Večer, Reportaže, ljudje - Bojan Bauman: Pozimi je še posebno pomembno, da se v hribe odpravljamo primerno opremljeni
Zimsko sonce je v popoldnevu božalo turne smučarje v dolini Belopeških jezer. Zasnežena pot se je pred nami vila nekam visoko pod steno Mangarta, ki smo jo tokrat opazovali iz italijanske strani. Po tedenskem sedenju za računalnikom v pisarni se mi je končno ponujala priložnost za zajemanje zraka s polnimi pljuči in strma pot je obljubljala, da bo kri po žilah tekla v pospešenem ritmu.
Pričakovanje je bilo v zraku tam v dolini, ki je soseda našega Tamarja, kjer narava nikdar ne skopari z razkazovanjem svoje lepote. Potem ko sem ledeniška Belopeška jezera spoznal najprej v blagi poletni podobi, ki je najbolj hrabrim omogočala kopanje, sem v tem sobotnem dnevu ves preznojen, utrujen, a zadovoljen ugotovil, da je zimska odprava do edine koče na vrhu doline, do koče Zacchi, še vse kaj drugega kot uro in petnajst minut zložne hoje po manj zahtevnem terenu, ki naj bi bila primerna tudi za družine.
Več kot dveurnega grizenja v hrib v tekaškem koraku prostega sloga se ne bi sramovala niti legendarna Petra Majdič na znameniti finalni etapi novoletnih turnej.
Tekač med turnimi smučarji
Manjvrednostni opis premagane poti sem sicer našel v planinskih vodnikih, ki govorijo o poletnih izletih v gore v okolici Belopeških jezer. A športne užitke je hitro zasenčila vest o domnevnem zasutju dveh turnih smučarjev v sosednji dolini Tamar. Nesreča, ki je morda - po dosedanjih policijskih podatkih - celo ni bilo, je porodila razmisleke o tem, kako opremljeni se pozimi odpravljamo v gorska prostranstva. Priznati moram, da sem bil ob tej svoji zimski avanturi vsaj nekoliko nepreviden.
Med vsemi, ki smo se v soboto nad Fužinami (Fusine), prvim krajem za slovensko-italijansko mejo na poti do Trbiža, odpravili na zimsko pot, sem bil verjetno edini tekač. Drugi so se odločili za precej bolj primerno opremo turnih smučarjev.
Zimskih razmer ne gre podcenjevati in že na višini okoli 1400 metrov, kjer je bil tokrat pri planinski koči Zacchi moj višinski cilj, so bile razmere prave zimske. Tega štiristo metrov nižje, kjer se je pot začela, ni bilo mogoče predvideti. Zgoraj je bilo vsekakor več kot tri metre snega in snežna odeja se je z vsakimi stotimi metri izdatno debelila. Toplo vreme je očitno v skalah nad nami omogočilo proženje snežnih plazov, intervali proženja so bili občasno krajši od minute. Plazovi so bili resda manjši in sneg se je valil izključno po žlebovih. Za nas, ki smo se po zasneženi gozdni poti vzpenjali do koče, niso bili nevarni. A na poledenelih delih ceste se predvsem proti večeru in v zgodnjih jutranjih urah lahko pojavijo nevarni ledeni predeli, kjer sneg, ki se čez dan tali, pomrzne. Bolj previdni sprehajalci, ki jih je bilo ob Belopeških jezerih ob koncu tedna nenavadno veliko, zato v nahrbtnikih nosijo dereze. Za turne smučanje pa je ob prevlekah na drsnih ploskvah smuči, ki preprečujejo zdrsavanje, ob palicah obvezna oprema tudi lavinska žolna. Tisti, ki se v teh zahtevnih razmerah podajajo v visokogorje (v Sloveniji je priljubljeno izhodišče zgornja postaja sedežnice Šija na Voglu) in ob adrenalinskih doživetjih dajo nekaj tudi na lastno varnost, se odločajo za posebne nahrbtnike z zračnimi blazinami, neke vrste smučarske airbage oziroma zračne vreče. Ko sprožite mehanizem, balon, ki se v hipu napihne, pomaga ponesrečencem ostati na površini plazu. Ob zasutju pa ustvari zračni žep, ki zagotavlja potrebne rezerve zraka. Zadušitev je najpogostejši razlog smrti ponesrečencev v snežnih plazovih.
Radost zastavljenega načrta
O vsem tem v soboto popoldne, ko sem si na noge pripenjal tekaške smuči, nisem razmišljal. Pred menoj je bilo več kot 400 metrov višinske razlike vzpona in na vrhu me je čakala radost ob uresničitvi zastavljenega načrta. Zopet se mi je uspelo upreti naravi, jo na neki način celo premagati. Čeprav me je tisto grmenje, ki se je oglašalo ob vsakem proženju plazu gori v skalah pod Mangartom, opozarjalo, da narave mogoče le ni treba preveč izzivati. Nepopolna oprema bi lahko bila tako izzivanje. Prekršil sem med drugim pravilo, da se je treba v gore odpraviti v paru. V mojem nahrbtniku seveda ni bilo lavinske žolne. Še smuči nisem imel primernih, pa bi mi nedvomno pomagale pri hitrejšem in varnejšem spustu v dolino. Cepin je pri hoji zunaj zimskih gazov tudi priročni del opreme. Naj zaključim: tokrat sem bil prava antipropaganda za zimske pohode v planine.
Tekst in foto: Bojan Bauman