Nekaterim GRS akcijam, zlasti v kamniškem območju, ob rob – Janez Kosec
Mobilni telefon v gorah
nam je lahko v veliko pomoč pa tudi - potuha
Nekaterim GRS akcijam, zlasti v kamniškem območju, ob rob
Uporaba mobilnega telefona je v primeru nesreče, posebno v gorah, lahko zelo koristna in njegova raba tudi temu namenjena. Slaba stran pa je v tem da si, z mobilnikom v žepu, vedno več ljudi izbira nove, večje izzive in pri tem malo ali pa sploh ne pomislijo ali so jim dorasli ali ne. Vse več je primerov ko ljudje, sicer dobro opremljeni, pridejo na vrh ali na nek cilj, nazaj pa ne znajo ali ne morejo in - kličejo reševalce. Precenjujejo svoje sposobnosti, ne načrtujejo ture od starta do povratka, skratka vedejo se neodgovorno in s tem spravljajo v nevarnost sebe in reševalce, ki jim hitijo v pomoč.
Če si odšel v gore ob slabi vremenski napovedi in z informacijo o snežnih razmerah, potem te vreme ali plazovi, ne morejo presenetiti, saj so bili napovedani in si jih lahko pričakoval. Kamniški reševalci akcijam, do katerih ob tem pride, hudomušno rečemo kar »mobi akcije«.
Stvar je enostavna in (zaenkrat še) deluje: če se kaj zaplete in nastopijo težave, enostavno pokličeš 112, pa te pridejo iskat reševalci: saj še nikogar niso pustili na gori.
No, da ne bi kdo ob navajanju teh dejstev razmišljal napačno, da ne bomo šli ponj in ga ne bomo reševali ali pa da bo moral svojo neodgovornost celo plačati.
Vsakdo mora najprej v zadostni meri poskrbeti zase, če se na osnovi svoje lastne nepremišljenosti, neusposobljenosti ali vedenja izven osnovnih pravil gibanja v gorah, znajde v težavah.
118. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami pravi: »Fizična ali pravna oseba, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročila ogroženost, zaradi katerega so nastali stroški nujnega ukrepanja, oziroma povzročila nesrečo, mora pokriti vse stroške zaščitnih in reševalnih intervencij; stroške sanacije in vzpostavitve v prejšnje stanje in stroške odškodnin fizičnim in pravnim osebam«.
Naš namen ni nikogar sankcionirati, ampak vplivati na njih v tolikšni meri, da se zavedajo, da svojim neodgovornim dejanjem ne ogrožajo le sebe ampak tudi druge, ki jim gredo v pomoč.
Zadnji primeri reševanja na kamniškem področju – zlasti pa primer na Brani, so bili tudi povod, da je bila problematika vse večjega števila lahkomiselnih klicev za pomoč - k sreči so se vsi srečno končali -, predstavljena v oddaji TV Tednik (na TV Slovenija 1, v četrtek, 11.03.2004).
Navajam nekaj povzetkov iz opisov akcij, ki so se dogodile v kamniškem območju v zadnjem času (vir poročila inštruktorja GRS in vodja reševanj Rada Nadvešnika).
V južni steni Turske gore se je zaplezal planinec, ki so ga s pomočjo helikopterja rešili iz stene. Njegov komentar: … ne bi šel tako daleč, če ne bi imel mobija s seboj
V skoku Vežice je pri sestopu obstal planinec, ker je zgrešil lovsko pot. Po eni uri so bili reševalci pri njem. Pohvalil jih je, da so do njega prišli prej kot si je mislil. Vprašal jih je, če imajo toplo deko, ker ga že zebe! (mesec oktober) in naj poiščejo psa. Ta je bil že pri reševalcih na varnem in se je rešil sam.
V Repovem kotu se je v brezpotju izgubil planinec in klical pomoč. Nepoškodovan. Sam se je rešil iz nevarnega območja, vendar reševalce ni obvestil ali preklical pomoč, da ne bi hiteli ponj. Skupaj z reševalci je nato sestopil po poti.
V Velikem Grebenu (december 2003) se je planinec, brez alpinističnih izkušenj, zaplezal v steni; do tedaj je hodil le po markiranih poteh. Še ponoči so ga reševalci v snežnem metežu in megli rešili s poledenelih skal.
Na vrhu Grintovca (december 2003) mlada alpinista nista našla poti nazaj. Megla, sneženje z vetrom, nevarnost kložastih plazov. Izvedeno je bilo orientacijsko najzahtevnejše reševanje in v izjemni nevarnosti proženja plazov – med pristopom se je enemu reševalcu sprožil plaz iz katerega pa se je rešil; orientacija z GPS. Po vremenski napovedi je bilo slabo vreme pričakovano.
Štirje mladi Hrvati so imeli srečo, da so se (17. jan. 2004) srečno vrnili v kočo na Kokrskem sedlu, potem ko so se nameravali povzpeti na vrh Grintovca. Pri sestopu s Kokrskega sedla pa so sprožili plaz v katerem sta dva umrla. Kdor kljub slabi vremenski napovedi in z informacijo o snežnih razmerah, vseeno gre v gore, potem ga vremenske razmere in plazovi niso mogli presenetiti - ker so bili napovedani in s tem pričakovani.
Na Brano sta se (februarja 2004) dva športna plezalca odločila povzpeti po Bosovi grapi. V slabem vremenu (megla v pasovih) sta med gaženjem svežega snega zašla iz smeri, vendar jima je potem kljub temu uspelo najti vrh Brane. Sestop prek severnega pobočja je bil za njiju prenevaren in se zanj nista odločila, tako kot tudi ne nazaj po svojih stopinjah, zato sta poklicala pomoč. Reševalci so zvečer prišli na Kamniško sedlo vendar se niso odločili ponoči nadaljevati prek severnega kložastega pobočja in so počakali jutra. (V takih razmerah smo ravno na tem pobočju leta 1996 izgubili reševalca Janka Plevela. Severno pobočje Brane je sploh črna točka z največ tragedijami v Kamniških Apah). S plezalcema pa so bili v stiku. Zjutraj jih je pobral helikopter. Bila sta premražena, brez omrzlin, eden je bil sladkorni bolnik…
Pasje pečine (marec 2004). Nekaj pred polnočjo je GRS Kamnik dobila obvestilo RECO, da sestopa neka oseba z Male planine čez Pasje pečine, da je obtičala v snegu in da rabi takojšno pomoč. Njegov glas, po prenosnem telefonu je bil čisto tih, slabo razumljiv in pojemajoč. V akcijo je takoj odšlo večje število reševalcev in dva vodnika reševalnih psov. Med iskanjem pa se ni več odzival na klice z mobilnim telefonom. Zaman je bilo preiskano območje domnevnega mesta nezgode in tudi širše, s Kisovcem ter Malo planino. Okoli 4. ure zjutraj se je oseba le javila in - povedala, da hodi po asfaltni cesti proti Mekinjam pri Kamniku. GRS je akcijo prekinila, nadaljevala je policija. Epilog vse potegavščine: prijava za kaznivo dejanje zlorabe klica na pomoč, z navedenimi sankcijami po zgoraj navedenem 118. členu. Po posebni odobritvi zahtevka za pregled klicev iz baznih postaj je bilo ugotovljeno, da je bil »reševanec« v resnici sploh čisto drugje, daleč od hribov, med Dolenjskimi Toplicami in Žužemberkom!
Cilj tega pisanja ni, da ljudje, ki so bodo znašli v stiski, ne bi več klicali za pomoč, pač pa v želji, da ne bi prihajalo do nepotrebnih težav. Vsakdo naj bo kritičen do sebe, izbere naj si svojim sposobnostim primerno turo in drži naj se pravil varne hoje in gibanja v gorah.
Janez Kosec,
inštruktor GRS Kamnik