štirje Slovenci: Andrej in Jasna Pečjak kot sodnika, Tanja Grmovšek in Primož Hostnik kot tekmovalca
3. tekma svetovnega pokala v lednem plezanju v Saas Feeju
Vsaka tekma se začne že pred začetkom in tudi ta se je, vsaj za naju, začela že v sredo 1. februarja, ko sva se zaradi Andrejevih službenih obveznosti šele proti večeru odpeljala proti Saas Fee-ju. Po elektronski pošti sva najavila svoj prihod okrog polnoči ali kasneje in zgolj po naključju parkirala Grdobo (ljubkovalno ime za hčerino Cordobo) v garažni hiši. Zmerno otovorjena sva seveda peš krenila proti hotelu, ko se nama je nasproti pripeljal električni taksi (v Sass Feeju je dovoljena le vožnja z vozili na električni pogon) in ustavil ob naju, češ, da so ga poslali po dva gosta, ki naj bi prispela ob polnoči. Hiter pogled na uro naju je prepričal, da s Švicarji glede časa ni šale in da bo za vse bolje, če se temu čimprej privadiva. Zjutraj sva se seveda prebudila z budilko in se na minuto držala dogovorjenega časa za sestanek z glavnim organizatorjem tekme za svetovni pokal Michaelom Schwarzlom, ki je tokrat že sedmič pripravil tako veliko tekmovanje v lednem plezanju.
Na minutko točno sva začela s tečajem za sodnike tekmovalnega lednega plezanja, ki je bil organiziran pred tekmovanjem. Urnika, ki sva ga vnaprej predložila (seveda čisto informativno), sva se oklepala kar se da, čas za kosilo je bil skopo odmerjen in tako so najine ure in dnevi v Švici potekali točno po urnikih brez zamud in zamujanja. Zanimive navade, ki pa sploh niso tako slabe in bi jih morda lahko uporabili tudi kje drugje.
Skratka v enem samem dolgem in napornem dnevu sva poskusila priučiti/izučiti štiri nove državne sodnike lednega plezanja, kar nama je predvsem po njihovi zaslugi (res so bili prizadevni in delovni) tudi uspelo.
V soboto (točno ob uri) se je tekmovanje tudi uradno začelo, novi sodniki so pod najinim budnim nadzorom začeli s praktičnim delom; sojenje na kvalifikacijah za ženske.
Dekleta, žene in tudi mame (Ines in Petra) so pokazale res odlično plezanje, naša Tanja (Grmovšek) se je junaško in spretno spopadala s previsi in strehami, oprimki pa so jo zavrnili in polet je bil neizbežen. Dosežena višina je zadoščala za polfinale.
Po kratkem predahu, se je tekmovanje nadaljevalo z moškimi kvalifikacijami, ki so potekale na dveh ne povsem enakovrednih smereh. Spet so strehe izločale tekmovalce, ampak Primož ni popuščal in se je uspešno pricepinil do polfinala, kar je bil že kar dovolj velik razlog za praznovanje, saj je tekmoval med 54 hudo nabrušenimi plezalci.
Že se nama je z Andrejem zazdelo, da želodca kličeta po hrani (dan se je prevešal v večer, zajtrkovala pa sva lunch paket ob 7. uri ), v žepu sva imela kupone za zastonj obroke, pa glej ga šmenta, na urniku je bila na sporedu hitrostna preizkušnja, spet so imela prednost dekleta, pa finale z izločevalni dvoboji, kjer so dekleta pokazala tolikšno borbenost in vztrajnost, da smo jim sodniki in precejšnje število gledalcev (v Švici so gledalci na tekmah lednega plezanja, čeprav jih to stane 10 švicarjev!) navdušeno ploskali. Brez poškodb z znamenitimi ruskimi fifiji seveda ni šlo, medicinci so imeli nekaj dela, k sreči pa ni bilo nič hujšega.
Moška hitrostna preizkušnja je bila predstava zase…..Rusi so bili seveda neprekosljivi in samo naš znanec iz Mojstrane Urs Odermatt se jim je približal z uvrstitvijo na 4. mesto. No tudi Primož se ni dal, lahko bi napisali, da je dosegel celo najboljši vmesni čas (če bi ga uradno merili) in potem odstopil (obvisel na vrvi), vsekakor pa je pokazal , da je zelo hiter.
Tako se je prvi tekmovalni dan uspešno zaključil.
Naslednji, zadnji, odločilni dan se je seveda začel točno po urniku in spet z dekleti.
Polfinalna smer je postregla s previsom kar na štartu in nekatere tekmovalke so splezale le nekaj metrov smeri, potem pa jih je grdo »navilo«. Med Tanjinim plezanjem sem bila, vsaj jaz, kar malo nervozna ampak Tanji je šlo kar dobro izpod cepinov in ker sem bila zgornja sodnica, sem lahko samo z veseljem opazovala, kako se mi približuje (Andreju se je seveda oddaljevala). No pa so jo spet izločili mali rumeno-črni oprimki, je pa vsaj za nekaj časa prevzela vodstvo. No bolj izkušene tekmovalke so jo seveda začele potiskati po lestvici navzdol in dosežena višina žal ni zadoščala za finale, vseeno pa je pokazala, da je iz pravega testa!
Moški polfinale je bil zgodba zase…sami asi na štartu, smer hudo visoka z ogromnimi strehami, bingljajočimi sodčki, ledenim stebrom in praktično brez zloglasnih rdečih črt! Primož se je z lahkoto in eleganco prebil čez 2/3 smeri, ko mu je žal zmanjkalo časa. Kako odlično je plezal, se je pokazalo šele , ko so svoj plezalni nastop opravljali tudi drugi tekmovalci. Doseženo 12. mesto v tako hudi konkurenci res ni mačji kašelj!
Tanja in Primož sta si lahko skupaj z množico gledalcev v miru ogledovala plezanje plezalske elite v finalu, za naju z Andrejem pa se je delovni dan kar nadaljeval. Finale moških je prinesel presenetljive preobrate, saj je večino tekmovalcev izločila skupina oprimkov oz. zaporedje gibov, ki so ga zmogli le redki. Preko ključa smeri se je med redkimi prebil »naš« Simon Wandeler, pod ključem pa je žal končal s plezanjem »naš« Evgenij –Krivo.
Skratka razburljiv razplet in zmagovalec Markus Bendler, zmagovalka pa Ines Papert, drugo mesto Jenny Lavarda in Simon Wandeler, tretji mesti sta zasedla zakonca Müller (Jack in Petra).
Še podelitve, himne, čestitke potem pa žur do jutra……
No, žura se nisva udeležila, sva pa v nedeljo zaključila s tečajem in sestankom, kjer smo analizirali tečaj, sojenje in potek tekmovanja.
Jasna Pečjak