Vremenu prilagojena tura.
Pripeljeva na oblačno Rudno polje, ki je izhodišče današnje ture. Na smuči stopiva na še zasneženo gozdno cesto, ki pa jo hitro zapustiva in pričneva hojo skozi gozd z malo snega in številnimi kopninami. Pri povratku bo potrebno smučati drugod.
Doseževa Krucmanove konte, ki so še dobro zasnežene kakor tudi gozdna cesta, po kateri nadaljujeva hojo. Sneg na pobočjih nad in pod cesto bo kmalu pobralo. Najin načrt je vzpon na Debeli vrh po dolini pod pobočjem Mrežc in tako na primernem mestu zapustiva cesto in pričneva vzpon z iskanjem prehodom v dolino. Čeprav je snega nekaj več, so tudi tu kopnine, ki se jim skušava izogniti s hojo po snežnih jezikih. Vedno to ni mogoče in nekajkrat prestopiva kratke kopnine, enkrat prijatelj sname smuči, da se lažje povzpne in tako počasi vstopava v dolino, ki je bolje založena s snegom. Večjim kotanjam in vrtačam se izogneva s prečenjem pobočja. Dolina postane širša in lažje prehodna. Na površini je nekaj sveže pošiljke z neba na trdi podlagi, ki bo omogočala dobro smuko. Zapiha veter in oblaki prekrijejo pobočje Mrežc kot tudi pobočje pred nama. Kljub temu nadaljujeva vzpon. Ko se vzpenjava po levem pobočju doline, je vidljivost še slabša. Na srečo vidiva nekaj macesnov in šele ruševje razkrije, da sva stopila na vršnje pobočje pod robom grebena nad dolino Krme. Za trenutek se pokaže pobočje Debelega vrha, a ko stopiva malce navzdol, ga ponovno ovije meglica oblaka. Mrzel veter in megla nista dober sopotnik in odločiva, da zaključiva vzpon. Povzpneva se bližnjo vzpetino, kjer hitro pripraviva vse potrebno za smučanje in pričneva vijuganje po snegu okoli sledi najinega vzpona. Nekoliko nižje je že boljša vidljivost in smučanje postane pravi užitek. Sledijo lepi zavoji po odličnem snegu in kot bi trenil sva v dolinici pod pobočji Mrežc. Smučava do preloma pobočja, kjer narediva odmor za okrepčilo in počitek.
Vidiva prvo modro okno med sivino neba in ponovno nalepiva kože na smuči v upanju, da veter pregnal meglo in oblake. Vzpenjava se direktno po dolini in kasneje odvijeva na pobočje Mrežc, kjer že ugledava Debeli vrh in prve obrise Velikega Selišnika in Viševnika. Višje sva, več je jasnine in lepši so razgledi kljub oblakom, ki jih veter neusmiljeno podi proti Karavankam. Prijatelj prvi doseže vršnje pobočje in stopi na razgledni 1965 m visok vrh Mrežc, kjer se mu kmalu pridružim. Na trenutke se odpre pogled na vrh Triglava in njegove sosede. Sije sonce, piha mrzel veter in oblaki potujejo po nebu, ko midva hitiva, nadomestiva nekaj kalorij in osveživa grli, se pripraviva na smučanje in odrineva.
Smučava proti zahodu po pobočju Mrežc v dolino pod Razorjem. Sneg je odličen in smučanje prijetno. Hitro sva v dolini in vijugava do preloma doline, kjer se dolina počasi oži, ima nekaj vrtač in kotanj, ki jih prečiva in doseževa gozd. Snega je manj in iščeva prave prehode. Pod drevesi so prve kopnine in ne da se izogniti previdnemu prestopanju po skromnem snegu, skalah in vejah. Kljub temu narediva nekaj solidnih zavojev in se spustiva na gozdno cesto. Ne uporabiva kož in zato je nekaj več truda potrebno pri premagovanju blagih vzponov, ki mu slede spusti in le z enim prestopanjem kopnine prismučava nazaj na Krucmanove konte z sedaj lepšim razgledom kot pred nekaj urami.
S kont smučava po cesti do vlake, po kateri drsijo smuči preko kucljev in snežnih valov. Nižje zapustiva vlako in se podava v gozd. Snega je zelo malo in nekajkrat morava prestopiti kopnine, kjer je na srečo večina skal prekritih z mahom, tako da le enkrat snameva smuči in prehodiva daljšo kopnino in nato prismučava na drugo gozdno cesto, po kateri se z nekaj vzpona spustiva do glavne ceste.
Zaključiva smučarsko turo, ki je bila zadnja, ko sva pričela in zaključila na smučeh od avta do avta to pomlad na Rudnem polju.