Delo, 13.10.04 – Tanja Volari: Ko prebrodiš začetno krizo, (lahko) spopad z višino postane čisti užitek
Ko prebrodiš začetno krizo, (lahko) spopad z višino postane čisti užitek
Na osmih metrih je svet videti hudo nevaren
Med krošnjami tolminskih dreves razpeti klobčič elementov, s tal ocenjenih za mačji kašelj, se zgoraj pokaže kot hud izziv »Aaaaaaaaaa ...,« se je zaslišalo na sredini poti, ko je mož zakoračil v prazno – Nenadoma je strah izpuhtel neznano kam
Inštruktor, ki nas je s kopico varovalnih pasov in čelad pričakal pod krošnjami dreves, se je neizmerno zabaval, ko smo se zaradi nekoliko krajše noči s koraki lenivca vlekli proti njemu. Takšne druščine bržkone v svojem adrenalinskem parku na Tolminskem še ni sprejel. A ko so nam pogledi šinili proti klobčiču vrvi, letvic, gum in jeklenice, razpetih osem metrov nad nami, so se nam glave hitro zbistrile. »Kaj, tja gor naj splezam,« se je zgrozila prijateljica ob meni in se hitela opravičevati: »Pa saj veš, da nisem športni tip.« Do tedaj še kar optimistično družbo je namreč v nemajhno zadrego spravila v zraku viseča tridelna lestev, povezana z verigami, edina pot na leseno ploščad, ki je visela osem metrov nad nami. Vse drugo je bilo videti kot prava mala malica, za katero smo na oko presodili, da bi nam znala vzeti slabo urico.
Kakšna zmota!
Vreme, ki se je vse do tistega zgodnjega jutra kremžilo na vse pretege in je že resno ogrožalo našo ekspedicijo, je le še okrepilo uvodno malodušje. Pa kaj nam je tega treba, so nemo in glasno deževala vprašanja z vseh strani. Ne bi bilo bolje jutra prevedriti kje na trdnih tleh z dobro kavo v rokah? A počasi so se uporni pogledi deklet – s fanti, priznam, je bilo manj težav – začeli mehčati in nase smo začeli vleči plezalni pas z vponkami ter čelado, ki naj bi nam zgoraj dajala občutek popolne varnosti.
Pozneje so mi vodniki pojasnili, da bi večina posameznikov, ki bi prišli individualno ali v dvoje v park, »odstopila«, preden bi se spoprijela z vsemi elementi. V skupini je drugače. Ko opazuješ prijatelja, ki se vzpenja po majavi lestvici, se kot vrvohodec tresočih se nog spušča po vrvi ali se po jeklenici v prostem padu zapelje nekaj deset metrov med dvema drevesoma, te zgrabi trma. Večino premaga rivalstvo – če lahko on, bom tudi jaz.
V takšnem prepričanju sem se še jaz kot zadnja podala na lestev, medtem ko so drugi tam med krošnjami, na robu ploščadi, že pridno bingljali v globino in z vzdihi ter stokanjem testirali vzdržljivost vrvi, ki naj bi bila njihov angel varuh v naslednjih urah. Urah, ja. Kajti, kot se je pozneje izkazalo, je šele klobčič elementov, s tal ocenjenih za mačji kašelj, prinašal izziv, ki se ga ne bi domislila niti v sanjah.
Špela: »Dol hočem!«
»Nagni se, da pregledam, ali je oprema v redu,« je zadonel ukaz inštruktorja. »In če ni?« »J... ga.« Poskus šale izvabi kisel nasmeh vseh. Osem metrov je bilo nenadoma neznansko veliko. Drug drugega smo rinili v ospredje. Prvemu je pač najtežje. Blaž se odloči in se s kavljem pripne na jeklenico. Pred njim je bilo dobrih 20 metrov poti, na dve vrvi pripetih deščic, ki so spominjale na železniške tire. Le da so se zibale, potresavale in iz njega že v prvih korakih naredile pajacka, ki je nevarno nihal sem ter tja. Roki nista imeli kam seči. Edini oprijem ponuja vrv, na kateri visi z jeklenice. »Aaaaaaaaaa ...,« se je zaslišalo na sredini poti, ko je zakoračil v prazno. Glava se začne upirati, dekleta vzdihujejo in želje po sestopu so že tu. A inštruktor Renato se le nasmiha, trenutek pozneje pa zarohni: »Roke stran z jeklenice.«
Pot po »tirih« pozneje zahteva prvo žrtev, Špela se namreč po več kot polurni pripravi odloči zanjo šele, ko dobi obljubo inštruktorja, da jo lahko kjer koli in kadar koli varno spustijo na tla. Zagotovilo vzame tako resno, da na koncu poti trmasto kot majhen otrok obsedi na krpici lesa, ki obdaja drevo na eni od postaj. »Dol hočem. Ne, ne hodi me prepričevat. Hočem na tla. Jaz sem naredila svoje,« se šobi Špela, ko ji Renato dopoveduje, da se je prej le šalil. »Tvoj problem,« doseže, da Renato zavije z očmi in se z vrvjo odpravi do nje ter nam hkrati priskrbi dokaz, da ima strah le velike oči in da lahko avanturo kadar koli končamo. Dobro je vedeti, pomislim, medtem ko ji z vrha kričim, naj poskrbi za pijačo, za katero sem hlepela že na šestem od devetih elementov, saj me je zdelalo, kot da bi bil za mano tekaški maraton.
V pasti na osmih metrih
Ko so tesali, napenjali jeklenico, dodajali les, gume in druge drobnarije, niso bili prav nič prizanesljivi. Preden se vsakič vrneš na izhodiščno točko na leseni ploščadi, moraš namreč čez tri elemente, čez tri jeklenice, prepenjanje pa zahteva sposobnosti človeka gume, mi šine misel. Na vmesnih postajah je namreč deblo obito v le kakšnih 30 cm široko poličko, na katero se – medtem ko te nosilna vrv vztrajno vleče nazaj – ponekod komaj potegneš, potem pa se šibkih nog okoli drevesa pomikaš do naslednje jeklenice. Kadar koli sem se ozrla okoli sebe, je na eni od »rešilnih pručk« ždel kdo od zasoplih in prepotenih prijateljev. Sploh potem, ko je na gugalnici – nanjo me je tretja ovira najbolj spominjala – nastal nepričakovani zastoj.
V na jekleni žici napeta skrajna konca vrvi, katere sredinski del je prosto visel proti tlom in bil stopnica za prehod iz ene vrvi v drugo, se je najprej ujela Nataša. Na sredi poti je namreč zazijala precejšnja praznina, za katero smo pozneje strokovno presodile, da je krajša ženska nožica nikakor ne more preseči. »Zanihaj, zanihaj,« je pametoval Renato in z njim vred vsi, ki smo spremljali Natašin boj ter želi njene iz minute v minuto bolj srdite poglede. S telesom je suvala v prazno. Ideja št. 1 se ni obnesla. Poskus 2. Za njo se je po vrveh priplazila sestrična, ki je nasedla nasvetu, naj jo z nogo poskuša poriniti naprej. »Dajmo, dajmo, saj bomo do noči tu,« je še Renato zbujal slabo vest, češ da smo gotovo ena bolj nesposobnih in počasnih skupin, kar jih je obiskalo park. To sploh ni bilo res! Je pa sčasoma pomagalo pri razpletu klobčiča, čeprav nobena ni natančno vedela, kako sta to dosegli.
Pakt z vrvjo
Jaz sem ubrala drugačno taktiko. Najprej opazovanje, sem si dejala, kajti moje sklepanje prijateljstva z vrvjo je trajalo najdlje. Varno spravljena na široki ploščadi sem pozorno sledila naporom sotrpinov in študirala drugačne poti, kar mi je pomagalo pri prečenju mosta z avtomobilskimi gumami, zaradi katerega me je »musklfibr« v rokah preganjal še nekaj dni. Nič kaj koristen pa se ni izkazal pri prostem padu na žičnici, ko sem nekaj deset metrov premagala pripeta na kolesca. Še hoja po vrvi se mi je v trenutku, preden sem se pognala v globino, zdela pravi mačji kašelj, živalski krik, ki sem ga potegnila iz peta, pa bi – častna beseda – zaslužil prostor v kakšnem filmu o Tarzanu. Nadledvična žleza je brizgala adrenalin. Čista poezija. Bi ponovila. Še enkrat in še enkrat.
Vseeno sestopim. In zbiram vtise. Sama pri sebi. Kot vsi drugi, medtem ko praznimo steklenice pijače in poslušamo Renata, ko pripoveduje, da na vrhu delajo tudi mišice, za katere smo že pozabili, da jih imamo. Zdaj, nekaj dni pozneje, počasi razumem, zakaj je, vajen tega dela, v nasprotju z nami tako lahkotno tekal po ovirah in nas reševal iz zagat. Moj strah je namreč izpuhtel neznano kam. Spet bi šla. Takoj. Z varovalno vrvjo sva sklenili pakt, telo želi novega navala adrenalina. Morda tedaj, ko bo nad Tolminsko dolino zavel veter. Tedaj, pravi Renato, je izziv še precej večji. Drevesa nihajo, vrv pleše, tiri poskakujejo in uhajajo izpod nog. To bo pravo. A tistega dne je bilo dovolj že priznanje druščine, da je bil dan resnično nepozaben …
Tanja Volarič
Tolminski višinski park je drugi v Sloveniji, ki je razpet med drevesi in torej postavljen v povsem naravno okolje. Odprli so ga šele pred dobrim mesecem in ima devet elementov na osmih metrih višine. Pri agenciji Maya, pri kateri so zanj pripravili pet inštruktorjev - nekaj jih je bilo prav med naših obiskom na izobraževanju v Angliji - sicer načrtujejo, da bodo poligonu sčasoma dodali nove elemente.
Adrenalinski parki v Sloveniji
Ime parka, kraj, kontakt, cena, odprto, internetni naslov
Adrenalinskl park Ljubelj, Ljubelj, Andraž Koren 031 513 645; 1500 – 13.400 SIT
od 1. aprila do 31. oktobra; ostali del leta po dogovoru, Koren-sports.si
Adrenalinski park Bohinj, Bohinj, Nena Rifelj, 041 366 122; 1500 - 13.400 SIT ~~ ~~~
od 1. aprila do 31. oktobra; ostali del leta po dogovoru, Pac-klub.si
Adrenalinski park Pohorje, Maribor, Iztok Kvas, 031 312 028; 1500-9900 SIT
po dogovoru, Pohorje.org
Biosfera, Ljubljana, Luka Vengust 051 225 555); 2000 - 6000 SIT
od 15. maja do 31. avgusta med 11. in 18. uro; ostali del leta po dogovoru, Blo-sfera.org
Park Maya, Tolmin, Borut Nikolaš, 041 781 723; 5000 - 14.000 SIT
po dogovoru, Maya-bn.si