... na Volovjo reber in Veliko Milanjo - Matic Klanjšček, vodja jesenske KTK ture
Komisija za turno kolesarstvo PZS je v soboto, 1. oktobra, povabila na tradicionalno jesensko kolesarsko druženje.
Indijansko poletje, ki nas je razvajalo praktično skozi cel september, je nakazovalo skorajšnje slovo ravno na izbra ni datum, a vremenska sreča je bila tokrat na strani "hrabrih kolesarjev". Navkljub sprva ne najlepšim obetom nas je v Ilirski Bistrici pozdravil še en razvajajoče topel jesenski dan. Podarjeno vremensko kuliso smo zagrabili z 39 pari kolesarskih nog ter jo dodobra izkoristili vzdolž slikovite Volovje rebri, prek katere poteka tudi ena izmed etap Slovenske turnokolesarske poti (STKP).
Volovja reber predstavlja golo travnato sleme severovzhodno od Ilirske Bistrice, na skrajnem jugozahodnem delu Snežniške planote. "Reber" s tem imenom se dejansko razteza, tako pravi Wikipedija, zgolj med vrhovoma Velika Milanja (1099 m) in Milanka (948 m) v dolžini približno 2 km. Sleme je izredno markantna reliefna oblika, vidna od daleč naokoli. Z najvišjega vrha, Velike Milanje, se ob lepem vremenu raztezajo razgledi na prostrane gozdove Snežniške planote z najvišjim vrhom Snežnikom, še dlje na Brkine, Čičarijo z Učko in Slavnikom, na Vremščico, Nanos, Kvarnerski zaliv s Cresom ter dolino Pivke. Na kakšen od burje prepihan in jasen zimski dan pa je moč opazovati tudi vrhove Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alp ter celo italijanske Dolomite.
Najštevilčnejša posadka - 39 čelad in kosmata Belina glava - na turah KTK do zdaj. (foto Matic Klanjšček)
Dovolj razlogov torej, da smo te slikovite konce izbrali za lokacijo letošnje jesenske skupne ture! Po jutranjem zbiranju pred Gostilno in pizzerio Triglav, kjer nas je prijazni lastnik Branko vso množico kolesarjev - skupaj s kolesi - povabil na gostilniško teraso, smo v dolgi in razpotegnjeni koloni odkolesarili najprej skozi stari del Ilirske Bistrice, nato pa se kmalu usmerili strmo navzgor skozi Gabrje in preko Rebrnic. Celoten vzpon z obrobja Ilirske Bistrice do vrha Milanje je potekal po trasi Slovenske turnokolesarske poti (STKP), ki je od svojega formalnega odprtja letošnjega junija že pošteno zaživela in razgibala kolesarsko srenjo. No, ta del trase je pošteno razgibal in ogrel tudi nas, a na srečo so našo pozornost, z vsakim pridobljenim višinskim metrom, vedno bolj pritegovali lepota pokrajine in dodatne dihe jemajoči razgledi.
Če je bilo na vzponu skoraj prevroče, pa je bilo na vrhu, ki smo ga zgledno osvojili peš, ravno prav vetrovno, da so se majice hitro sušile in strani v Dnevniku STKP kar same obračale do kvadratka za žig št. 51, ki je nameščen na skrinjici tik ob stebru na vrhu Velike Milanje! Malo pod vrhom, v okolici razglednega skalnega osamelca, imenovanega Zob (med zaključnim vzponom je pogled nanj dejansko spominjal na obliko gigantskega podočnika), smo komajda našli dovolj velik prostor za skupinsko fotografijo - podrobno štetje očeladanih glav, doma na 24-palčnem monitorju, je namreč razkrilo kar 39 kolesarjev in eno štirinožno tekačico, simpatično psičko Belo.
Po okrepčilu, uživanju razgledov, obveznem fotografiranju in odtisu za mnoge prvega žiga v Dnevniku STKP (hvala Jocu, ki je poskrbel za ustrezno količino novih dnevnikov), smo se najprej spustili preko travnate planote vzdolž linije bunkerjev Alpskega zidu, zatem pa nadaljevali po makadamski cesti nad Mrzlim dolom, vse do Bistriške bajte v križišču z asfaltno cesto Ilirska Bistrica–Sviščaki. Cesto smo zgolj prečkali, nato pa je sledil resnično lep spust mimo Štange in Kozleka v vasico Jasen, ki je potekal po razgibanih stezicah in vlakah, katere so nam odkrili in pripravili prizadevni ilirskobistriški gorski kolesarji! Kot so nam zaupali, se tudi sami lotevajo vzpostavitve turnokolesarskega odseka pri PD Snežnik Ilirska Bistrica, pa tudi sicer je kolesarstvo kot turistični produkt z velikim zelenim potencialom vedno bolj prisotno v teh krajih.
Razvajajoče topel jesenski dan je pripomogel k čudoviti panorami in nepozabnemu skupnemu vrtenju pedal (foto Karmen Razlag).
Na kratko povzeto – bilo je preprosto "fajn"! Še enkrat hvala vsem za udeležbo in odlično družbo - prav neverjetno homogena skupina smo bili, kljub številčnosti! Hvala celotni vodniški ekipi za gladko izvedbo (Jocu, Karmen, Tadeju, Katri in Petru) in tudi tukaj še enkrat hvala zagnanim lokalnim fantom iz Ilirske Bistrice (Mateju, Simonu, Boštjanu ...), ki so samoiniciativno poskrbeli za očiščen, urejen ter na sveže "spoliran" uživaški spust; "bande" so bile tako lepe, da se je bilo skoraj škoda zapeljati čeznje!
Se vidimo še kdaj na še kakšnem skupnem vrtenju pedal!
Matic Klanjšček, vodja jesenske KTK ture