visoke želje in cilje pa so se preprosto preselili med plezalne lenuhe. No, nič ne de, o tem se sploh ne splača razmišljati. Howgh, bi rekel Vinetou!
Včeraj zvečer sem se odločil, da bom po dolgem času obiskal domačo Raduho. Poznam jo skoraj do zadnje pokline, zato si nisem belil glave s tem, kaj bom plezal. Se bom že sproti odločil, kam grem. Tako nisem več razmišljal o današnjem plezanju. A rutina mi ni preveč blizu zato so bile moje sive celice očitno še aktivne na izvenzavestnem nivoju. Nepričakovano, ne da bi o tem sploh razmišljal, se mi je v zavest kot strela prikradla ideja preplezati vseh pet sten nad Grohotom v enem dnevu. Tega verjetno ni storil še nihče. “No, pa bo spet nekaj novega”, sem bil vesel nepričakovanega navdiha. Komaj sem čakal jutra.
Črna – vzponi, rdeča – sestopa. Z desne: Greda, Stanetova zajeda, Vetrne police, Dvomljivka in Detektivska grapa
Dvajset čez osmo zjutraj sem bil že v Amfiteatru Velike Raduhe in začel z Gredo (III/II, 170 m). Preko vrha Raduhe sem jo ubral proti Stanetovi zajedi (-IV/II-III, 165 m), po kateri sem sestopil. Na poti proti Mali Raduhi kjer sem se namenil v Vetrne police (IV/II-III, 185 m), sem srečal Gusto in Davorina. Presenečen nad njunim odzivom (Davorin bo že vedel, kaj imam v mislih) sem ostal brez besed in jo kot kak potuhnjenec s skritimi nameni ubral naprej poroti Vetrnim. Torej – še en lep pozdrav v štajersko prestolnico.
Na vrsti je bil vrh Durce in edina primerna smer za samohodca je Dvomljivka (III+/II-III, 240 m). Za konec sem sestopil v Lanežu po Detektivski grapi (III/I-II, 135 m) in bil točno opoldne pri vstopu v smer. Kljub kar ostremu tempu hoje in plezanja nisem pričakoval, da bom celotno povezovalno turo opravil tako hitro. 5 sten, 5 smeri, 900 m plezanja navzgor in navzdol, pa še vmesna hoja med smermi v vsega 3 urah in 40 minutah. Nisem si mogel kaj, da si med kratkim počitkom pod Detektivsko ne bi na glas kar sam čestital: “Bravo Cigi”. Skromnost je sicer lepa lastnost, a tako je bilo v resnici. Seveda sem bil vesel, da se mi tako v vplezanosti, samozaupanju in odločnosti kot tudi telesni pripravljenosti poznajo vse dolge ture, ki sem jih opravil. In kaj še reči o tem malem povezovalnem maratonu. Morda samo to: najlepše je plezanje v zgornji polovici Dvomljivke, najbolj siten pa je zaradi naloženosti, grušča in krušljivosti sestop po Detektivski.
Imeniten zaključek tritedenskega dopusta. Na srečo je pred mano kratek delovni teden in načrti za podaljšan vikend so že v glavi.
Pa lepo se imejte, čeprav se zna nekaterim zgoditi, da bodo kavč doma prehitro obrabili. No, morda je lepo tudi to. Kdo bi vedel ?
Igor Radovič