Štégovnik, osamela gora med Karavankami in Savinjci.
Štégovnik, osamela gora med Karavankami in Savinjci.
Malo stezanja, malo plezanja
Domačini mu pravijo Štégounk. Ime bi utegnilo priti iz stare besede šteklovnik ali štekljača, ki pomeni palico s kovinsko ostjo. Ko na vrhu te gore opazuješ od strel okleščena drevesa, se ti res lahko zazdi, da stojiš na konici, ki se sicer nikamor ne zadira, razen v nebo, zato pa se na njej rado iskri od udarcev iz nebes. Iz tega sledi, da se na Štégovnik podajajte samo v lepem dnevu, po možnosti že zgodaj.
Uradno je tej lepi čokati gori ime Stégovnik, kar je zanjo spet pravšnje ime, zakaj drzno se steza, dviguje in boči nad samotnim odmaknjenim podoljem med hrbti Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, ne da bi zaradi svoje za goro razmeroma skromne višine (1698 m) zardevala med velikani, med katerimi mora stopati na prste: Košutnikovim turnom (2133 m), Storžičem (2132 m) in Kočno (2540 m). To podolje je senčno in šumno, od bistrih voda sveže in zdravo povirje Tržiške Bistrice, kjer domujejo gozdarji in lovci. Deželica je prekrižana z zavitimi, zdaj strmimi zdaj prepadnimi cestami, po katerih se v zadnjem času uživaško podijo gorski kolesarji. Če vas mine veselje, da bi po teh cestah iskali najbližji dostop do Štégovnika, ali pa če se pripravlja k hudi uri, vam bo dan vendarle izletniško izpolnjen, če boste obiskali samo Štégovniški slap. Nekaj sto metrov je oddaljen od Medvodja, le potoku Štégovnik je treba slediti. Še preden se cesta ob potoku postavi nekoliko pokonci, se skozi drevje v mogočnem skalnem odseku zasvetlika pahljača njegovih vodnih pramenov. Po obilnih deževjih je drugače: čez zavite skalne sklade se bučeče vali vodni stolp, visok kakšnih 15 metrov. Lahka steza pelje pod slap in tudi klopca ob opuščeni elektrarnici vas čaka, da si laže ogledate to čudo narave. Za slapom vidite v poraslem podnožju Štégovnika zarezo, ki se steguje prav pod njegovo severno ostenje. Potok si je v milijonletjih mirno dolbel strugo in odlagal v njej kamenje, ki mu ga je pošiljala gora. Neopazno bi končal svoj tok v Tržiški Bistrici, če mu poti ne bi zastavil temno siv, ponekod skoraj črn srednjetriasni dolomit (ugotavlja geolog dr. Anton Ramovš), natančneje plošče njegovih težje topljivih, okoli 30 centimetrov debelih skladov. Tudi v to kamnino je začel glodati. Pod slapom je laže vrezoval strugo, dolomitna skladovnica amfiteatrske oblike pa se mu je le počasi vdajala in jo zato gloda še danes, zlasti z desne strani. Če bo z našim svetom vse v redu, potok Štégovnik še milijon let ne bo zravnal svoje poti; njegov slap bo v svoj tolmun padal, padal dlje, kot si lahko danes človekova pamet predstavlja večnost.
Mati narava je okoli Štégovnika nasula še obilo svojih zgodb. Ena je povezana s planinstvom. Od pašnika, ob katerem lahko pustite avto, pelje pod Štégovnik ena najbolj udobnih, prijetno zravnanih in senčnih poti v naših gorah. Gora, ki je z leve strani planincu ves čas pred očmi, s svojimi sivimi strminami napoveduje, da bo na koncu treba nemara še plezati. Sledi presenečenje: ves čas varna, lepo markirana pot znenada zgine v prepadni steni. Zato je treba malo poplezati in se celo poplaziti skozi dva od štirih preduhov, ki luknjajo Štégovnik na njegovem levem grebenu. Na svetlo se zrinete na severni strani gore. Onstran se kot registri mogočnih orgel nizajo vrhovi 10 kilometrov dolge Košute, pred planincem pa vstaja le steza po nekoliko bolj strmi gruščnati grapi. Vzpon ne bo daljši kot 15 minut. Na vršnem grebenu Štégovnika je mogoče živo občutiti njegov nenavadni, samotni in ponosni položaj, ki mu ga je narava naklonila sredi višjih, mogočnejših gorskih verig. Nikjer drugje ni mogoče tako od blizu, tako svojevrstno opazovati skoraj 1000 metrov višje Grintovce, grozo in mik snežnih jezikov pod njihovimi senčnimi severnimi ostenji. Visoko se stezajo, za gorski svet kar previsoko in za nebo prenizko, vendar se veselje drobnega bitja na vrhu Štégovnika steza še višje.
Besedilo in foto Željko Kozinc